STOL - 2238m

Napoved za nedeljo: sončen in lep dan. Je nekaj časa sem imel v mislih smuko z vrha Stola. Kar težko je bilo najti nekoga, da bi šel poleg v tem lepem toplem vremenu. Prepičam Andrejko in Jemčka.

Še ena manjša težava je bila. Iz sobote na nedeljo smo premknili tudi eno uro naprej in kar nekaj skrbi sem imel, če bo z urami vse štimalo in če se bom pravočasno zbudil. Dogovorjeni smo bili za 6.30 uro zjutraj. Spanec mi skrajša Jemček, ki me kliče ob 5.00 uri zjutraj in me vpraša če se čez pol ure že dobimo. Kar nič mi ni bilo jasno, zato mu hitro povem, da ima še eno uro časa.

Štartamo točno in upali smo, da se zapeljemo vse do Tinčkove koče. Ko se peljemo po makadamski cesti nas kar naenkrat preseneti strmi zasneženi klanec in hitro ugotovimo, da ne bo šlo naprej. Zato avto parkiram in po nekaj minutah ugotovimo, da smo prakirali 200m nižje od Tinčkove koče. Smo se kar oddahnili. Ker je bilo tukaj že kopno je bilo potrebno smučke zatakniti za nahrbtnik. Ampak ne za dolgo. Po približno 10 minutah že zagledamo sneg in lepši del ture se je lahko začel.

Ubrali smo kar direktni dostop med Stolom in Srednjim vrhom in po malo več kot uri in pol hoje smo bili že na sedlu od koder smo lahko že videli vrh Stola. Snega po vseh flankah zadosti in hitro smo ugotovili, da bomo imeli odlično smuko nazaj v dolino. Edini manjši problem nam je prdstavljala zadnja flanka po kateri prideš na Mali Stol, saj je bila malce poledenela. Meni je za hipec celo malo zdrsnilo, nobeden od nas pa ni imel srnačev.

Po dobrih 2 urah in pol smo bili že na vrhu. Imeli prekrasen razgled in nismo bili sami. Ker je bilo toplo in brezvetrje smo si privoščili kar daljši postanek.

In ker smo se vsi veselili spusta, smo bili kar malce neučakani. Spust v dolino pa ena sama poezija. Žal je kar prehitro minil, snežne razmere pa super. Ob 12.30 uri smo bili že v Radovljici na pivu in vsi trije zelo veseli, da smo se odločili za Stol. Upam, da bo letos še kaj podobne smučarije. Uživali smo Andrejka, Jemček in moja malenkost.

Bistriška špica oz. Peca

Vremenska napoved je kazala, da bo na SV Slovenije lepše vreme. In takoj sem pomislil, da je končno čas, da gremo na Peco. Najlažja pot je čez Jezersko in potem pr Kapeli desno po dolini vse do vasi Pod Peco. Do tja je iz LJ približno ura in pol vožnje, edina zoprna stvar so ovinki čez prelaz Jezersko.

Na paririšču pod Peco nismo bili sami, še dva slovenska avta in dva avstrijska. Dan je bil čudovit, sončen. Štartali smo najprej do Pl. Luže in nato naprej do Pl. Zg. Luže, kjer je še bil gozd, ampak smo hitro ugotovili in tudi videli, da se bo dalo lepo smučat med vsemi tistimi visokami smrekami. Špur je bilo narejenih že kar nekaj tako, da ni bilo strahu, da bi se lahko pri spustu zgubili.

Naprej od planine je bilo gozda vedno manj in kar naenkrat se znajdemo nad gozdno mejo in lahko smo že zagledali vrh oz. sedlo. Takoj se je videlo, da bo smuka odlična. Jaz sem potegnil naprej in po malo manj kot treh urah sem bil na vrhu 2113m visoke Bistriške špice. Ostali so prišli približno 10 minut za mano. Na vrhu je kljub lepemu vremenu pihal JZ veter in se zato nismo zadrževali preveč dolgo, saj smo se odločili, da se spustimo nižje in v zavetrju lepo naredimo pauzo.

Zgornji del smuke je bil kljub mokremu snegu odličen, malo pred gozdom pa zares naredimo odmor in na sončku v miru pomalcamo. Sledil je še spust najprej do pl. Luže, ki je bil nekako najtežji, saj je bila sneg kar težaven, potem nižje do avta pa spet super smuka. Glede na vremesnko napoved in zares toplo vreme smo se odločili za pravi cilj. V teh koncih sem bil prvič in moram priznati, da je vzpon na Peco zares zanimiv. Na turi smo uživali: Janja, Lina, Blaž, Žiga in jest.

Debela peč - turna smuka

Snežne razmere niso dopuščale ne vem kakšnih turno-smučarskih podvigov, zato je Andrejka predlagala, da gremo odsmučaz z Debele Peči. Dobimo se zjutraj ob 7.00 uri pri Primziju na kafeju. Se sestavimo skup in gremo na pot proti Rudnem polju.

Ko pripeljemo na Rudno polje nas redar obvesti, da je danes tekma za evropski pokal v biatlonu. Nekaj še gledamo na karto in ugotovimo, da bi bilo najbolje, da se vrnemo po cesti nazaj za kake 3km. V tem trenutku pa na Rudno polje pripelje Slugi z ženo Špelo. Skupaj se zapeljemo do štarta naše ture.

Nekaj časa hodimo skupaj, potem pa mi trije pospešimo in v dobri uri in pol pridemo na Blejsko kočo. Na poti in na koči kar nekaj obiskovalcev. Večina turnih smučarjev se poda na Mrežce, le mi trije proti Debeli peči. Malo pod vrhom zopet srečamo Slugija in Špelo, saj nas prehitita, ko smo mi posedali pred Blejsko kočo.

Skupaj stojimo na vrhu, ker pa se Slugiju in Špeli mudi domov, onadva kar hitro odsmučata z vrha. Mi trije še malo posedimo na vrhu, se pripravimo in odsmučamo tudi mi. Dokaj hitro prismučamo od Blejske koče, potem pa skozi redki gozd nazaj proti našemu avtu. Tura je bla super, vreme nam je tudi služilo. Le sneg bi lahko bil malo bolj predelan oz. tistih nekaj cm pomrznjene skorice bi moralo sonce malo prej omehčati. Na turi smo bli: Primzi, Andrejka in jest.