MAROKO - Noro in prijazno doživetje

Maroko je deželica nasprotij - moderno in tradicionalno se prepletata na vsakem koraku. Je prav gotovo pravi kraj za popotniške navdušence, kjer vsakdo lahko najde nekaj zase. Tako sva občudovala mesta, kjer sva se že spraševala, če nisva morda v Franciji, potem pa zavila za obzidje starih medin in tama našla vrvež življenja, ki se ni spremenil že stoletja. Cehovski obrtniki, živahni otroci, prodajalci in večni barantači… Zbujala sva se ob vabilih k molitvi, ki so ne ravno uglašeno odzvanjala iz okoliških mošej, zvečer sva se poslavljala spat ob dobri hrani in pijači. V puščavi sva se za las izognila pravi puščavski nevihti, v sicer prečudovitem kanjonu Todra sva naletela na katastrofalno razdejanje močnega deževja in orkanskega vetra in na trekingu po Visokem Atlasu naju je pričakalo toplo in sončno vreme. Oba tako zlezeva na Jebel Toubkal, najvišji vrh severne Afrike.

Potovala sva z vlaki, lokalnimi avtobusi, mini in grande taxiji, se spotoma naučila najbolj uporabnih arabskih izrazov (hvala, ampak NE HVALA), skozi okna mini busa pa sva ob hreščečih zvokih arabske glasbe občudovala in dokumentirala nepozabno maroško pokrajino.

Najina pot se je začela na letališču v Cassablanci, kamor sva z letalsko družbo Iberia priletala iz Madrida. Po carinskih formalnostih ujameva vlak in se zapeljeva v Cassablanco. Še pred prihodom v Maroko sva se odločila, da se bova takoj odpravila proti Fesu in Meknešu. V poznih večernih urah tako z vlakom prideva v Fes. Kaj hitro si v starem delu mesta (v medini) najdeva prenočišče. Mesto prazno, odprti so bili še redki lokali in restavracije. Privoščiva si večerjo in oddideva k počitku

Fes – mesto, kjer ti niti zemljevid ne pomaga

Zbudiva se zelo zgodaj. Pogledava skozi okno sobe in bila čisto šokirana. Mesto je bilo popolnoma drugačno kot prejšnji večer. Ljudi je kar mrgolelo. Navadno vsi svetujejo, da za ogled medine v Fesu potrebujete vodiča, saj ima medina več kot 9400 uličic. Midva tega nasveta nisva upoštevala in mislim, da sva resnično doživela življenje v medini. Seveda te vsi vabijo v razne trgovine, na strehe hiš na razgledno točko, ... Midva sva se malo potepala po medina in občutek imaš kot da si v srednjem veku. Povsod polno ljudi, oslov in oslovskih vpreg, ulice so zelo ozke, nekatere tudi zelo umazane, ljudje so zelo glasni in vsi nekaj prodajajo. Neverjetno. Odšla sva na eno izmd mnogih teras, kjer je bil res dober razgled na celoto medino. Nato sva se ponovno izgubljala po ulicah medine. S pomočjo nekega mladeniča sva našla predel kjer barvajo usnje (tanneries). Zvlečejo te na teraso kake trgovine z usnjarskimi izdelki in pogled na barvarje je čudovit. Edini problem je ker tako groznega vonja še nikoli v življenju nisva vonjala. Ko nama je postalo že resnično slabo sva hoteli čim prej na ulico. Vendar nam ni ušel ogled trgovine. Na hitro sva pogledala kaj vse ponujajo, vendar so bili domačini vidno razočarani, ker jim ni uspelo prodati kakšnih vrednejših stvari.

Postajali sva že lačna, medine sva imeli že vrh glave in tako sva se hitro odpravila izven medine poiskati taxi in kakšen lokal s hrano. Taxiji po mestih so Fiat-i Uno. Vsako mesto ima taxije v eni barvi. V Fesu so bili vsi rdeči, v Marakešu modri,... Zanimivo je to, da en taxi sprejme največ tri osebe. Cena je po taximetru in je zelo ugodna. Druga zgodba so večji taxiji ( mercedezi ), kateri vozijo na daljših relacijah. Odpravila sva se na ulico Mohammed (Ville Nouvelle), ki je označena v Lonly Planetu, kjer je polno lokalov s hrano. Našla sva Restaurant Caffe Chamonix in se pošteno najedla.

Mekneš in Volubilis

Drugi dan sva vstala že ob 6.00. Vendar to ni bilo tako težko, saj je v Maroku aprila tema že ob 19.00 in sva hodili spat kar zgodaj. Podala sva se na pot proti Meknešu in naprej proti Volubilisu. Mesto Mekneš in ogromno palačo je zgradil najbolj kruti in mogočni sultan Mulay Ismail. Tekmovati je hotel z Ludvikom XIV. in zato velikemu kompleksu stavb pravijo maroški Versailles. Imel je svojo vojsko, t.i. črno stražo. Tržnica je bila enkratna. Stožci sladkarij, oliv, začimb…, zraven pa mesnice, s kozjimi glavami na kavljih…Slednje ni bilo za občutljive želodce. Sladkobno je dišalo, pa tudi smrdelo…Kljub številnim muham, osam in čebelam, sva si privoščila nekaj sladkih dobrot in preživela. Najbolj so nama bili všeč gazelini rogovi, slaščica iz marcipana, mandljev in medu.

V davno preteklost sva se vrnila v Volubilisu, ki je v starih časih oskrboval rimski imperij s pšenico in olivnim oljem. Sedaj so si na vrhu stebrov štorklje spletle svoja gnezda. Nedaleč pa je mesto, ki je ime dobilo po Mulay Idrisu, ki je združil berberska in arabska ozemlja. Je nekakšno sveto mesto, v katerem do nedavnega tujci niso smeli prespati. Sledila je še vožnja nazaj v Fes in čakanje na nočni bus, ki nas bo popeljal do puščave, kjer sva imela v načrtih safari s kamelami.

V puščavo na safari

Odhod avtobusa je bil predviden za 21.00. Podali smo se na pot proti Merzougi. Že na avtobusni postaji sva z Vesno spoznala simpatični sestri iz Nizozemske: Femke in Sarah. Pot je bila zelo dolga, veliko je bilo ovinkov, slabe ceste, vse to je bil razlog, da nismo mogli spati. Veliko smo se pogovarjali in kaj hitro sva z Vesno ugotovila, da imata tudi oni dve v načrtu safari. Kaj hitro sva ju povabila, da bi šli skupaj in povabilo sta tudi sprejeli. Zgodaj zjutraj smo prispeli v kraj Rissani prepričani, da sami ne bomo nikoli našli velikih sipin in prenočišča. Vendar so naš že na avtobusni postaji ob prihodu čakali domačini in nam ponujali najrazličnejše safarije. Odločili smo se za Mohameda, ki se nam je zdel še najbolj prijazen, pa tudi njegova angleščina je bila dokaj tekoča. Nabasali smo se v džip in po 30 minutah prispeli do našega prenočišča Er Chebi - nekakšni mali gradovi iz blata - bil je tik ob vznožju velikih sipin. V tem mogočnem hotelu je bilo še nekaj popotnikov in na koncu nas je odšlo na 3-dnevni safari več. Pridružili so se nam še belgijski par, dva odštekana italijana, švicar in američan. Odločili smo se, da bomo odšli že isti dan, da bomo lahko občudovali sončni zahod. Še pred tem pa smo morali ponovno barantali. Tokrat za naš izlet s kamelami. Cene so res visoke in tu se jih ne da veliko znižati. Mi smo za 3-dnevni izlet odšteli namesto začetnih 870 Dh "le" 670 Dh.

Pozno popoldne smo zajahali kamele in odšli na ježo po peščeni puščavi. Vsi smo prvič jahali kamele in vsem je bilo to pravo doživetje. Po ca. 3 urah smo prispeli do neke osamljene, blatne hiške v kamniti puščavi. Takoj so nam postregli z metinim čajem, kasneje pa še s kus kusom. Kako se pripravljali hrano in pomivali posodo pa je že druga zgodba. Ampak bilo je dobro. Najbolj so nas zabavali trije otročki. Po okusni hrani in počitku smo se z polomljenimi deskami odpravili na sipine, da bi probali deskat oz. smučat. Malo smo improvizirali, veliko je bilo padcev in polna usta peska. Ampak bilo je zabavno. Sledil je sončni zahod in večerna zabava v prirejenih šotorih in obvezen metin čaj.

Drugi dan se zbudimo in ugotovimo, da dveh kamel ni. Naš vodič nam je dejal, da jih moramo poiskati. Na pomoč smo mu priskočili tudi mi. Večjih težav pri iskanju ni bilo, saj smo se le povzpeli na vrh najvišje sipine in v daljavi zagledali obe kameli. Po dobrih 30 miutah hoje smo jih le ulovili in drugi dan safarija se je lahko začel. Najprej smo skoraj 3 ure hodili po sipinah gor in dol, kasneje pa smo se preselili na bolj ravninski del, saj smo odšli na kosilo k eni izmed berberskih družin. Skuhali so nam odlično kosilo in ker je bilo tisti dan kar precej vroče smo se v senci šotora malce odpočili. Sledilo je še dobre 2 uri hoje do našega prenočišča. Zopet smo prišli na obisk k berberski družini, ki nam je prijazno punudila prenočišče. Domačini oz. agencije, ki vodijo safarije, so že vnaprej dogovorjene za prihod turistov, tako da so bili tudi oni obveščeni o našem prihodu. Sledila je večerja, ki pa mi tisti dan ni teknila. Še dobro da sem imel s seboj nekaj sira in kruha, da sem se lahko najedel. Sledila je večerna zabava ob ognju in igranje domačinov na maroških lesenih bobnih. Noč je bila kristalno jasna, zato smo se vsi skupaj še malce sprehajali naokrog in opazovali okolico, čeprav videli nismo dosti. Pihal je tudi rahli veter.

V kanjon Todra Gorge

Prebudili smo se še pred sončnim vzhodom in se odpravili na bližnjo sipino. Barve v puščavi se vsakih nekaj minut spreminjajo. Bilo je zelo lepo in močno priporočam. Po zajtrku na pesku smo ponovno zajahali kamele in se odpravili proti našemu hotelu. Dobre 3 ure ježe je bilo za naše nevajene ježe zadnje plati že zelo naporno. Ko smo prispeli do hotela smo bili kar srečni, da smo lahko razjahali. Hitro smo se stuširali in pripravili vse potrebo za odhod. Sledilo je kar težko slovo od celotne ekipe. Z Vesno sva bila že na poti proti kanjonu Todra.

Pozno popoldne sva prispela v kanjon Todra Gorge. V bližnjem kraju sva si našla lep hotel in utrujena od ježe in poti kar obsedela na terasi hotela. Zvečer sva dobila družbo domačinov. Kar nekaj časa so igrali na njihove bobne (Tam-Tam) in bilo je res noro. Dokaj pozno sva se odpravila spat.

Po zelo poznem zajtrku sva se odpeljala raziskovati kanjon. Tukaj se zbere tudi zelo veliko plezalcev, saj so razmere za plezanje tukaj idealne. Kanjon je podoben Paklenici, le da je večji, skala je oranžna in skozi kanjon teče cesta, kar je mogoče malo moteče. Odločila sva se za krajši potep po soteski in med hojo po cesti in stranskih poteh opazovala veliko število plezalcev, ki so se matrali v stenah soteske. Zelo veliko je bilo predvsem Špancev. Srečevala sva tudi domačine, ki so hodili iz odročnih vasi v mesto po nakupih. V sosteski boste našli tudi nekaj manjših hotelov in postojank, ki ponujajo hrano in pijačo, postojanke pa predvsem spominke in razne drobnarije. Popoldne se vrneva nazaj v hotel in se odločiva, da naslednje jutro kreneva naprej do mesta Quarzazate.

Quarzazate in blatno mesto

Na poti proti Marakešu sva se ustavila še mestu Ouarzazate. Mesto je bilo prazno. Odločila sva se, da vseeno ostaneva, ampak z razlogom. Najina postaja je bilo blatno mesto Ait Benhaddou do katerega lahko pridete le s taksijem. Od Quarzazateja je odaljeno približno 30km. Mesto je tako kot medina v Fesu pod Unescovo zaščito. Tu so snemali film Gladiator, Jezus iz Nazareta, ... Ogled mesta priporočam, čeprav že vidno razpada. Pogled iz ruševin na vrhu grička pa je osupljiv.

Naslednji dan je sledila je vožnja čez Atlas. Cesta je bila zelo zavita, šla sva tudi čez dva prelaza, zato se je vožnja z busom zavlekla. Malo čez 15.00 sva prispela v Marakeš.

Marakeš – očarljivo rdeče mesto

Marakeš je za večino popotnikov najlepše mesto Maroka. Tudi maroški kralj Mohamed VI. je pred kratkim z vladnim kabinetom silvestroval v svoji palači v tem mestu. Od preostalih kraljevskih mest Rabata, Meknesa in Feza se loči že po zunanjosti. Je rdeče barve. Večina njegovih stavb je rdečkaste ali rožnate barve. Takšna je tudi barva rodovitne prsti v njegovi širši okolici. Meščani pravijo, da jim takšna barva fasad v poletnem soncu bolj ugaja, saj se bela barva preveč blešči.

Marakeš ima izjemno lego. Leži na izredno rodovitni ravnici pod mogočnimi vrhovi Atlasa na vzhodu. Od Casablance, gospodarske prestolnice Maroka, je oddaljen okoli 220 kilometrov, kar bo čez nekaj let, ko dokončajo gradnjo avtoceste, pomenilo dve uri vožnje.

Davnega leta 1062 ga je ustanovila dinastija Almoravidov. Danes gotovo modernega milijonskega mesta ne bi več spoznali. Že njihovi nasledniki Almohadi so v 12. stoletju vse njihove stavbe porušili in mesto gradili znova, tako tudi čudovito »knjigarniško« mošejo in minaret, ki je še danes simbol mesta. Resda je skoraj trikrat nižji od najvišjega 200-metrskega lepotca nove mošeje Hasana II. v Casablanci, toda skupaj z nedokončanim Hasanovim minaretom v Rabatu in Giraldo v Sevilji, predstavlja vrhunec almoravidskega stavbarstva 12. stoletja.

Srce Marakeša je živahen trg Djemaa el Fna, ki mu v Maroku in širše ni para. Tu lahko postopate ure in ure, če znate še arabsko, pa še dlje. Če ne kupujete sadja ali zelenjave in ne tolažite želodca s kakšno jedačo ali pijačo, se lahko ustavite pri kakšni vedeževalki. Teh v Maroku ni malo, so pa zelo pomembne v življenju povprečnega Maročana. Okoli sebe zbirajo množice ljudi razni pripovedovalci zgodb, akrobati, kiropraktiki, glasbeniki in drugi umetniki. Turisti se zelo radi ustavijo pri lastnikih kač, ki pa zaračunajo vsako fotografiranje. Vmes si lahko zloščite tudi čevlje. To vas bo stalo deset dirhamov oz. en evro. Na trgu pa prvi dan doživiva pravo presenečenje. Zopet se srečava s simpatičnima sestrama iz Nizozemske: Femeke in Sarah. Takoj se odpravimo na pijačo in si pripovedujemo kaj vse se nam je zgodilo od dneva ko smo se v puščavi poslovili. Sledila je še skupna večerja.

Trg leži sredi Medine, starega dela mesta, ki je pravi labirint »sukov« ali prodajaln vseh mogočih stvari. Najpogostejši artikli so preproge, začimbe, zelišča, olja, kreme, oblačila, sadje, slaščice, izdelki iz brona, keramike in na stotine drugih drobnarij.

Marakeš pa še zdaleč ni samo staro mesto. Moderni Marakeš so že leta 1920 začeli graditi Francozi, nedaleč stran od starega dela. Baje zato, da se Francozi ne bi mešali z Maročani. Danes nekatere avenije delujejo res veličastno. Krasijo jih prelepe fontane in razkošni hoteli. Marakeš je postal tudi najdražje mesto v Maroku, saj se vanj priseljujejo številni Evropejci, predvsem Francozi.

Z Vesno sva bila izjemno vesela, da smo si Marakeš ogledali skupaj z nizozemkama, saj sta bili odlična družba. Ker sta punci imeli v načrtu mestece Essaouira, sva se midva z Vesno odločila, da malce spremeniva najino pot in se jim pridruživa na morju.

Essaouira – prijazno mesto na Atlantski obali

Tako smo vsi skupaj zjutraj odbrzeli proti Atlantski obali. Vožnja Iz Marakeša proti obali je bila precej dolgočasna. A ko smo zagledali morje je bilo vse poplačano. Essaouira je zelo prijetno mestece. Popolnoma v beli barvi.

V Essaouiri smo takoj našli prijazen in zelo lep hotel z zelo veliko teraso na strehi. Odpravili smo se na plažo in v mesto. Morje je tu precej hladno in tudi razburkano. Zato smo za prvi dan opustili misel na kopanje in se raje odpravili raziskovati medino. Medina v Essaouiri je spet drugačna kot vse prejšnje, a vredna ogleda. Najbolj nora je ribja tržnica. Tu lahko vidiš neverjetna morska bitja.

Drugi dan smo si privoščili tudi hiter skok v mrzlo morje. Nato pa smo odšli na ribjo tržnico. Tu pokažeš katero ribo želiš jesti in ti jo takoj pripravijo na žaru. Zelo okusno! Nato so si punce privoščile hammam. To je zmes neke blage savne, masaže, praskanja,...Skratka, tako te razvajajo, da bi si to moral privoščiti vsak. Seveda je hammam ločen za ženske in moške. Sledilo je ponovno potepanje po medini in ponoven obisk ribje tržnice. Našli smo tudi ribjo dražbo. Noro, kakšni morski psi in ostale čudne živali. Ta večer pa je pomenil tudi dokončno slovo od nizozemk, vsaj na poti po Maroku. Obe sta se morali vrniti nazaj na Nizozemsko, dopusta je bilo za njiju konec. Z Vesno se odločiva, da ju povabiva na obisk Slovenije. Vabilo sta sprejele. Izmenjali so si še e-mail naslove in telefonske številke. V Essaoiri ostaneva še en dan, da se odpočijeva in pripraviva na treking po gorovju Atlas.

Vzpon na Jebel Toubkal

Iz Essaouire sva se z busem proti Marakešu odpravila zelo zgodaj. Na avtobusni postaji v Marakešu pa obvezno barantanje za ceno taksija proti vasici Imlil, ki je izhodišče za vzpon na Jebel Toubkal (4167m). Popoldne sva prispeli v vas. Našla sva si zelo prijeten družinski hotel in spoznala par iz Anglije, Gavina in Martino. Pravzaprav je Martina čehinja, vendar se je preselila v Anglijo. Hotel je imel zelo lepo teraso z razgledom na celotno dolino in Jebel Toubkal. Vrh gore je bil bel. Lastnik hotela, ki je tudi izkušeni alpinist in vodič, nam je povedal, da opreme za naskok na vrh ne bomo potrebovali. Imlil leži na nadmorski višini ca. 1600m. Ozračje tu je bilo zelo sveže in ob večeru je bilo že precej hladno. Zvečer smo se od okusni večerji pogovarjali, z Vesno pa sva bila vesela, saj sta imela tudi Gavin in Martina podobne načrte. Tako smo se odločili, da skupaj oddidemo na treking.

Po zajtrku smo se odpravili proti koči CAF (Club Alpin Francais) Refuge (3102m). V vasi Imlil lahko najameš vodiča in mulo, vendar je pot enostavna in mi nismo imeli potrebe po tem. Do koče je 10km dobre peš poti za katero naj bi potrebovali ca. 6 ur. Ob opazovanju okolice smo hitro napredovali in prišli do koče v dobrih 5-ih urah ob 14:00. Vsi smo se strinjali, da vrh osvojimo nasljednje jutro. V koči so nekakšna skupna ležišča, možna je uporaba plina za kuhanje. S seboj smo potrebovali spalne vreče, vodo in hrano. Koča me je malce presenetila, saj je bila zelo slabo vzdrževana. Pričakoval sem malo bolj urejeno kočo. Drugi dan smo se zbudili ob 8.00, se najedli in pripravili vse potrebno za vzpon. Na vrh smo krenili med zadnjimi. Dan je bil jasen in ne preveč mrzel. Od koče do vrha je 1km poti in več kot 1000m višinske razlike. Pot je precej strma, rahlo razsuta in okolica vedno ista. Tako, da smo poleg malo kondicije potrebovali predvsem ogromno motivacije. Na vrhu naju je pričakal odličen razgled. Kljub temu smo se kmalu podali nazaj v dolino, saj nas je čakala še pot do Imlila.

Za pot od koče na vrh Toubkala in nazaj do koče smo potreboval dobrih 5 ur. Po kratkem počitku smo se skupaj odpravili nazaj proti Imlilu. Vedeli smo kakšen del poti (10km) nas čaka, a se je kljub temu pot neskončno vlekla. Utrujeni, a veseli smo bili, ko smo zagledali naš mali hotel. Po toplem tušu je večerja tagin kar padla v naše želodčke in utrujeni smo kmalu zaspali. Naslednji dan smo si privoščili dan počitka. Okolica vasice je bila tako lepa, da smo se odločil, da v hribih ostanem še en dan. Vreme je bilo zopet čudovito in toplo. Vesna je počival in na terasi hotela brala knjigo. Gavin, Martina in jaz pa smo se odravili raziskovat okolico. Naslednji dan pa je že sledil povratek v Marakeš.

Cassablanca in mogočna mošeja Hasana II

V Marakešu smo skupaj preživeli še en večer, na terasi hotela igrali karte in praznili pločevinke Heinekena. Drugi dan obvezen počitek po naporni noči, še nekaj nakupov v medini in sledila je pot proti Cassablanci in najino potovanje se je počasi končalo. Mesto je preveč evropsko in dolgočasno. Znani film Casablanca pa sploh ni bil tu posnet. Ogledala sva si samo novodobno mošejo Hasana II. Sami presežki: ogrevana tla, pomična streha, najvišji minaret na svetu, kamniti mozaiki, marmor, bron, lestenci…

Sledil je še prevoz na letališče in pot domov proti Sloveniji…