Varšava & Krakov 2011

Osnovni cilj poti na Poljsko je bil obisk kolega Rančija. Z družino je poleti odšel na 6 mesečno pripravništvo. Na zabavi pred odhodom na Poljsko sem dobil vabilo, da jih lahko pridem obiskat kadarkoli želim. Ideja mi je bila takoj všeč in obljubil sem mu, da pridem enkrat jeseni.

Najprej sem mislil, da bom odšel na Poljsko med krompirjevimi počitnicami, vendar se potem na koncu odločim in na pot krenem 10. Novembra. Najdem malce čudno kombinacijo, ki pa na koncu izpade kar luštna. Najdem let Bologna – Krakow in za nazaj Varšava – Bologna.

No, tik pred zdajci se mi na poti pridruži tudi Mateja, ki pa gre najprej z vlakom v Prago in potem iz Prage v Krakow. Tako se skupaj dobiva v Krakowu na želežniški postaji. Jaz se pripeljem z vlakom z letališča, ona pa iz Katovic.

V Krakovu ostaneva dve noči in si do potankosti ogledava mesto. Moram priznati, da je mesto zares lepo z bogato kulturno zgodovino. Srečo sva tudi imela, saj je bil v ptek 11.11. poljski državni praznik in v centru Krakova je bila ta dan državna proslava in pa sprevod v čast nekdanjemu predsedniku Poljske, ki je nesrečno umrl v letalski nesreči v Rusiji.

V soboto popoldne pa jo z vlakom mahneva proti Varšavi. Pot traja približno 4 ure v dokaj udobnem vlaku prvega razreda. Cena karte v eno smer je 10,40€. Na železniški postaji nas počaka Marko in skupaj se odpeljemo proti domu. Najeli so si stanovanje v zelo lepi soseski malce ven iz centra mesta. Pot v center mesta z metrojem pa traja približno 15 minut. V stanovanju nas z nestrpnostjo čaka tudi sin Ambrož in pa žena Zala. Malce poklepetamo in se poigramo z Ambrožem in odidemo k spancu.

V nedeljo nas vsi trije popeljejo v center mesta na ogled starega dela mesta Varšava in pa na odlično kosilo v eno izmed lokalnih restavracij s tipično poljsko hrano. Popoldne se še malce sprehodiva po mestu in se vrneva v stanovanje.

V ponedeljek nadaljujeva z ogledom mesta in se posvetiva tudi malce šopingu. Moram priznati, da tako velikih šoping centrov še nisem videl. Trgovine dobro založene, pa tudi ljudi ni manjkalo. Glede na to, da sva nazaj letela z nizkocenovnim prevoznikom, si nekega hudega šopinga nisva mogla privoščiti. Vseeno pa se je našla kakšna malenkost.

V torek sva imela let nazaj šele zvečer. Tako sva tisti dan izkoristila in si ogledala muzeje, si privoščila še eno tradicionalno poljsko kosilo in se na žalost morala posloviti od Markota, Zale in Ambroža.

Vreme sva imela vseh 6 dni lepo, tura je bila zares odlična, pa tudi Poljska me je na nek način presenetila. V pozitivnem smislu. Na Polsjko se zagotovo še vrnem. Mogoče že drugo leto ko Poljska gosti evropsko prvenstvo v nogometu.

Castor - 4228m

Gašper – vodja alpinistične šole 2010/11 je organiziral za tečajnike ledeniško ST na Castor. Ker mi lani ni uspelo iti na področje Monte Rosa, sem se letos odločil, da moram iti. Najprej sem vprašal Črta, če bi šel zraven in takoj je bil za akcijo. Na turo smo povabili še Janeza, Polono, Lenčko in Uršo. Lenčka in Janez sta zaradi obveznosti turo odpovedla, tako da nas je bilo na koncu ravno dovolj za en avto.

Ker je Urša do Novega leta v Milanu, smo njo na poti v dolino Aoste pobrali kar na S obvoznici Milana. Na izhodiščno točko vzpona v vas Stefai smo prišli okrog 23.00 ure, na hitro našli prostor za spat in odšli k počitku. Zjutraj je bilo bujenje ob 6.00 uri. Midva s Črtom sva si vse skupaj vzela bolj u izi in nisva pretiravala s hitrostjo pri jutranjem pakiranju za vzpon do koče Sella na višini 3576m. Vsi ostali so odšli okrog 8.00 ure, jaz pa Črt pa pol ure kasneje. Pot do koče je bila kar dolga. V vodničku piše dobrih 6 ure, midva pa sva z vsem postanki, ki jih je bilo kar nekaj porabila skoraj 8 ur. Nekako se nama ni mudelo, ker sva vedela, da nas naslednji dan čaka še en težek dan. Potrebno je bilo priti na vrh 4228m visokega Castorja.

Koča Sella je bila zaprta, vendar pa je na razpolgo star del koče, ki ga sedaj uporabljajo kot bivak v sezoni ko je koča zaprta. Je zelo dobro oskrbovan, tako da nudi ves konfort. Od peči, štedilnika, miz in stolov, do skupnih ležišč z dekami. Pripravili smo si obilno večerjo – makaroni, puding in topel čaj.

Zjutraj so tečajniki štartali malo po 7.00 uri, jaz, Polona in Črt pa malo čez 8.00 uro. Iz koče lahko slediš ves čas vzponu na vrh Castorja. Najprej je potrebno prečiti ledenik čisto proti V delu Castorja, potem pa vzpon na predvrh in potem prečenje grebena vse do najvišjega in glavnega vrha Castorja. Vreme ves čas božansko, le na grebenu je kar precej pihalo, tako da je bilo tudi zelo mrzlo.

Vrh smo osvojili prav vsi, odpovedal se mu je le en tečajnki, ki je ostal v koči. Čudoviti razgledi, odlične razmere in dober sneg. Izbrali smo odličen vikend za turo. Ni mi žal, da sem se iz Ljubljane peljal skoraj 7 ur, da sem osvojil vrh. Upam, da bomo še kdaj odšli na podobno turo.

Valencia

Ni skrivnost, da moje srce bije za FC Barcelono. In ker sem lani jeseni bil v Barceloni in tudi na tekmi Primiere Division, sem letos sklenil, da bi bilo lepo odleteti na eno gostujočo tekmo FC Barcelone. In zvohal sem gostovanje Bracelone pri Valenciji. In ker Ryanair leti v Valencio iz Trsta in Benetk je bilo to zelo enostavno. Zelo ugoden let dobim kar iz Benetk. Se seboj vzamem očeta, ki je bil nad idejo navdušen.

V Valencio sva se odpravila v torek dopoldne, tekma je bila v sredo zvečer, vrnila pa sva se nazaj v četrtek tekom dneva. Tajming da boljši ne bi mogel biti. V torek, ko sva priletela v Valencio, sva najprej našla hostel, ki sem ga rezerviral že 2 tedna vnaprej. Potem sva se sprehodila do centra mesta, kjer je bilo potrebno najti FMAC, kjer sva dvignila tako željeni vstopnici za tekmo. Vstopnici sem naročil prek sistema Ticketmaster.es. Potem sva se še malce sprehodila po starem delu mesta, šla na večerjo in počasi k počitku.

Drugi dan je bil čas za ogled celotnega mesta. Najprej na glavno centralno plažo, potem vse do dela obale, kjer poteka vsako leto velika nagrada formule 1 v Valenciji, potem še druge dele mesta in v popoldanskih urah še malce šopinga. Potem pa pričakovana tekma.

Proti stadionu sva se odpravila že eno uro in pol prej in sva imela kaj videti. Najprej sva pospremila odhod nogometašev Barcelone iz hotela proti stadionu, potem ujela še vso euforijo, ki je bila pred stadionom s strani navijačev Valencie, potem pa še tekma.

Stadion Mestalla nič posebnega, star, na pol zrukan stadion, vendar je bilo vzdušje fenomenalno. In tudi tekma je bila na vrhunskem nivoju. Celih 90 minut sva lahko uživala v vrhunskem nogometu, na koncu pa je bilo pravičnih 2:2, čeprav je imela proti koncu srečanja Barcelona možnost, da bi tekmo tudi dobila. Nič zato, glavno da sva uživala.

Drugi dan, sva odšla v mesto še na zajtrk in na krajši sprehod, potem pa še z metrojem do letališča in let nazaj v Benetke. Res lep izlet in zanimiva dogodivščina.

Alpinistična odprava Kokshal Too 2011 - Kirgizistan

Člani AO Rašica (in pridružena člana), smo se letošnjega julija in avgusta odpravili v Kirgizijo (Kirgizistan) v pogorje Kokshall Too, ki ga odlikuje predvsem odmaknjenost, kar terja dolg dostop, in malo možnosti za varen pristop nanj. Opravili so prvi pristop po Slovenski smeri (4/V, 600m) na še neosvojeni Pik Byeliy (5697 m) in prvenstveni alpinistični spust z vrha Pik Obzhorny-ja (5156m).

Člani:

Urša Erman

Tina Leskošek

Alenka Klemenčič – šefica, zdravnica odprave

Peter Bajec - Poli

Blaž Grapar – Grapar

Tadej Golob – Tedi

Miha Lapanja - organizacija celotnega transporta

Blaž Stres – Komandor

Trajanje odprave:

15.07.2011 - 07.08.2011

Namen odprave:

V osnovi je bila to odprava AO Rašica, ki sta se ji pridružila še Tadej Golob (AK Črna) in Peter Bajec (AO Železničar). Dva člana sta odpovedala udeležbo pred odpravo zaradi obveznosti in poškodbe tik pred odpravo. Namen odprave je bil omogočiti mlajšim članom spoznavanje z višino, velikimi ledeniki (Tina, Urša, Miha), smučanje z vrhov okrog 5000 m (Tina, Urša, Miha, Alenka), plezanje novih smeri na taki višini (Tina, Urša, Poli), logistiko pri takih razdaljah ter splezati na Pik Byeliy (5697 m), ki so ga neuspešno oblegali preteklih 11 let in zraven še preimenovali (Blaž G., Tedi, Blaž S.).

Pik Byely je bil najvišji neosvojeni 5-tisočak v pogorju Kokshall Too. Odlikuje ga predvsem odmaknjenost, kar terja dolg dostop, in malo možnosti za varen pristop nanj. Izbrali smo si smer, ki nanj pristopi iz juga. Po isti smeri so poskušali že člani slovenske odprave leta 2008 (Freeaproved) vendar neuspešno. Odprava je imela tudi raziskovalni vidik v sklopu mednarodne sodelave Blaža S. z Michigan State University in dela Tine na Nacionalnem institutu za biologijo. Prav tako smo želeli zbrati čim več informacij o tem področju in dopolniti obstoječo karto z imeni in kotami in zbrati poročila o dosežkih drugih odprav. Že na začetku smo se tudi odločili, da ne bomo imeli nosačev. Samo kuharico in šoferja.

Potek:

15.07. Odhod Ljubljana-Istanbul-Biškek

16.07. prihod v zgodnjih jutranjih urah v Biškek, urejanje formalnosti, nakup hrane, preverjanje opreme

17.07. odhod s kamionom Ural proti mestu Naryn, 350 km

18.07. preko treh vojaških kontrolnih točk, 180 km, spanje na 3500 m, prva mala aklimatizacija do 4000m, 30h neurje s sneženjem

19.07. neurje s sneženjem, 20 cm novega snega

20.07. zjutraj izboljšanje, odhod naprej v snegu, na 3750 m obtičali v blatu in 30 cm snega, izkopavanje

21.07. izkopavanje kamiona

22.07. izkopali kamion, še 20 km, prihod v bazo, postavitev baze na 3950 m, kopanje WC-ja, določitev mest za osebno higieno in mest za zajemanje pitne vode, prve aklimatizacije do 4350 m, razdelitev po skupinah

23.07. vzpon na vrh Pik Alpini (4578 m) in dalje na Pik Lvitsa (4631 m) - na vrhu Alenka, Tina, Poli, Urša in Miha. Miha in Alenka odsmučata z vrha. Ostali sestopajo peš.

Tedi in Blaž G. se vzpneta na Lyev (4710 m) in tam prespita.

24.07. Miha in Alenka se odpravita iz baze proti ABC nad ledenikom Nalivkin pod Pik Obzhorny (5156 m). Za pot z vso opremo in smučkami porabita 5 ur in pol.

Tedi in Blaž G. se vrneta v bazo z aklimatizacije.

Tina, Urša in Poli s smučkami odrinejo po ledeniku Kotur pod vzhodno steno Pik Oleg (4950 m) in po 5h hoje postavijo ABC.

25.07. Miha in Alenka osvojita vrh Pik Greta – 4725 m. Z vrha odsmučata v ABC.
Tedi in Blaž G. počivata v bazi.

Tina, Urša in Poli splezajo najverjetneje prvenstveno smer Arbuz (Lubenica) na Pik Oleg, 2,5h, 60°/40°-50°, 450 m, sestopijo v ABC in vrnejo v bazo.

26.07. Miha in Alenka osvojita vrh Pik Lenčka – 4621 m. Z vrha odsmučata v ABC. Zvečer se jima pridružita še Tina in Urša.

Tedi in Blaž G. se odpravita proti ledeniku Fersmana.

27.07. Tina, Urša, Alenka in Miha osvojijo vrh Pik Obzhorny – 5156 m. Z vrha proti ABC odsmučajo Alenka, Urša in Miha. Tina zgornji zadnji del vrha sestopi in odsmuča nekje 100 višinskih metrov nižje. Tina in Urša se vrneta v bazo.

Tedi in Blaž G. prespita na ledeniku Fersmana.

Angleška odprava pride v bazo, zvečer pridejo k nam, prijateljsko druženje.

28.07. Tedi in Blaž G. prespita po 30 km hoje in 2000 m višinske razlike, v ABC na mejnem grebenu s Kitajsko na višini 4900 m pod vstopom v Pik Byeliy. Tedi in Blaž G. splezata novo smer in dosežeta glavni vrh Pik Byeliy (5697 m) in se vrneta v ABC. Večino smeri sta plezala nenavezana, v najtežjem delu pa sta se varovala dva raztežaja. V smeri je ostalo 5 klinov, ki sta jih uporabila za spust ob vrvi. Pik Byely - Slovenska smer, 4/V, 600m. Vrhu so avtorji predhodnih poskusov osvajanja dodelili jalovo alternativno ime, kar se nam zdi nesprejemljivo, glede na to, da jim ni uspelo priti niti na vrh. Predlagamo, da se uporablja originalno domače ime Pik Byeliy. Na vrhu in v ABC sta vzela vzorce snega.

Alenka in Miha sestopita iz ABC proti baznemu taboru. Potrebujeta malo več kot 3 ure.

Urša, Tina in Poli se odpravijo proti Pik Plaza.

29.07. Tedi in Blaž G. se odpravita proti bazi po ledeniku Fersmana, naletita na velikanski kup razmetanih smeti, vreče Iglu šport, letnice 2008, poslikata. Prespita na travah na 3700 m.

Miha in Alenka počivata v bazi.

Urša, Tina in Poli se odpravijo proti Pik Plaza. Cilj je v SZ steni preplezati novo smer. Na pot se odpravijo brez smuči ali krpelj. Upajo, da bodo v enem dolgem dnevu prišli do stene, naslednji dan počivali, tretji dan plezali in sestopili nazaj ter četrti dan prišli nazaj v bazo. Ta dan prejeta vremenska napoved za naslednje štiri dni napoveduje veliko snega. Pozno popoldne si v slabem vremenu postavijo šotor na začetku ledenika Fersmana.

30.07. Urša, Tina in Poli se po prebiti noči zaradi slabe vremenske napovedi odločijo, da se vrnejo nazaj v bazo.

Miha in Alenka počivata v bazi.

Tedi in Blaž G. se vrneta v bazo. Sneži.

31.07. Vsi v bazi. Balvaniranje. Vzorčenje vode ledeniške reke, sedimentov od 3800 do 4300 m v transektih, izdelava vrš za ličinke hroščev v ledeniškem jezeru, zapiranje pasti za prah, ki ga prenaša veter. S tem smo zaključili raziskovalni del odprave.

01.08. Miha odsmuča po vzhodnem pobočju z vrha Pik Alpini – 4578 m. Balvaniranje.

02.08. Balvaniranje. Vsi v bazi. Pakiranje. Zvečer zaključek odprave.

03.08. Pospravljanje baze, zasipavanje WC, pakiranje vseh smeti, prehod močvirja, podrtih mostov in treh vojaških kontrolnih točk, večerni prihod v Naryn.

04.08. Večerni prihod v Biškek.

05.08. Biškek, predaja opreme, dopolnjenega zemljevida in poročila o dosežkih za agencijo ITMC.

06.08. Biškek, pospravljanje opreme na agenciji, večerni odhod na letališče.

07.08. Vrnitev v Ljubljano ob 14.30. Blaž S. gre v bolnišnico.

Povzetek:

Naveza Tina Leskošek, Urša Erman in Peter Bajec se je oblikovala nekaj ur pred odhodom na odpravo, ko je zaradi poškodbe gležnja, Petrov soplezalec moral ostati v domovini. Punci sta osamelega siromaka sprejeli medse. Že na poti v bazo smo ugotovili, da nima smisla seliti baze proč od končnega mesta kamiona, ker bi s tem samo izgubljali čas. Prav tako smo spremenili taktiko aklimatizacije in smo se načrtno ustavili na 3500 m. Slabo vreme je podaljšalo naše bivanje na tej višini. Zaradi dvodnevnega izkopavanja Urala (kamion) na 3750 m smo bili že povsem aklimatizirani in nihče ni imel težav po prihodu v bazo in pri vzponih na višine 4600 m v prvih dneh. Razlika pri aklimatizaciji se je pokazala kot zelo pomembna, ko so Angleži v dveh dneh prišli v bazo iz Biškeka, potem pa bruhali in bili opravilno nesposobni za prenašanje tovorov proti ledeniku Fersmana. Imeli smo izredno srečo z vremenom, ki nam je bilo zelo naklonjeno, snežne razmere v tem obdobju so bile dobre za smučanje in tudi plezanje, če odštejemo, da so se razmere čez dan hitro spreminjale. Navkljub precej razpokanim ledenikom, nismo imeli nesreč s padci v razpoke. Nevarnost predstavljajo ledeniške reke in potoki, težavno je prečenje. Ko je bilo vreme slabše smo tudi balvanirali na balvanih uro proč od baze čez ledeniško reko. Kljub neuspešnemu poskusu v Pik Plaza so vsi trije pridobili dragocene izkušnje za plezanje oddaljenih sten in predvsem vpogled v razsežnosti tamkajšnjih ledenikov in visokih gora nasploh. Mislim, da so bile pridobljene tudi številne druge izkušnje, ki pomagajo pri lažjem večdnevnem bivanju v gorah.

Odpravo smo izkoristili za to, da smo se spoznali s tem področjem, poiskali vse nam dostopne informacije in dopolnili obstoječi zemljevid, ki smo ga potem predali ITMC. Prav tako smo uspeli povzorčiti geološke, vodne in sedimentne vzorce za kasnejše analize (Alenka, Tina, Blaž S.) v višinskem gradientu ter gradientu sever-jug. Blaž S. je dobil hude bolečine v celi levi nogi, kasneje se je izkazalo, da gre za hernio disci. To ga ni oviralo, da ne bi komandiral, od tu tudi ime. Po vrnitvi je bil urgentno operiran. Za težje vzpone so se krplji izkazali za veliko boljšo alternativo od smučk.

Zahvale:

Največja zahvala gre direktorici Kompas Postojna Maši Miklavčič za vso njeno pomoč, ki smo jo potrebovali pri prevozu v Kirgizistan. Posebna zahvala gre tudi za poseben tretma pri prevozu smučarske opreme (Turkish Airlines). Zahvaljujemo se tudi članom agencije ITMC: Margariti in Ayani za reševanje organizacijskih zapletov, Andreyu za požrtvovalno vožnjo in Tanyi za zares odlično hrano v bazi. Mag. Gregorju Slugi ter Janezu Toniju se zahvaljujemo za natančne vremenske napovedi.

V Kirgizistanu smo preživeli 23 čudovitih dni. Res smo imeli srečo z vremenom. Največ od vsega pa je pomenila ekipa. Če se sedaj ozrem nazaj, resnično dvomim, da bi lahko ponovno sestavil tako odlično ekipo. Res smo se super razumeli in vsaka minuta, ki sem jo preživel v družbi ekipe je bila neprecenljiva.

Sam bi se rad zahvalil tudi svoji cimri, soplezalki (smučarski) in šefici Lenčki. Na začetku sploh nisem vedel kdo bo moj plezalni partner, no na koncu je naneslo, da sva se skupaj odločila da bova na odpravi smučala. Bilo mi je v veselje in zadovoljstvo, da sem imel ob sebi človeka, ki sem mu lahko zaupal in nekoga, ki je imel od mene več izkušenj. Lenčka, hvala ti za vse in upam, da bova lahko kdaj v prihodnosti takšno odpravo tudi ponovila.

Hvala tudi celotni ekipi, ki mi je zaupala organizacijo takšne odprave in upam, da se bomo lahko še kdaj odpravili na kakšno podobno avanturo. Cilji in želje so. Upam, da bo tudi volja.

Kaninsko visokogorje in Križ

Ne pomnim, kdaj sem v enem mesecu tolikokrat smučal nad Sello Nevejo. Mislim, da ni bilo vikenda, da nisem letel ali v Bovec ali pa direktno do Selle in potem gasa ali na sedlo Vršiči ali pa pod Prestreljenik. No, vmes je bil tudi vikend, ko sva z Nejo skočila na Križ.

Tale tura na Križ je bila kar avanturca, k ne pomnim kdaj sem na zadnje tako bolan rinil v hribe. Ampak una trma ki jo imam me je pripeljala na vrh. Ni mi bilo žal, ker je bila smuka zares dobra.

Nazaj na Kanin. Saj sploh ne vem s kom vse sem smučal. Prišla je na obisk Alenka z Blažem in Lamprehtom, potem en vikend z Andrejko, pa prideta tudi Nina in Neja. V glavnem na polno se je smučalo, razmere pa kot vedno tukaj uživaške. Enkrat ko sem bil celo sam se mi je smučarije tako luštalo, da ko sem se pripeljal do koče Gillberti, sem šel potem še enkrat nazaj na vrh. Ja, sej vem norooo. Sam kaj ko so bile razmere zakon!

No, prejšni vikend mi je celo uspelo testirati moje nove smučke – Blizzard free cross. Smučke so naravnost zakon! Tako hudih free cross dilc še nisem vozil. Z radijem 20m ti omogočajo tako hudo smuko, zelo dolge hitre zavoje, hkrati pa sem vzel dožino 163cm, da še vedno lahko vozim kratke zavoje. S težo 2,600g pa spadajo me dokaj lahke dile, ampak sistem rocker omogoča izredno plovnost tudi v suhem snegu – pršiču.

Moram se na koncu tudi pohvaliti, da mi je letos uspelo odpeljati celih 50 turnih in smučarskih dni, kar je res veliko. Mislim, da ta dosežek nikoli več ne bom ponovil, ali bil blizu temu rezultatu. No, čeprav še vedno upam, da bom poleg Kirgizije letos smučal vsaj še en dan, mogoče celo naslednji vikend.

Bosna in Dalamcija

Prvomajski prazniki so obetali Švico in pa pot z Matejo po Bosni. Žal je projekt Švica zaradi slabega vremena odpadel, tako da sem jo nahnil v Bovec. Trije dnevi vrhunske smuke nad Sello Nevejo so bile res čudoviti. 2x Sem bil an Sedlu Vršiči, 1x pa pod Prestreljenikom. Žal pa zadnji dan tudi dokončno uničil smučko in sledila je vožnja domov in nabava novih smuči.

Po dolgem razmišljanu in ob pregledu vseh testiranj se odločim za smučke Blizzard Free cross 2011.

Potem pa pride četrtek in pot v Bosno. Do zadnjega z Matejo nisva vedela ali naj greva ali ne. Problem je bilo vreme. No, potem se v četrtek zjutraj odločiva, da vseeno tvegava in se odpeljeva na pot. Prvotni plan je bil, da greva mimi Bihača in tam obiščeva prijatelja Tineta, vendar ker sva bila že pozna se odločiva za malo hitrejšp pot mimo Zagreba, Banja Luke in potem naprej za Sarajevo, kjer sva imela zastonj vikend paket v hotelu Hollywood.

Na poti v Sarajevo se normalno ustaviva tudi znanem mestecu Jajce, kjer je bil med 2. svetovno vojno 2. zasedanje takratnega AVNOJA. Mesto je nekaj posebnega, zelo zanimovo, le malce več čistoče bi človek pričakoval od takšnega turističnega kraja.

Do večera se pripeljeva v Sarajevo. Drugi dan sledi celodnevni ogled Sarajeva z okolico, obvezno na Baščaršijo na hude čevape k Zokiiju, sprehajanje po ulicah mesta, obvezna kavica na glavni promenadi, malce šopinga. V prejšni službi sem večkrat službeno zahajal v Sarajevo in moram priznati, da mi je mesto zelo všeč, ljudje prijazni in zanimivi. Tako, da se rad vračam nazaj v Sarajevo.

Naslednji dan pičiva naprej proti Mostarju, ki je tudi zelo zanimivo turistično mestece z znamenitim kamnitim mostom, prijaznimi domačini, zanimivimi trgovinami s spominki in odličnimi restavracijami. Tako dobre mesne plošče že dolgo nisem jedel. Ker je bil plan že vnaprej določen, da ta dan spiva ob morju, se v Mostarju zadrživa samo štiri ure, potem pa se mimo Širokega Brijega in Imotskega odpeljeva proti morju. Odločiva se, da spiva v Trogirju, v starem mestnem jedru, ki je obdan z obzidjem. V mesto prispeva popoldne in Mateja zelo hitro najde najin hotel, kjer so bili zares zelo prijazni. Domač manjši hotel, ki je imel vse kar imajo veliki hoteli. Sprehodiva se po mestu, si privoščiva večerju in ob pregledu vremenske napovedi ugotoviva, da je edina opcija sonca za drugi dan, da se odpeljeva severno proti Zadarju.

In tako je drugi dan tudi bilo. Iz Trogirja se odpeljeva na sever, se vmes ustaviva še v Primoštenu, Šibeniku in naposled še v Zadru, kjer si privoščiva še kosilo. Potem pa počasi prosti domu. Na avtocesti proti Zagrebu, naju prehitita še Nina in Jerry, se ustavimo na pijači in potem gasa proti Ljubljani, kamor prideva v večernih urah. Lep izlet, Bosna vedno ponudi nekaj zanimivega. Zelo rad se vendo znova vračam nazaj...