Kraljevska etapa: Krma_Rž_Doma Valentina Staniča_Kot

Krakjevska etapa. Že med tednom smo se pogovarjali, da bo sobota idealen čas za ponovni obisk Krme in Kota. Furo, ki smo jo odpeljali že lani. Postregla je z vrhunsko smuko in podobnih razmer smo si obetali tudi letos.

Na koncu se na turo prijavimo Blaž, Jakob, jaz in Apache. Krenemo že zelo zgodaj. Budilka me zbudi ob 3.40 uri zjutraj. Gasa v avto in do Blaža in Jakoba. Iz Bleda se peljemo kar pod dolini Radovne in ker je snega še veliko smo turo morali začeti na koncu vasi. Štartamo ob 5.15 uri zjutraj.

Najprej po dolini in ravnem, šele po dobrih dveh urah hoje se počasi začnemo dvigovati. Pod pastirce pridemo malo pred 9.00 uro in krenemo v desno proti sedlu med Rjavino in Ržem. Pot se vleče, sonce vse bolj visoko, temperature pa tudi ne prizanašajo. Pošteno prepoteni se okrog 10.30 privlečemo na plato pod Ržem. Jaz zaradi utrijenosti Apache počakam na platoju, Blaž in Jakob pa skočita še na Rž.

Kasneje se dobimo kar pri koči Valentina Staniča, kjer še pomalicamo in se počasi pripravimo na spust v Kot.

Smučarija vrhunska. Že takoj na začetku smo vedeli, da bomo imeli pršič in da je teren še nedotaknjen. Smučarija je bila res top in pravi užitek je bilo delati zavoje v dolino. Tudi spodnji del ni bil švoh, nič ni bilo poledenelo ali trdo, le malce pred iztekom v dolino je bil en 3m kopni del, ki pa smo ga kar preskočili.

V dolino pridemo okrog 12.00 ure veseli in zadovoljni zaradi res vrhunski razmer. Vendar se je bilo potrebno pripraviti še na več kot uro drajsanja po snegu do Radovne, kjer smo imeli parkiran avto. Časovnica je bila skoraj 9 ur. Temu se reče "kraljevska etapa".

Pow pow pod Kriško steno

Pojavi se opcija za eno predšihtno in ker vremenska ni bila najboljša, je bila logična izbira pod Kriško steno. Vremenarji so napovedali, da se bo začelo jasniti tam okrog 10.00 ure, zato tudi svoje plane prilagodim tako, da z vrha odfuram ravno ob tej uri.

Že na poti gor je bilo v sosednjih stenah slišati veliko manjših plazov, ki pa niso bili nevarni. Bil sem presenečen saj po zadnjem sneženju v teh koncih ni bilo nobenega, zato sem špuro moral vleči od spodaj do vrha. Naloga priznam, kar malce zahtevna.

Vse skupaj je bilo poplačano saj je bilo pod steno 30cm pršiča in je bila smuka v dolino več kot veličastna. V Ljubljani in za računalnikom sem bil že pred 12.00 uro. Super začetek prekrasnega vikenda.

Red Bull Arena Salzburg: FC Red Bull Salzburg vs. FC Basel

Z Blažem sva se pogovarjala, da bi lahko tudi letos skočili na kakšno dobro nogometno tekmo v bližini. Glede na dobre igre ekipe Red Bull Salzburg, mu predlagam, da bi skočili na kakšno tekmo v Slazburg. Prvo tekmo v okviru Evropske lige so salzburžani odigrali v Balsu odlično, zato se odločimo, da poskušamo dobiti karte za povratni dvoboj.

Blaž mi sporoči, da bo poskušal kupiti karte prek svojega sodelavca v Salzburgu, saj je Adidas sponzor ekipe Red Bull Salzburg. Dva dni pred tekmo mi javi, da je uspel dobiti tri karte. Tako se na tekmo odpravimo Blaž, njegov nečak Tine (trenira nogomet) in jaz.

Iz Lesc krenemo malo pred 16.00 uro, si pot podaljšamo zaradi čakanja pred predorom Karavanke, vendar v Salzburg še vedno pridemo malce pred 19.00 uro, da smo lahko dvignili karte za tekmo.

Napetost in zbiranje navijačev je bilo že čutiti, kajti komaj smo uspeli najti parkirišče kakšnih 500m stran od stadiona Red Bull Arena. Tekma se je začela ob 21.00 uri in je bila že od samega začetka zelo zanimiva. Stadion je bil razprodan, zaradi manjšega izgreda navijačev Basla pa celo v prvem polčasu prekinjena, kar pa tekme ni ogrozilo.

Na koncu so imeli več sreče igralci Basla, ki so kljub igralcu manj, zaradi napak in neumnosti Salzburga zmagali z 2:1 in se tako uvrstili v četrtfinale, kjer jih sedaj čaka ekipa Valencie.

Begunjščica pred šihtom_18032014

Letos že drugič pred službo letim na Begunjščico, tokrat v druži Apache. Kot ponavadi zgodnje ustajanje in gasa proti Ljubelju. Za razliko od prvič (bil sem pred 14 dnevi) tokrat precej manj ljudi na parkirišču.

Že hitri pogled priti grapam mi pove da je že precej shojeno in presmučano. No, saj kaj drugega niti nisem pričakoval. Je pa res da sem pričakoval malce manj trde razmere, vsaj v grapah. Do vrha potrebujem od avta natanko 2 ure. Na vrhu sonce in brezvetrje.

Tokrat se odločim za smuko po Šentancu navzdol, ki se mi je zdej lepo zalit. Zgoraj na soncu malce manj trdo, skozi grapo precej trdo, spodaj na soncu pa že precej mehko. Nekih velikih smučarskih presežkov ni bilo, je bilo pa vseeno fajn. Malo po 9.00 uri sem že v Ljubljani in gasa naprej v službo.

Piran_16032014

Po napornih treh dneh smučarije se prileže tukaj nekaj relaksacije. Razmišljal sem tudi, da bi šel vseeno nekaj odsmučati, vendar me je, priznam zamikalo tudi morje.

Mateji predlagam, da skočiva na Slavnik in se potem zapeljeva še do obale. Tokrat štartava na Slavnik iz kraja Hrpelje in sva po dobri uri in pol hoje na vrhu. Je bilo rahlo vetrovno, zato sva se tudi dosti hitro pobrala nazaj proti avtu in gasa na obalo.

Med potjo sva študirala kam naj sploh greva na kosilo in na koncu odločitev, da greva v Piran. Prijetno popoldne na soncu in ob morju.

Kanin_15032014

Moj plan za soboto je bil, da se zapeljem na italjansko stran in poskusim prvič odsmučati z vrha Krivega roba in Jerebice. Zjutraj se zbudim ob 6.00 uri in pogled skozi okno me malce preseneti. Veliko kprenaste oblačnosti. Ker je večina pobočja obrnjenega na zahodno stran, sem bil malce v dvomih ali se bo sneg sploh kaj zmehčal.

Zato se v zadnjem trenutku premislim in se odločim, da grem kar na Kanin. Z avtom do B postaje in potem s smučmi naprej najprej do C postaje in potem še na vrh D postaje. Tudi tokrat z mano Apache. Do vrha potrebujem dobre dve ure in pol. 

Že med hojo navzgor pa je pobočje preletaval helikopter in vse skupaj mi je bilo malce smuljivo. Letal je gor in dol. Šele kasneje mi kapne, da na vrh vozi smučarje. Imel sem prav. Na vrhu skupina kakih 30 smučarjev in ker so se vsi pripravljali da bodo odsmučali v Krnico, se jaz odločim, da raje odsmučam v smeri pristopa.

Zadetek v polno, saj sem v dolino smučal sam in imel mir in nobeden mi ni razril terena. Apache kot vedno zelo pridna in potrpežljiva. Za nagrado dobi še popoldanski sprehod po bovškem letališču in eno skupno fotografijo. Ker je imel Andrej veliko dela, sem mu omenil, da mu lahko za tri dni čuvam Apache, ker bo lahko z mano na snegu. Imela sva se super!

Pod Velikim Grintavcem_14032014

Za petek sem planiral nekaj v stilu: kratko pa sladko. In v takem primeru so najboljše flanke nad Mangartsko planino. Štartam od avta ob 7.00 uri in po uri pa pol hoje se znajdem že na vrhu. Namesto na Čez Stože, ki je standardni cilj te ture se odločim zaviti levo proti Velikem Grintavcu.

Na vrh jasno da ne gre, se pa ustavim na sedlu kakih 50 višinskih metrov nižje. Šele 8.30 ura zjutraj, pa se je že vse talilo. Poznalo se je, da noč ni bila mrzla in da je komaj nekaj zmrznilo, vendar je sonce že tako močno, da se sneg hitro stali. 

Tajming sem imel ravno pravi. Smuka proti avtu je bila res una ta prava spomladanska. Z mano tudi tokrat Apache.

Škrbina prednje Špranje_13032014

Ker je bila napoved zelo lepa, se odločim, da svojo pisarno preselim za nekaj dni v Bovec, ker sem imel plan, da bom lahko pred službo lažje odsmučal kakšno jutranjo furo. Iz Bovca je do okoliških hribov vožnje zelo malo. S seboj vzamem tudi družbo. Andrej mi za nekaj dni zaupa Apache.

Prvi dan se odločim, da skočim pogledat kako je nad Viško planino. Namesto po cesti, jo ocvrem kar direktno po hribu navzgor in tako prihranim kar nekaj časa. V manj kot eni uri sem bil že na Viški planini. Snega nad planino je še veliko in tudi osrednji val pod Špranjo je lepo zalit. Pred mano sem videl le še dva smučarja, ki sta bila ene 15 minut pred mano.

Po dobrih dveh urah hoje in pol pridem na vrh. Glede na snežne razmere sem bil vsaj pol ure prepozen. Ne obotavljam se dolgo, pripravim se za spust in že akcija v dolino. Sneg zgoraj vrhunski, spodaj nižje pod planino pa že orng čofta oz. moka, ki se na trenutke celo predira. Namesto po cesti jo zopet užgem kar direktno po gozdu. Spomladanska smučarija ampak kljub temu dobra :)

Plazje nad Belopeškimi jezeri_09032014

Na poti v Bovec sem si v zadnjih 14 dneh kar dvakrat ogledoval Plazje in se odločil, da je potrebno zadevo preverit. Mojemu planu se pridruži še Andrej s svojo prikupno Apache.

Kreneva na pot ob 6.00 uri zjutraj iz Ljubljane s planom, da po odsmučanem Plazju letiva še do Kranjske gore, kjer bi se dobila z Matejo in Tanjo, ki sta šli odsmučat pod Kriško steno. V Kranjski gori pa dela tudi Andrejeva sestra Urša.

Sam teren v Plazju je bil še zelo malo furan in poleg nas treh, so hodili navzgor samo še trije avstrijci, ki so imel namen smučat z vrha Mangarta. Po dobrih dveh urah in pol sva na vrhu. Smuka v dolino pa tudi zelo dobra. Mehka kloža, na določenih delih pa še nekaj pršiča. Spodaj je bilo še malce trdo, na sončnih legah pa že bolj prijetno smučljivo.

Strinjala sva se, da smuka ni bila slaba. Vsi se dobimo v Kranjski gori na soncu in pivu.

Pod Kriško steno_08032014

Plan je bil, da odsmučam z vrha Stola v dolino Završnice, vendar se je cilj izmaknil že v dolini, saj je bila cetsa proti Tinčkovi koči v spodnjem delu še precej zasnežena in ledena, zato sem moral na hitro najti zaslilno rešitev.

In jo našel. V takšnih situacijah se je najboljše odpeljati pod Vršič in pogledati teren pod Kriško steno. Razmere nad pričakovanji. Polovico spusta sem smučal po pršiču in bil nad snežnimi razmerami več kot zadovoljen. Po smuki skočim še v Kranjsko goro, kjer se dobim z Janjo, srečam pa še kolegico Mojco. Dan kljub drugačnim planov vrhunski.