Gruzija (Georgia); z eno besedo raj za vse iskalce svežega, izvirnega in doživljajskega na tleh stare celine. Prvovrstna destinacija za ljubitelje raznolikosti, naravnih lepot in globoke tradicije. Od sonca obsijana gorska veriga Kavkaz s čudovitimi razgledi, bujno naravo in nepozabnih doživetij do vinorodne pokrajine polne kulture in gurmanskih dobrot na vzhodu, s pokušinjo Črnega morja na zahodu. Gruzija je dobesedno zelo razgibana država, sicer še vedno na tranzicijskem prehodu iz bivše ruske republike v moderno evropsko državo, z močno tradicijo in burno zgodovino. Gruzijo lahko brez slabe vesti označimo kot ”Neodkriti biser Evrope.”
Gruzija je bila moja želja že leta 2008, vendar se moral takrat zaradi vdora ruskih vojaških sil na ozemlje Gruzije potovanje odpovedati. Tudi letos nisem imel v planu Gruzije, vendar se je v zadnjem trenutku vse spremenilo in v enem dnevu sem se odločil za odhod. S seboj sem povabil še Vesno in Petjo, na koncu pa sem nam pridruži tudi Dejan. Rezervirali smo letalsko karto kar preko interneta, leteli pa smo z letalsko družbo Austrian Airlines na letu DUNAJ – TBILISI.
Naša pot se je začela v petek 30.7. ob 15.30, ko sem v LJ pobral najprej Petjo, nato še Vesno in skupaj smo se odpravili v MB, kjer smo pobrali še Dejan. Na letališče na Dunaj nas zapelje Vesnin prijatelj Iztok. Letalo proti Tbilisiju vzleti ob 22.40 po lokalnem času. Let je trajal malo več kot 3 ure in pol, na letališče v Tbilisiju pa pristanemo ob 4.00 zjutraj po gruzijskem času, ki je dve uri pred nami.
Prvi vtis kar spodbuden, letališče je lepo in urejeno. Že transport v Tbilisi pa čisto spremeni sliko Gruzije. Na letališču smo počakali kar na prvi vlak, ki nas je zapeljal v mesto ob 7.20 uri. Vlak star in počasen, tako da smo lahko že opazovali prve utrinke Gruzije. Na glavni železniški postaji smo samo še rezervirali oz. kupili karto za nočni vlak Tbilisi – Zugdidi in se brez oklevanja podali s prvim taksijem na pot v mestece Kazbegi, ki je leži na SZ goratem delu Kavkaza na meji z Rusijo. Tako se je začelo naše pravo potovanje po Gruziji.
Po nekaj urah vožnje smo se počasi pričeli vzpenjati na 2370 metrov visok prelaz Javri od koder smo se po zares grbinasti cesti spustili do vasice Kazbegi, tik ob meji z Rusijo, ki leži na nadmorski višini 1750m. Sestradani in izmučeni, najprej zagledamo neko staro leseno uto, pred njo pa nekaj miz in stolov. Vsi v en glas. Gremo jest. Že prve manjše težave s sporazumevanjem, ampak nam uspe dokaj hitro naročiti mrzlo pivo in nekaj hrane. Ko le dočakamo hrano in se napokamo, ugotovimo da nam tukaj ne bo hudega. Zvrnemo še eno pivce in začnemo počasi iskati prenočišče. Že prej smo vedeli, da bomo spali pri gospe Nazi. In tako je tudi bilo.
Drugi dan že akcija. Jaz vstanem že pred 6.00 zjutraj in se odpravim do cerkve Gergeti pod goro Mt. Kazbegi (5053 m), kjer pričakam prelep sončni vzhod. Cekvica leži približno 450m višje kot vasica Kazbegi, do tja pa je približno 45 minut hoje. Kakšno uro za mano pridejo tudi Petja, Vesna in Dejan. Skupaj pozajtrkujemo in se odpravimo naprej do preleza na višini 2820m od koder je prelep razgled na mogočno goro Mt. Kazbegi. Tudi to nas ne zadovolji in se odpravimo še višje na hrib (žal ni imel imena) na višino 3100m od koder pa je bil razgled čez celotni Kavkaz prečudovit.
Naslednji dan se zopet odpravimo na celodnevni treking, tokrat do vasice Jutta, ki je izhodišče za treking do prelaza Roshkha Pass, na višino 3400m, kjer je nekakšna meja med Gruzijo in pokrajino Čečenija. Do Jutte lahko prideš le z jeepom, ki nam ga uredi gospa Nazi. Spet smo imeli prečudovit dan, lepo pot in razglede, ki ti vzamejo dah. Bilo je zares lepo. Tukaj bi rad samo še povdaril, da je bilo spati in živeti pri gospe Nazi zares odlično, ker je gospa tudi zelo dobro kuhala in vedno skrbela da smo imeli polne krožnike.
Naslednji dan je bilo slovo od Kazbegija in vrnitev nazaj v Tbilisi. To smo storili šele v popoldanskem času , saj smo morali le uloviti vlak, ki je iz Tbilisija odpeljal ob 22.30 uri. O vlaku raje ne bi, ker že ko smo prišli v kupe nas je skoraj kap. Kot da bi prišel v savno, vlak pa nabito poln, vendar k sreči, smo imeli postelje rezervirane. Potrebno je bilo le še preživeti to dolgo noč. K sreči se tudi to ni preveč vleklo in v Zugdidi pridemo malo po 6.00 uri zjutraj. Jaz sem imel manjše težave s želodcem in prebavo, zato se namesto z marshrutko v Mestio odpravimo s taksijem. In še sreča za to odločitev, saj mi je moral šofer kar dvakrat ustaviti, ker me je zvilo v želodcu.
Pot nas je vodila v Mestio, to je upravno središče pokrajine Svaneti, ki leži na SV delu Gruzije oz. to je V del Kavkaza, kjer tudi leži najvišji vrh Gruzije 5068m visoka gora Mt. Shkara. Po branju vseh knjig in vodičev naj bi bil to najlepši del poti po Gruziji. In tako je tud bilo. Že sama pot do Mestie zgodba zase, pokrajina pa zares prečudovita. V Mestii smo tudi že imeli rezervirane sobe pri gospe Nino Ratiani, ki nas je pričakovala. Sprva smo imeli plan v tej pokrajini, da bi se odpravili na 3-dnevni treking od Mestie do Usghulija, vendar smo ga zaradi prevročega vremena in pa logistike spremenili. V Mestiji smo se zadržali le 2 dni in se naslednji dan opravili na enodnevni treking do vasice Zughbeshi in potem ko smo po treh in pol urah hoje prišli v vasico, celo dobili prevoz nazaj v Mestio, kar je bilo pravo olajšanje, ker je bilo zunaj zares vroče.
Naslednji dan pa vrhunec naše poti, vožnja z jeepom v 42km oddaljeno vasico Usghuli. Po zajtrku smo se odpravili na enkratno pot proti najvišje ležeči vasici z aktivnim prebivalstvom v Evropi. Usghuli namreč leži na dobrih 2300 metrov, na področju Svaneti in je zaščiten s strani UNESCO. Do vasi nas je pripeljala kar precej divja vožnja po razgibanih dolinah in prelazih. Za pot smo porabili malo več kot 2 uri vožnje. V jeepu nismo bili sami, z nami je na pot šel tudi par iz Izraela, Yuval in Tal. V Usghuliju pa smo stanovali pri sestri od Nino Ratiani – in lahko kar rečem, da je bila to najbolj prisrčna in zabavna družina v Gruzije, kjer smo stanovali. Na koncu nam je bilo kar hudo, ko smo morali zapustiti Usghuli. Plani v Usghuliju so bili: prvi dan smo pol dneva raziskovali prečudovito vasico, drugi dan smo se odpravili do ledenika po mogočno goro Mt. Shkara, tretji dan pa smo si vzeli že prej prosti dan, ki pa se je na koncu izkazal za pravilnega, saj je Petja malce zbolela in je celi dan počivala. Jaz pa Dejan pa sva se zopet odpravila čez 3000 višinskih metrov, na en hrib nad vasico od koder sva imela prečudovit razgled na vse gore v okolici ki segajo nad 4000m. Zopet sreča z vremenom in zares lepi razgledi.
Prišel je tudi čas za slovo, potrebno je bilo zapustiti vasico Usghuli in se odpraviti na dolgo pot do Črnega morja, do mesta Batumi oz. natančneje do manjšega letovišča v okolici z imenom Kvariati. Večina ljudi se iz Usghulija vrne nazaj po isti poti prihoda, se pravi do Mestie nazaj in potem še naprej po dolini vse do Zugdidija. No, mi se nismo vrnili nazaj po isti poti, ampak nam uspe prepričati in dobiti jeep in šoferja, ki nas je po dolini naprej peljal čez 2684m visoki prelaz v drugo dolino vse do vasice Lentekhi in naprej do nižine do večjega mesta Kutaisi. Peljali smo se z 50 let starim jeepom, ki je bil narejen prav za te ceste v Svanetiju, ki so zares nemogoče in v zelo slabem stanju. Kot primer naj povem, da je vsaka naša gozdna cesta prava oaza za tiste cesta tam v goratih predelih Kavkaza. Po malo več kot 6-ih urah le pridemo do Kutaisija in šofer nas pusti ravno pred Mc Donald'som, kjer je bilo tukaj tudi postajališče za marshrutke za Batumi. Kaj pa drugega. Najprej smo se šli najest in ohladit v Mc Donald's, šele na to je sledila pot v Kvariati. Uspelo naj je celo dobiti poceni taksi in zares prijaznega šoferja. Enkrat po 18.00 uri prispemo na cilj in takoj dobimo sobo v hotelu. Odločimo se ostati 2 noči. O Črnem morju in dogajanju tam ni veliko za povedati. Bilo je vroče in soprano in edina rešitev za preživetje je bila večerna žurka. Tako smo šli (razen Petje) oba večera žurat v eno znano diskoteko v Batumiju in moram reči da je bilo vrhunsko. Prvi večer smo se ga kar napili, no drugega smo se pa vsaj malce šparali, da smo dobili pravo atmosfero kako gruzijci žurajo. Vesna je rekal, da je bil party dober. Ona se spozna na to...
Spet smo se premaknili. Bližje Tbilisiju. Še prej pa do kraja Borjomi, ki je znan po mineralni vodi in po nacionlanem parku Borjomi – Kharagauli. Ogledali smo si izvir mineralne vode bojromi, ki je ena boljših mineralnih vod v tem delu Evrope, saj je prejela že kar nekaj laskavih naslovov kakovosti. Glavni cilj pa je bil 2 dnevni treking v nacionalnem parku. Plane nam malo prekriža požar, ki je pustošil po delu parka, ki so ga morali zaradi varnosti zapreti. Tako smo se opravili v drugi del parka, s ciljem da eno noč prespimo v njihovih kočah, ki so postavljene v parku. Park je drugače zelo lep, koča v parku tudi na nivoju, edini problem je bilo to da so bile postelje lesene, mi pa brez armičev. Škoda je bilo tudi to, da nismo imeli več časa, da bi si lahko park pogledali bolj v miru, saj se mi zdi, da bi lahko videli še marsikaj več kot samo to kar smo.
In sledila je še pot v Tbilisi. In še zadnji vikend v Gruziji. V Tbilisiju pa vroče, k sreči pa ne preveč ljudi, saj je bil avgust mesec počitnic in vsi tisti, ki si lahko privoščijo mesto zapustijo. V Tbilisiju smo živeli pri gopse Irina Japardize, ki je bila zares carica. Čisto si je priredila stanovanje in pri njej lahko srečaš zares kar nekaj popotnikov. Vedno gosti kar nekaj ljudi v svojem domu, tako da ti ni nikoli dolgčas. Tbilisi je v vseh pogledih resnična prestolnica države na sončni strani gorstva Kavkaz. To je izredno prijetno mesto polno zgodovinskih in kulturnih obeležij, začinjeno z izvrstno kulinariko, ki smo se ji predajali tudi mi. Na razpolago smo imeli dva dneva. Prvi dan smo se opravili na enodnevni izlet v gurmansko-vinsko-turistični rodovitni vzhod Gruzije – Sighnanghi. Pričakala nas je izredno bogata pokrajina, polna vinogradov in nasadov. Precej smo se potepali, se podali na edinstveno gurmansko izkušnjo, se prepustili okušanju vin in se razvajali. Še isti dan smo se vrnili nazaj v Tbilisi in se zvečer odpravili na znamenito ulico Shavtelis, kjer smo si privoščili obilno večerjo. Drugi dan je sledil še ogled mesta in pa obisk bovšje tržnice in nekaj trgovin, da smo lahko zapravili še zadnje larije, ki so nam ostali. Pozno zvečer pa smo se odpravili na letališče, kjer smo potrpežljivo čakali vse do 4.40 ure zjutraj na naš let nazaj na Dunaj, kjer nas je čakal naš prevoznik Iztok, ki nas je odpeljal nazaj v Slovenijo. Moram priznati, da me je Gruzija prepričala. Škoda je bila edino ta, da mi nismo znali nič rusko in da skoraj noben gruzijec ne razume in ne govori angleško. Ampak kljub temo smo se vedno sporazumeli in dogovorili. Tudi toplo vreme nam ni moglo do živega. Še ena zares lepa izkušnja in lepi spomini na prečudovito pot in ljudi, ki smo jih spoznali. Vse to je bila Gruzija 2010.
