Odprave
Peru-Cordillera Blanca 2013 smo se udeležili naslednji člani: Tina Leskošek,
Roman Strmšek, Luka Kac, Maj Sojer-Burek, Miha Lapanja, Aleš Bardorfer-Brdi,
Primož Sedej (ČAO), Primož Buh (ČAO), Janez Toni ter neplezalni član Miran
Lapanja.
Na pot
smo iz Vinje odšli malo čez polnoč 1.6. in 2.6. zjutraj prispeli v Huaraz. Nastanjeni
smo bili v hostlu Andinista, ki je v lasti Gisele in Artize Monasteiro. V
hostlu smo imeli vse potrebno udobje, izjemno prijazno lastnico, nasvete enega
najbolj prepoznanih južnoameriških alpinistov, ki je verjetno plezal z več
slovenskimi soplezalci kot kdorkoli od nas, ter zajtrk z jajci na 11 načinov.
Po
opravljenih aklimatizacijskih turah (Cordilliera Negra (4450m), Lagua Chorup
(4500m) , Lagua Llaca) smo se na višino prilagajali še v plezališču Hatun
Machay, ki leži na planoti 4300m visoko. Poleg plezanja v odlični kamenini
plezališče nudi tudi klasični plezalni refugio in bližnji vrh za aklimatizacijo
(Antenaraju, cca 4800m).
Takoj
po vrnitvi v Huaraz smo odšli v nakupovanje hrane za dolino Ishince, kamor smo
se odpravili naslednji dan. V dolini se je večina udeležencev povzpela tako na
Ishinco (5530m) kot Urus (5490m). Našim mokrim sanjam o poskusu na Tocllaraju
(6032m) smo se zaradi govoric o izjemno globokem snegu in nevarnih razmerah
začasno odpovedali.
Po
vrnitvi v Huaraz smo se razdelili na posamezne naveze. Naveza
Brdi-Kac-Burek-Sedej je poskusila na Chopicalqui (6354m). Po vzponu na mesto,
kjer so postavili višinski tabor (cca 5800m), so en dan namenili počitku,
naslednjega jutra pa sta Sedej in Brdi zaradi mraza obrnila malo pod 6000m.
Svojevrsten rekord je dosegel Burek, ki je dobrih 17 ur preživel v spalni
vreči.
Navezi
Tina-Buh in Romc-Janez sta se odpravili prespat v dolino Llace z namenom vzpona
na Wallunaraju (5686m). Vrh je uspelo osvojiti Tini, Buhu in Romcu, Janez pa je
zaradi težav z dihanjem ponoči sestopil v Huaraz. Miha in Miran sta ta čas
preživela v okolici koče pod Piscom.
Po
vrnitvi je bil čas za baňose in nove hribe. Naveza Buh-Romc je odšla v dolino
Ishince z namenom osvojiti enega izmed šesttisočakov, ostali (Tina-Burek-Sedej
in Brdi-Kac-Janez) pa smo se odločili za poskus na Yanapaccho (5460m). Po
prespani noči na 4800m smo po malenkost različnih smereh osvojili izjemno
razgleden vrh in še istega dne prišli v Huaraz. Romc-Buh sta v vmesnem času v
dežju prišla na višinski tabor pod Tocllaraju-jem in ga naslednji dan v
vetrovno-mrzlem vremenu tudi uspešno osvojila. Ne vedoč za njun uspešen vzpon
smo se tudi ostali odpravili pod Tocllaraju. Srečali smo se na začetku doline.
Romc se je takoj po vrnitvi v Huaraz odpravil proti Limi, Buh pa je zastopal
našo odpravo v nočnem življenju Huaraza.
Ob
prihodu na višinski tabor pod Tocllarajujem so nas je pričakal veter, ki se je
zvečer sprva umiril, ponoči pa ponovno okrepil. Naslednji dan smo prav zaradi
močnega vetra obrnili na rami, potem ko smo že preplezali edino tehnično mesto.
Po
vrnitvi smo Tina, Buh, Kac in Janez ostali v Huarazu, naveza Brdi-Sedej-Burek
pa se je odločila za maščevanje Chopicalquiju, ki so ga ob drugačni taktiki
(brez višinskega tabora), uspešno osvojili. Na poti domov pa je Burek spoznal
tudi prijaznost in nepripravljenost deljenja dobička voznikov taksija.
Zadnje
dni pred odhodom smo se šli turiste ter mrzlične nakupovalce spominkov za
domače. Do 2.7. smo se vsi člani odprave po različnih poteh srečno vrnili v
Slovenijo.
Ob
zaključku odprave lahko rečem, da je bila odprava uspešna. Vsi smo se
nepoškodovani in brez resnih zdravstvenih težav vrnili v Slovenijo, večina
članov je kljub relativno neugodnim razmeram (lepo vreme samo zadnji teden,
sicer pa veliko novega, nepredelanega snega, oblaki so pokrili vrhove v
jutranjih urah,,,) osvojila vsaj en vrh nad 6.000m in tako dosegla zastavljen
cilj pred odhodom. Preživeli smo tudi vse poskuse nategovanja lokalnih
arierotov in taksistov ter spoznali da moramo tudi besede iz ust sonarodnjakov
razumeti po principu »vsake oči imajo svojega malarja«. Dobili smo pomembne izkušnje
pri osvajanju vrhov, kjer je precej več odvisno od zunanjih dejavnikov, kot pa
v Alpah.
Sam sem
odpravo po 14 dneh in po osvojenem 5495m visokem Nevado Urusem zaradi
zdravstvenih težav zaključil. Staknil sem zelo močan prehlad, ki mi je zamašil
nos in tudi del pljuč, zato je bi bilo lahko napredovanje na višje višine
nevarno. Bil sem zelo razočaran, saj sem se uspešno aklimatiziral in bil
pripravljen preseči mejo 6000m.
Že pred
odhodom sva bila z očetom dogovorjena da proti koncu odprave odideva še malce
po Peruju in v sosednjo Bolivijo. Zaradi prehlada, sva lahko to storila še prej
in uživala v lepotah Peruja in Bolivije.
