Velikost: 329.560 km²
Prebivalstvo: 81 milijonov prebivalcev (84% etičnih Vietnamcev, 2% etičnih Kitajcev, ostali delež predstavljajo Kmeri, Champa in več kot 50 etičnih manjšin)
Uradni jezik: vietnamščina
Glavno mesto: Hanoi (3,5 milijonov prebivalcev)
Religija: prevladuje budizem, vendar v državi srečate še druge vere
Denarna enota: dong (VND)
Vietnam je bil skoraj sto let francoska kolonija – od leta 1859 do 1954. Je zelo lepa dežela, največji problem za popotnika pa je potovanje zunaj turističnih poti. Marsikdo si Vietnam predstavlja kot ne turistično državo, kjer težko naletiš na večje skupine zahodnjakov. Pa temu ni tako. Turizem je že zelo posegel v to državo in marsikje spremenil ljudi, običaje, način življenja, kulturo,… Kdor se želi izogniti množici turistov, mu priporočam, da se tja odpravi s kolesom ali pa si tam najame terenski avto, morda motor. Dežela ni zelo hribovita in ne zahteva ekstremne pripravljenosti. Kolesarjenje pa omogoča, da se izognete turističnim točkam in imate več stika z domačini. Zavidam tistim, ki so se odločili za tako obliko potovanja, kajti zagotovo poznajo deželo z drugačne plati, kot večina nas, ki smo dali nahrbtnik na rame in se podali na avtobus. Vseeno pa sem bil nad Vietnamom zelo navdušen. Na poti nisem bil sam, družbo so mi delale tudi Janja, ter prijateljici Vesna n Mateja.
Glavno mesto Vietnama je za nekatere prijetno, za druge malo manj. Spomeniki po mestu so hladni in zrcalijo sistem v državi. Previdno, ko se utrujeni sprehajate okoli znamenitosti, še zlasti tistih, ki so posvečene osebam, ki so krojile vietnamsko zgodovino. Policaji skrbno pazijo, da se ne usedete npr. pod zastavo, na podstavek spomenika… Če vas slučajno premega utrujenost, se zna zgoditi, da kmalu slišite piščal in namig, da se morate odstraniti. Posebnost v mestu so zagotovo ulice in gost promet, predvsem je veliko motorjev in koles. Ulice se že na prvi pogled močno razlikujejo, zaradi prodaje je barvitost na njih izjemna. Razkošje barv pa doseže višek na tistih ulicah, kjer prodajajo svilo, različne pripomočke za festivale ali za verske obrede. Kupiti je mogoče prav vse, od nagrobnega kamna do jedilnih paličic. Tisti bolj pogumni lahko na tržnicah s hrano odkrivajo bogastvo vseh okusov in sestavin ali pa se na glavni tržnici vržejo v zobe spretnim trgovcem s svilo, ki večinoma prodajajo ponaredke.
Poleg starega mestnega jedra, nudi mesto tudi precejšno število galerij in muzejev. Vietnamski etnološki muzej je eden tistih, ki ga ne smeti izpustiti, saj ima dežela okrog 50 etičnih skupin, ki so ustvarile in ohranile veliko običajev. Blizu se nahaja tudi prva vietnamska univerza, imenovana Tempelj literature. Posvečena je bila Konfuciju, katerega filozofijo so Vietnamci sprejeli med tisočletno vladavino Kitajcev na njihovem ozemlju. Univerza je delovala do konca 18. stoletja, ko so jo preselili v novo prestolnico Hue.
Ena od kulturnih znamenitosti je zagotovo tudi ogled predstave Water Puppet Show. Gre za gledališče vodnih lutk, ki je postalo znano izven severnega Vietnama šele pred dobrimi tridesetimi leti, čeprav ima vsaj tisočletno tradicijo. Gledališča ni težko najti, vstopnice pa je treba kupiti vsaj nekaj ur prej. Za kaj pravzaprav gre. V gledališču je bazen z vodo in lutke se premikajo po gladini vode. Najbolje je, da ni moč odkriti od kje so lutke vodene. Imate kakšno idejo? Če je odgovor pravilen se prepričajte sami.
Zelo veliko lahko popotniku ponudi tudi okolica glavnega mesta. Vreden časa in denarja je zagotovo izlet v Halong Bay in na otok Cat Ba. Tri tisoč otokov je naravni spomenik, ki jemlje sapo tako in drugače. Če pa imate srečo z vremenom, pa se za vse skupaj lahko začne uporabljati presežnik. Cat Ba je edini otok, ki je naseljen in eden redkih, ki ima peščeno plažo. Po besedah Vietnamcev ima 20.000 prebivalcev, od katerih večina živi na plavajočih hiškah v pristanišču mesteca Cat Ba. Na otoku je tudi nacionalni park, ki pa obiskovalcem ne ponudi veliko. Zelo zanimivo pa je na otoku nočno dogajanje. Domačini lepo oblečeni se odpravijo na karaoke, v lokale gledat televizijo ali pa na sprehod. Sistem karaok je še posebej zanimiv, saj se razlikuje od našega in ga srečate povsod po državi. Zanimivo je tudi to, da se v času karaok vrti nek film (jaz sem naletel na Smrtonosno orožje), glasba je iz filma, besedila pa so prevedena v vietnamščino. Sprva zanimiva zadeva zna na koncu potovanja postati že malo nadležna. A tudi to je del potovanja.
Iz Hanoia se večina odpravi tudi na celodnevni izlet do tako imenovane Perfume Pagode. Domačini jo hvalijo, češ da gre za tempelj v kraški jami in večina si tako predstavlja, da gre za veličasten tempelj, veliko dela človeka. Tempelj v resnici ni nič posebnega, je navaden oltar z nekaj kipci in nekaj darovane hrane. Vendar pa je izlet do tja vreden naše pozornosti zaradi zelo lepe pokrajine in res čudovite vožnje s majhnimi čolniči. Posebno prijazni pa so domačini in vedno
razigrani otroci, ki se nastavljajo pred objektive fotoaparatov. Poleg tega pa vas pred odhodom do jame nagovorijo, da si sposodite svetilko (jo tudi dobro plačate), ki je po njihovih trditvah potrebna. Pa temu ni tako. Svetilka je zaželena, ni pa nujno potrebna.
Potovanje po Vietnamu je najcenejše z avtobusom, zato smo si priskrbeli vozovnico od Hanoia do Saigona, za borih 36 dolarjev. Avtobus ima uradno med mestoma pet postaj, na katerih lahko popotniki izstopijo in nato po želenem času nadaljujejo svojo pot. Dogovorite se lahko tudi za izstop na kateremkoli drugem kraju ob poti, paziti morate le, da vas kasneje tam tudi poberejo. Posebno pozornost pa velja nameniti tudi prometu, saj je ta za popotnike nevaren. Prometni predpisi ne veljajo, ljudje vozijo prehitro, po enosmernih ulicah, ne upoštevajo tako imenovanega »desnega pravila«… Za vse, ki se boste opogumili najeti kolo ali motor in preveriti prometne razmere, morate vedeti, da dva pravila le imajo in se jih tudi držijo. Prvo je pravilo močnejšega, drugo pa pravilo množice. Tako ima v križišču, kjer se nahajajo posamezna vozila, močnejše vozilo prednost. To pa ne velja v primeru množičnosti posameznih skupin vozil. Seveda pa se morate držati skupine istovrstnih vozil in čez križišča voziti z njimi.
Avtobusna nočna vožnja do mesteca Hue zna biti preizkušnja vaše potrpežljivosti, razvajenosti, prilagodljivosti… skratka vsega po malem. Klimatska naprava, omejeno število potnikov in evropska velikost sedežev so reklamni slogani turističnih agencij. Resnica pa drugačna. Ceste so zelo slabe, avtobusi natrpani in neudobni, klimatskih naprav ni, postankov malo, noč pa dolga in soparna… Navajeni vsega hudega boste preživeli ali pa tarnali še nekaj dni po tem, ko bodo še vedno bolele kosti ob misli na vožnjo. Luknje na cesti so namreč tako velike, da vas lahko ob hitri in divji vožnji, ki je za Vietnam nekaj običajnega, vrže v zrak tako visoko, da se povsem odlepite od sedeža in tal v avtobusu.
Mesto Hue, ki leži ob Dišeči reki (Perfume River), je eno izmed glavnih kulturnih, verskih in izobraževalnih središč Vietnama. Razmeroma mlado mesto, ki je nastalo konec 17. stoletja, je postalo že sredi naslednjega stoletja prestolnica Južnega Vietnama, petdeset let kasneje pa prestolnica države. To vlogo je ohranilo vse do konca II. svetovne vojne, ko se je končalo vladanje dinastije Nguyen, ki je dala podobo današnjemu staremu delu mesta in njegovi okolici. Zato je zagotovo največja zanimivost kraljevo mesto, kjer so potekale politične in upravne dejavnosti dinastije. Znotraj mesta so bile vladarske palače in različni templji. Palače so služile za uradne sprejeme kraljev, različne obrede in nastanitve. Templjev je veliko, saj so jih postavljali v spomin na nekatere vladarje. V mestu najdete še približno sto zgradb, zgrajenih iz dragocenih vrst lesa, kateremu so vrednost močno povečala še umetniška rezbarska dela. Na žalost je bilo mesto v zadnji vojni med severom in jugom skoraj popolnoma uničeno. Poleg porušenih hiš in spomenikov je terjala tudi deset tisoč življenj. Kraljevo mesto je danes del svetovne kulturne dediščine. Obnovitvena dela potekajo že več let, vendar je škoda tako velika, da bo do popolne obnove verjetno preteklo še kakšno desetletje. Zanimivost mesta je zagotovo tudi njegov utrip, vožnja s sposojenim kolesom pa zna biti razburljiva in polna dogodivščin. Poleg mesta pa je zanimiv tudi izlet z ladjo po huejski reki, ki traja cel dan. Z ladje boste lahko opazovali prekrasno pokrajino, ki predstavlja sprostitev za dušo in srce. Glavni namen vožnje pa je ogled vsaj petih templjev, med drugim pa boste videli tudi grobnice, kjer so tedanji kralji izkoristili naravo doline in si jih izkopali.
Avtobusna vožnja do letoviškega mesteca Hoi An je podobna tisti od Hanoia do Hueja in zato se marsikdo odloča za letalski prevoz, kar pa menda prinaša strah v kosti. Predvsem zaradi majhnega in slabo vzdrževanega letala. Priporočam vožnjo z avtobusom, ker je pokrajina tu preprosto fantastična. Morje riževih polj, peščenih plaž in čudovitih ter barvitih otokov. Na tej poti smo opazili tudi veliko število grobov na njivah ob cestah. Domačin na avtobusu nam je zaupal, da lahko grobove, ki so nesistematično in brez reda razmetani po njivah, vidiš po celem severnem Vietnamu. Veliko ljudi se namreč odloča, da svojce pokopljejo na domači zemlji in relativno blizu domačije. Tako ne vidimo urejenih večjih površin namenjenih za pokopališče, pač pa le posamezne grobove. Kljub vsemu pa so vsakodnevna darovanja očitna.
Hoi An je majhno mestece ob reki Thu Bon, oddaljeno le nekaj kilometrov od morske obale. Tukaj se zaradi srečevanja različnih kultur pozna močan vpliv predvsem kitajske in japonske arhitekture. Večinoma majhne in nizke lesene hiše mu dajo prijeten videz. Razvoj v novejšem času je na srečo preprečilo naplavljanje mulja in s tem dvigovanje rečnega dna, zaradi česar je reka postala za trgovske ladje neplovna. Promet se je preusmeril v bližnji Danang, ki je bil kot pomembna luka tarča prvih napadov tako Francozov kot tudi Američanov. Ker so plaže od mesteca oddaljene le nekaj kilometrov, je obvezen najem kolesa, a je vožnja ravninska in neutrudljiva. Na cilju plačaš parkirnino za kolo, ga pustiš v varnih rokah in namakanje v morju se lahko začne. Miru pred prodajalci takšnih in drugačnih stvari ni, vendar prevelike vsiljivosti tudi ni. Na stol na plaži pozabite, čeprav jih imajo v izobilju, kajti na nek način ga bo potrebno plačati, bodisi z nakupom spominkov ali pa drago hrano in pijačo.
Hoi An je tudi izhodiščna točka za ogled templjev My Son. Območje templjev je naseljeno že od železne dobe in je kasneje postalo najpomembnejši verski center kraljestva Champa. Templji ki so bili aktivni od 4. do 13. stoletja, so spomenik z najdaljšim obdobjem razvoja v jugovzhodni Aziji. Primerjajo jih z najlepšimi templji na Tajskem (Ayuthaya), v Kambodži (Angkor Wat) in v Indoneziji (Borobudur).
Dalat – hladno zavetje v višavju
Lepša od mesta je zagotovo njegova okolica, za ogled pa si je najbolje najeti motor. Kolo ni dobra rešitev zaradi prevelikih razdalj in razgibanih cest, ki vam lahko poberejo veliko energije. Še boljša rešitev je najeti motor z domačim šoferjem, ki vas bo popeljal v manj turistične predele. Med gozdovi boste videli čudovita jezera in potoke s slapovi. Pot pa vas bo pripeljala vse do oddaljenih vasi plemena Lat. Mesto Dalat je kraj, kjer si lahko za trenutek oddahneš, če potovanje postane prenaporno in si nabereš novih moči za nove dogodivščine, ki zagotovo še sledijo.
Do izteka vizuma smo imeli natanko še šest dni, ravno dovolj da smo si lahko ogledali še Saigon (današnji Ho Chi Mihn), se odpravili na izlet po delti Mekong in se podrobneje seznanili s problemi in razpletom vietnamske vojne. Iz Dalata je sledila dolga in naporna nočna vožnja do Saigona. V mesto smo prispeli že v zgodnjih jutranjih urah, nekoliko prej kot je bilo načrtovano, kar je za Vietnam pravi čudež. S tem se kaj dosti nismo obremenjevali, na hitro smo si našeli hotel in se odpočili. Sledilo je krajše spoznavanje mesta. Prvo kar ti takoj pade v oči je neznosen promet in velika gneča na ulicah. Saigon je namreč mesto, kjer je promet še posebej nevaren, zato previdnost nikoli ni odveč. Same zgradbe in ulice se zelo razlikujejo od Hanoia. Več je stolpnic, zgradbe so bolj moderne in ulice bolj v zahodnem stilu. Tudi tujega kapitala je v mestu največ v državi, kar se čuti na vsakem koraku. Vendar pa običaji ljudi še vedno enaki. Polne ulice prirejenih restavracij, nabito polne tržnice in prijazni domačini. Med sprehodom po mestu smo zasledili, da se bližajo deževni dnevi in nevarnosti poplav. Odločili smo se, da naslednji dan odidemo na izlet po delti Mekonga. Z eno izmed turističnih agencij smo se z ostalimi popotniki odpravili na dvodnevni izlet po kanalih reke Mekong, kjer je bilo nadvse zanimivo. Med drugim smo si ogledali plavajočo tržnico, si od blizu pogledali življenje domačinov, kjer jim večkrat na leto grozijo poplave, v eni izmed domačij pa so nam pokazali kako pridelujejo kokosove bonbone, prisluhnili smo pravi vietnamski narodni glasbi, ki je za moj okus zvenela nekako čudno. Vrhunec izleta pa je bil bližnje srečanje z pravim pitonom, ki smo si ga lahko ovili tudi okoli vrata. Priznati moram, občutek je bil zares čuden. Po vrnitvi z delte Mekong je sledil še celodnevni izlet na prizorišča, kjer je nekoč potekala
vietnamska vojna. Domačini so nam pokazali tunele, v katerih so se skrivali in pripravljali napade na Američane, postregli so z zelo zanimivimi informacijami o vojni, najbolj pa so bili navdušeni ob prikazovanju zvijač, ki so jih uporabljali za nasprotnike. Izlet je nekoliko oviralo slabo vreme, vendar je bil vreden ogleda. Sledilo je še urejanje vizuma za prestop v sosednjo Kambodžo, ki smo ga dobil v enem dopoldnevu in dolga pot do mejnega prehoda, ki je pomenil nove avanture na naši poti.
