Sredi tedna in vrhunski pogoji.
Prvič s smučkami za Akom. Priznam, nisem še bil in zato toliko bolj navdušen. Kot
je po navadi za med tednom, se za furo dogovorim z Matotom.
Zgodnja ura. Dobiva se že ob 3.30
uri v Vodicah. Kreneva proti Martuljku, potem pa po gozdni cesti čim višje, do
zadnjega parkirišča. Od tukaj je do bivaka za Akom približno dobra urca hoje,
normalno po kopnem. Že pred šesto zjutraj stopiva na sneg, vendar sva se že v
štartu odločila, da bova ves čas vzpona gurala pešaka, saj sva pse pustila v
avtu.
Ko se je začelo daniti, so se nad
bivakom začeli v soncu kopati Martuljška Ponca, Veliki Oltar in ostali hribi nad
Martuljkom. Pogledi, ki ti vzamejo sapo. Lepo je bilo hoditi proti vrhu.
Najprej mimo treh macesnov, kjer
sva si že nataknila dereze, saj je bil tam malce bolj izpostavljen del in je
bila gaz kar trda, da je bilo na trenutke kar malce čudno. Višje gor prideva do
odcepa, kjer gre ena pot v Jugovo grapo in potem naprej do vrha Dovškega Križa,
drugi krak pa v amfiteater pod Velikim Oltarjem.
Tukaj je opcij veliko. Ker je
imel Mato že nagledano zadevo in ker je bil ene 10 minut spredaj sem samo
sledil njegovim špuram. Izbral je dokaj lepe prehode in pa flanke, ki jih je že
grelo sonce, vendar ni bilo neke strašanske panike.
Na vrhu je bil normalno prvi
Mato, ker se v tem delu nisva ne videle, ne slišala je kar odsmučal dol. Na
zadnjem robu se vidiva, od kjer sem imel jaz do vrha še 5 minut. Razloži mi
prehod in odfura v amfiteater, kjer me bo počakal in poskušal poslikat kako
hudo fotko.
Do vrha ni bilo daleč, razgledi
na vrhu res super, samo časa za zabušancijo ni bilo. Sonce je ob 8.30 uri že
kar pošteno pripekalo, kar je pomenilo vse težji sneg in možnost za kak manjši
plaz. Pripravim se na spust in akcija. Nakloni neverjetni, vendar smučina
odlična. Vsaka napaka v zgornjem delu bi pomenila hud padec in verjetnost težjih
poškodb. Prvi del je šel odlično, potem pa že zagledam Matota, skozi prvo ožjo
grapco tudi vse super, zatakne se pri zadnji precej ožji grapi, ki se jo lotim
napačno in se zataknem.
Rešitve ni bilo. Priznam, sem jo
iskal vendar ni šlo. V upanju, da bom odskočil in naravnost navzdol odfural
grapo mi malce zdrsne in s smučkami direktno v eno skalo nižje, kar pomeni
zdrs. Vse ok, sem se dokaj hitro pobral brez posledic, vendar ena smučka ni
zdržala udarca. Odtrga se celotna kanta, kar pomeni da je s smučkami konec.
Vse kar sem lahko še naredil je
to da sem odsmučal navzdol do bivaka za Akom in počakal na Matota. Mato je šel
odfurat še Jugovo grapo, jaz žal ne. To pomeni da mi ostane za drugič :)
Pri bivaku se usedem na sončku,
malce odgovarjam na službeno pošto prek telefona in pridno čakam na Matota. Po
nekaj več kot eni ura prfura dol tudi on. Kljub udarcu s smučmi v skalo je bil
dan odličen. Še sreča da imam čez dva dni rojstni dan in takoj že začel zbirat
denar za nove smučke.
