Prestreljenik

Prva pošilka snega v decembru in že je bilo treba iti do Selle Nevea-je. Predvsem zaradi dejstva, ker je bil spodnji del smučišča zaprt in s hojo s smučmi po smučišču ni bilo težav. Kljub lepemu vremenu je bilo presenetljivo malo turnih smučarjev. Tudi smučišče v zgornjem delu prej prazno kot pa kaj drugega. Naštel sem nekje okrog 100 smučarjev.

Grem vse do sedla Krnice in naprej po starem delu slovenskega smučišča do vrha štirisedežnice, kjer ugotovim, da je V stena Prestreljenika v odličnem stanju, da jo lahko odsmučam. Smuči tukaj romajo na hrbet in čakalo me je še približno 20min štamfanja na sam vrh.

Vreme sončno, brez oblačka in vetra. Zadržim se malce na vrhu in se pripravim na spust. Zgornji del uživaški, srednji del po smučarski progi. V spodnjem delu snega malce manj, vendar sem našel jezičke, da sem se lahko pripeljal skoraj do dna.

STOL - 2238m

Zvečer sem bil zmenjen z Moniko, Niko in Špelo, da gremo na Sladico v Sputnika. Ker je bilo potreno na tak lep sobotni sončen dan nekam skočit, sem se odločil, da še nisem bil na Stolu s štartom iz Ljubelja čez Zelenico.

Snega je bilo premalo, da bi s seboj vzel smuči. Pa čeprav smo že globoko sredi decembra. Kljub temu, da je bil lep sončen dan, se pogrešal predvsem veliko več snega, da bi lahko z vrha Stola tudi odsmučal. Minila so namreč že kar 4 leta odkar sem bil nazadnje na vrhu. Kljub temu pa sem užival in se nagledal nove flanke, ki bodo aktualna ko bo malce več snega.

Golica

Nekam sva na vsak način hotela iti. Ni bilo ideje. Res ne. Tuhtala sva kam bi lahko šla, nekaj celo razmišljala o Plešivcu. Vendar se na koncu premisliva in skočiva na Golico.

Samo zato, da greva na sveži zrak in ker na Golici že dolgo nisva bila. K sreči je bil dan kljub slabi napovedi dober in na vrhu Golice ni pihalo, ker ponavadi je na vrhu vedno tako, da kar močno piha.

Bilbao_Baskija

Že nekaj časa sem si želel obiskati Baskijo in njihovo glavno mesto Bilbao. Še najbolj so me navdušili njihovi prijazni ljudje in navijači nogometnega kluba Athletic Bilbao, ki sem jih imel srečno spoznati na svojih potovanjih po Španiji.

Hotel pa sem tudi združiti obisk mesta in pokrajine z ogledom nogometne tekme domačega moštva. In tako sem drugi vikend v oktobru našel tekmo med domačim moštvom in Celo iz Viga. Karte za tekmo sem dobil prek spleta, poceni letasko karto Benetke - Bilbao pa z nizkocenovnim prevoznikom Voltea.

Tudi poceni hotel sem dobil v samem centru mesta, 10 minut stran od stadiona San Mames, kjer igra domače moštvo. Dva dni sem užival v ogledu mesta in pokrajine, en da pa je bil razerviran za uživancijo in ogled tekme, ki je bila super. Stadion San Mames so prenovili pred kratkim in je eden izmed najmodernejših športnih objektov v Evropi.

Hrana in sami ljudje so res super in če bom imel še kdaj priložnost poptovati po Španiji, se bom zagotovo ustavil v Baskiji...

Mala in Velika Luka, otok Krk

Definitivno najlepša zaliva na otoku Krku, ki je lahko dostopen iz celine preko Krškega mosta.

To se nahaja na jugovzhodnem delu otoka, na področju Baške, in na morski cesti iz Baške do Senja. Dolga je približno 1,8 km, široka pa okoli 400 metrov. Na jugovzhodni strani jo zapira rt Sokol. Na vhodu v zaliv je globina zaliva več kot 60 metrov, a se globina zaliva postopoma zmanjšuje. Dno je večinoma peščeno. Na koncu zaliva je velika peščena plaža. 

V Zalivu je opaziti nekaj razpadajočih stavb, katerih funkcija je v poletnih mesecih namenjena turizmu. V njegovi bližini je betonski pomol, vendar je globina  le do 1,5 metra. Uporablja se za transport turistov iz Baške v poletnih mesecih, saj jih dnevno pripeljejo tudi do 300.

Poleg morja, lahko uvalo mogoče doseči po poti iz Baške. Pot je dolga okoli 6 km in se dviga do 300 metrov, nato pa se spušča proti morju. Pot je zelo zanimiva zaradi velikega števila kraških pojavov (kanjoni, čeri), skozi mnoga stoletja so tukaj pastirji postavili zanimive kamnite zidove. Zelo lepi pa so tudi panoramski pogledi na Baško, otok Prvič, Senjska vrata in Velo in Malo Luko.

Pešpot iz Baške do zaliva traja približno uro in pol in jo v vročih poletnih mesecih odsvetujem. Najboljše je obiskati po kopnem zaliva v mesecu juniju in septembru. Nad lepotami ne boste razočarani.

Ski Veliki Oltar_2631m

Sredi tedna in vrhunski pogoji. Prvič s smučkami za Akom. Priznam, nisem še bil in zato toliko bolj navdušen. Kot je po navadi za med tednom, se za furo dogovorim z Matotom.

Zgodnja ura. Dobiva se že ob 3.30 uri v Vodicah. Kreneva proti Martuljku, potem pa po gozdni cesti čim višje, do zadnjega parkirišča. Od tukaj je do bivaka za Akom približno dobra urca hoje, normalno po kopnem. Že pred šesto zjutraj stopiva na sneg, vendar sva se že v štartu odločila, da bova ves čas vzpona gurala pešaka, saj sva pse pustila v avtu.

Ko se je začelo daniti, so se nad bivakom začeli v soncu kopati Martuljška Ponca, Veliki Oltar in ostali hribi nad Martuljkom. Pogledi, ki ti vzamejo sapo. Lepo je bilo hoditi proti vrhu.

Najprej mimo treh macesnov, kjer sva si že nataknila dereze, saj je bil tam malce bolj izpostavljen del in je bila gaz kar trda, da je bilo na trenutke kar malce čudno. Višje gor prideva do odcepa, kjer gre ena pot v Jugovo grapo in potem naprej do vrha Dovškega Križa, drugi krak pa v amfiteater pod Velikim Oltarjem.

Tukaj je opcij veliko. Ker je imel Mato že nagledano zadevo in ker je bil ene 10 minut spredaj sem samo sledil njegovim špuram. Izbral je dokaj lepe prehode in pa flanke, ki jih je že grelo sonce, vendar ni bilo neke strašanske panike.

Na vrhu je bil normalno prvi Mato, ker se v tem delu nisva ne videle, ne slišala je kar odsmučal dol. Na zadnjem robu se vidiva, od kjer sem imel jaz do vrha še 5 minut. Razloži mi prehod in odfura v amfiteater, kjer me bo počakal in poskušal poslikat kako hudo fotko.

Do vrha ni bilo daleč, razgledi na vrhu res super, samo časa za zabušancijo ni bilo. Sonce je ob 8.30 uri že kar pošteno pripekalo, kar je pomenilo vse težji sneg in možnost za kak manjši plaz. Pripravim se na spust in akcija. Nakloni neverjetni, vendar smučina odlična. Vsaka napaka v zgornjem delu bi pomenila hud padec in verjetnost težjih poškodb. Prvi del je šel odlično, potem pa že zagledam Matota, skozi prvo ožjo grapco tudi vse super, zatakne se pri zadnji precej ožji grapi, ki se jo lotim napačno in se zataknem. 

Rešitve ni bilo. Priznam, sem jo iskal vendar ni šlo. V upanju, da bom odskočil in naravnost navzdol odfural grapo mi malce zdrsne in s smučkami direktno v eno skalo nižje, kar pomeni zdrs. Vse ok, sem se dokaj hitro pobral brez posledic, vendar ena smučka ni zdržala udarca. Odtrga se celotna kanta, kar pomeni da je s smučkami konec.

Vse kar sem lahko še naredil je to da sem odsmučal navzdol do bivaka za Akom in počakal na Matota. Mato je šel odfurat še Jugovo grapo, jaz žal ne. To pomeni da mi ostane za drugič :) 

Pri bivaku se usedem na sončku, malce odgovarjam na službeno pošto prek telefona in pridno čakam na Matota. Po nekaj več kot eni ura prfura dol tudi on. Kljub udarcu s smučmi v skalo je bil dan odličen. Še sreča da imam čez dva dni rojstni dan in takoj že začel zbirat denar za nove smučke.

Nad Mlinarco_proti Razorju

Letošnje leto so prvomajski prazniki odlična priložnost za malce daljši oddih v Bovcu. Tako se v Bovec odpravim že v petek 25.4. zgodaj zjutraj in se vmes ustavim še na vršiču in odpeljem eno ta hitro furo z Mojstrovke.

Bilo je še povsem sveže, saj so ravno dan prej uradno odprli prelaz Vršič, ki je bil celo zimo zasnežen in neprevozen. Ker sem bil res zgoden gužve n avrhu prelaza ni bilo. Kot ponavadi pse pustim v avto in se na vrh Mojstrovke odpravim peške z smučmi na rami. Po dobri uri in pol sem že na vrhu male Mojstrovke. Mlace pogledavam naokrog in se prvič odločim, da odsmučam na severno stran proti NŠGju in potem dol proti prelazu.

Na vrhu je lepa malce bolj pokončna grapa, ki je zaradi obilce snega lepo smučljiva in potem normalni teren mimo NŠGja proti avtu. Sneg ravno prav odmehčan, da je bila smuka odlična. Ob 9.30 sem že v Bovcu z računalnikom v Črni ovci in že pridno delam :)

Naslednji dan se dogovorim za furo z Matotom in Šafarjem. Predlagam jim Mlinarco, saj je z tretjega ovinka vršiške ceste teren zgledal zelo mamljiv. Mato potem doda le to, da če bodo razmere da bi skočili še na Razor. Dobimo se zjutraj na ovinku cestarske bajte malo po 6.00 uri zjutraj. Bili smo še prvi, vendar že ko smo odhajali na pot, so se začeli zbirati novi kandidati.

Smučke je bilo potrebno nositi približno pol ure do snega, izbrali smo si desno stran vzpona, ker je bil sneg nižje, vendar se zaradi trdega snega odločimo, da vzpon nadaljujemo s smučmi na ramah. In tako je bilo vse do vrha. Med vzponom se je počasi slabšalo tudi vreme in na razcepu se jaz odločim, da zaradi megle ne tvegam vrha Razorja in se odpravim po grapi na Mlinarski vrh. Mato in Šafar vseeno probata na Razor. 

No, veselja je bilo hitro konec. Ko sem se na Milnarskem vrhu pripravljal na spust, tudi že naredil dva zavoja, prideta tudi Mato in Šafar, ki povesta, da razmere na Razorju niso bile ravno vrhunske.

Ostanemo skupaj na Mlinarskem vrhu in tako v dolino odsmučamo skupaj. Vrhni in srednji del res vrhunska spodnji pa malce manj, saj je bilo veliko razritega terena zaradi plazov, ki jih je v teh koncih veliko, saj veliko snega prileti z sten Razorja in Planje. Kljub vsemu je smuka v teh odmaknjenih koncih Mlinarice vedno dobra in zabavna.

Ski Stenar_2502m

Pred prvomajskimi prazniki sem imel v mislih še eno dobro, dolgo klasiko v Julijcih. In prva misel je bil Stenar, vendar, da bi ga odsmučal čez Sovatno. Predlog dan na mail še ostalim gorenjcem in javi se kot ponavadi Mato, ki pravi, da bi ga lahko odpeljala v četrtek, saj je bil to edini lep napovedan dan tega tedna.

Vse sva se dogovorila, ko zvečer izvem, da je cesta v Vrata nekaj zaprta, saj nekaj urejejo neko bankino pred slapom Peričnik. Že skoraj odpoveva turo, ko Mato predlaga, da s seboj vzameva tudi kolesa v primeru, da cesta ne bo prevozna. K sreči zjutraj temu ni bilo tako in sva lahko z avtom prišla vse do Aljaževega doma, kar je precej skrajšalo najino turo.

Odpraviva se s smučmi na ramah v smeri poti mimo bivaka IV in naprej proti Križu, kjer na zadnjem odcepu pičiva naravnost proti stenarskim vratcam. Ko stopina na vrh vratc je z druge strani začelo malce neugodno pihati vendar nič resnejšega. Čakala nas je še malce čudna prečka pod vrhom, za katero pa sva morala nadeti tudi dereze in se še po strehi Stenarja sprehodiva na okrog in pregledava tudi vzhodni del, če bi mogoče bil smučljiv.

Na vrhu Mato predlaga, da je teren po vhodnem delu zadosti dober, da ga lahko odfurava in se potem nižje priključiva na letno pot skozi Sovatno. Smučarija zgoraj vrhunska, pa tudi naklonina terena je bila ravno pravšnja.

Ko se priključiva na Sovatno pa samo še uživava. Sneg je lepo popustil in smuka do gozdne meje je bila res top. Nižje dol sva našla tudi zelo dobre prehode skozi malce bolj zgoščen gozd in se tako pripeljala skoraj do koče.

Ko sva pospravljala smučke, pa sva opazovala tudi zelo veliko snežno gmoto, ki se je letos nabrala na severni strani Stenarja pri vstopu v Tomazinovo smer, ki se je pripravljala da se požene v dolino. Na istem mestu je že dve leti nazaj v dolino prigrmel zelo velik plaz, ki je uničil veliko gozda.

Za Cmirom

Ideja za turo nastane, ko me Keko kliče, če mogoče vem kakšne so kaj razmere za smučanje. Potem mi pove, da ima čas v četrtek in dokaj hitro sva se dogovrila, da greva na eno furo skupaj. Glede na to, da je cesta v Vrata splužena, sem mu predlagal, da greva pogledat kako je kaj za Cmirom.

S seboj vzameva tudi Apaško, ki je že redna gostja na mojih turah, sedaj ko ima malce manj časa za smučarijo Andrej. Štartava normalno iz Ljubljane ob 6.00 uri zjutraj. Že v Vratih ugotoviva, da ne bova sama, saj je bilo ta dan za Cmirom kar nekaj turnašev.

Glede na temperature, dosti hitro ugotoviva, da bo vzpon na smučkah kar zahteven, zato se že na prvi prelomnici odločiva, da bodo smuči romale na hrbet. Vzpon lep, ampak dolg. Ko pridva na predzadnje sedlo, ugotoviva tudi, da bo na vrhu pihalo in da bo sneg kar precej trd. Keko gre naprej, jaz pa mu počasi sledim, vendar mi gre brez derez, kar počasi.

Keko pride na vrh 15 minut pred mano in zaradi vetra takoj odsmuča v dolino in mi sporoči, da me bo počakal pri avtu. Jaz nadaljujem na vrh a o močnem vetru ne duha ne sluha. Z Apaško se še poslikava in tudi midva počasi pičiva v dolino. Zgornji del malce trd, vendar spodaj je bilo ravno prav odjenjano, da je bila smučarija perfektna.

Turo kot se za Kekota spodobi zaključiva v Mosjtrani na piru in gasa v LJ za računalnik in na šiht :)

Veliki Draški Vrh in Viško

Se pojavi opcija še za eno hitro furo. Najprej sva se nekaj menila z Matotom, vendar je moral on zaradi službenih obveznosti turo odpovedati, jaz pa sem jo potem prilagodil vremenu in snegu.

Ker še nikoli pozimi nisem smučal z vrha VDVja, se odločim, da grem končno pogledat tudi v ta konec. Turo si prilagodim tako, da grem najprej na vrh Viševnika, se spustim po JV grapi proti planini Konjščica in potem še skok na vrh VDVja.

Razmere za smučat še kar solidne, le potem v spodnjem delu proti planini Konjščica je bilo že preveč odjenjano in so bili zavoji vse prej kot lahki.

Kljub vsemu luštna tura, še posebej ker mi je družbo zopet delala Apache :)

Kraljevska etapa: Krma_Rž_Doma Valentina Staniča_Kot

Krakjevska etapa. Že med tednom smo se pogovarjali, da bo sobota idealen čas za ponovni obisk Krme in Kota. Furo, ki smo jo odpeljali že lani. Postregla je z vrhunsko smuko in podobnih razmer smo si obetali tudi letos.

Na koncu se na turo prijavimo Blaž, Jakob, jaz in Apache. Krenemo že zelo zgodaj. Budilka me zbudi ob 3.40 uri zjutraj. Gasa v avto in do Blaža in Jakoba. Iz Bleda se peljemo kar pod dolini Radovne in ker je snega še veliko smo turo morali začeti na koncu vasi. Štartamo ob 5.15 uri zjutraj.

Najprej po dolini in ravnem, šele po dobrih dveh urah hoje se počasi začnemo dvigovati. Pod pastirce pridemo malo pred 9.00 uro in krenemo v desno proti sedlu med Rjavino in Ržem. Pot se vleče, sonce vse bolj visoko, temperature pa tudi ne prizanašajo. Pošteno prepoteni se okrog 10.30 privlečemo na plato pod Ržem. Jaz zaradi utrijenosti Apache počakam na platoju, Blaž in Jakob pa skočita še na Rž.

Kasneje se dobimo kar pri koči Valentina Staniča, kjer še pomalicamo in se počasi pripravimo na spust v Kot.

Smučarija vrhunska. Že takoj na začetku smo vedeli, da bomo imeli pršič in da je teren še nedotaknjen. Smučarija je bila res top in pravi užitek je bilo delati zavoje v dolino. Tudi spodnji del ni bil švoh, nič ni bilo poledenelo ali trdo, le malce pred iztekom v dolino je bil en 3m kopni del, ki pa smo ga kar preskočili.

V dolino pridemo okrog 12.00 ure veseli in zadovoljni zaradi res vrhunski razmer. Vendar se je bilo potrebno pripraviti še na več kot uro drajsanja po snegu do Radovne, kjer smo imeli parkiran avto. Časovnica je bila skoraj 9 ur. Temu se reče "kraljevska etapa".

Pow pow pod Kriško steno

Pojavi se opcija za eno predšihtno in ker vremenska ni bila najboljša, je bila logična izbira pod Kriško steno. Vremenarji so napovedali, da se bo začelo jasniti tam okrog 10.00 ure, zato tudi svoje plane prilagodim tako, da z vrha odfuram ravno ob tej uri.

Že na poti gor je bilo v sosednjih stenah slišati veliko manjših plazov, ki pa niso bili nevarni. Bil sem presenečen saj po zadnjem sneženju v teh koncih ni bilo nobenega, zato sem špuro moral vleči od spodaj do vrha. Naloga priznam, kar malce zahtevna.

Vse skupaj je bilo poplačano saj je bilo pod steno 30cm pršiča in je bila smuka v dolino več kot veličastna. V Ljubljani in za računalnikom sem bil že pred 12.00 uro. Super začetek prekrasnega vikenda.

Red Bull Arena Salzburg: FC Red Bull Salzburg vs. FC Basel

Z Blažem sva se pogovarjala, da bi lahko tudi letos skočili na kakšno dobro nogometno tekmo v bližini. Glede na dobre igre ekipe Red Bull Salzburg, mu predlagam, da bi skočili na kakšno tekmo v Slazburg. Prvo tekmo v okviru Evropske lige so salzburžani odigrali v Balsu odlično, zato se odločimo, da poskušamo dobiti karte za povratni dvoboj.

Blaž mi sporoči, da bo poskušal kupiti karte prek svojega sodelavca v Salzburgu, saj je Adidas sponzor ekipe Red Bull Salzburg. Dva dni pred tekmo mi javi, da je uspel dobiti tri karte. Tako se na tekmo odpravimo Blaž, njegov nečak Tine (trenira nogomet) in jaz.

Iz Lesc krenemo malo pred 16.00 uro, si pot podaljšamo zaradi čakanja pred predorom Karavanke, vendar v Salzburg še vedno pridemo malce pred 19.00 uro, da smo lahko dvignili karte za tekmo.

Napetost in zbiranje navijačev je bilo že čutiti, kajti komaj smo uspeli najti parkirišče kakšnih 500m stran od stadiona Red Bull Arena. Tekma se je začela ob 21.00 uri in je bila že od samega začetka zelo zanimiva. Stadion je bil razprodan, zaradi manjšega izgreda navijačev Basla pa celo v prvem polčasu prekinjena, kar pa tekme ni ogrozilo.

Na koncu so imeli več sreče igralci Basla, ki so kljub igralcu manj, zaradi napak in neumnosti Salzburga zmagali z 2:1 in se tako uvrstili v četrtfinale, kjer jih sedaj čaka ekipa Valencie.

Begunjščica pred šihtom_18032014

Letos že drugič pred službo letim na Begunjščico, tokrat v druži Apache. Kot ponavadi zgodnje ustajanje in gasa proti Ljubelju. Za razliko od prvič (bil sem pred 14 dnevi) tokrat precej manj ljudi na parkirišču.

Že hitri pogled priti grapam mi pove da je že precej shojeno in presmučano. No, saj kaj drugega niti nisem pričakoval. Je pa res da sem pričakoval malce manj trde razmere, vsaj v grapah. Do vrha potrebujem od avta natanko 2 ure. Na vrhu sonce in brezvetrje.

Tokrat se odločim za smuko po Šentancu navzdol, ki se mi je zdej lepo zalit. Zgoraj na soncu malce manj trdo, skozi grapo precej trdo, spodaj na soncu pa že precej mehko. Nekih velikih smučarskih presežkov ni bilo, je bilo pa vseeno fajn. Malo po 9.00 uri sem že v Ljubljani in gasa naprej v službo.

Piran_16032014

Po napornih treh dneh smučarije se prileže tukaj nekaj relaksacije. Razmišljal sem tudi, da bi šel vseeno nekaj odsmučati, vendar me je, priznam zamikalo tudi morje.

Mateji predlagam, da skočiva na Slavnik in se potem zapeljeva še do obale. Tokrat štartava na Slavnik iz kraja Hrpelje in sva po dobri uri in pol hoje na vrhu. Je bilo rahlo vetrovno, zato sva se tudi dosti hitro pobrala nazaj proti avtu in gasa na obalo.

Med potjo sva študirala kam naj sploh greva na kosilo in na koncu odločitev, da greva v Piran. Prijetno popoldne na soncu in ob morju.