Kitzsteinhorn/Kaprun

V začetku oktobra je na avstrijskih ledenikih zapadlo kar nekaj snega, zato so bili vsi najpomembnejši ledeniki že v oktobru odprti za smučanje. Nekaj sem se poigraval z mislijo, da bi šel za dva dni na Kaprun ali Hintertux.

Na koncu ujamem dva dobra dneva in se tudi zaradi stroškov, raje odpravim na Kaprun ali po avstrijsko Kitzsteinhorn. Do tja je dobre 3 in pol ure vožnje, kar niti ni tako slabo. Odpravim se v petek zgodaj zjutraj in pridem pod spodnjo postajo žičnice malo pred deveto uro. Malce je bilo še zabsano z oblaki in meglo, vnedar so napovedi pravile, da bi naj bilo do 10.00 ure že jasno. Jaz se odločim in grem na vrh. Naredim samo dve fure v malce bolj oblačnem vremenu in v dobrih 5 minutah, je bil cel Kaprun v soncu.

Gužve nobene, nova gondola na vrh je tudi že obratovala, tako da sem ves dan smučal in užival v dobrih snežnih pogojih in odličnem vremenu. Razgledu, pa kot se za Kaprun spodobi vrhunski. Smučam skoraj do konca dne in se potem odpravim na ogled mesta Zell am See. Se sprehajam malce po mestu in skočim tudi na večerjo. Kasneje se odpravim v Mc drive, saj imajo tam wireless in sem tako do pozne ure delal nekaj za službo. Potem pa se zapeljem nazaj v Kaprun in se odločim, da prespim kar v mojem prostornem avtu. Pa niti ni bilo slabo, spal do 7.00 ure kot medo v brlogu.

 

Zjutraj takoj pod spodnjo postajo, se umijem, pozajtrkujem in grem že kar zgodaj na smučišče. Spet en vrhunski smučarski dan. Bilo je sicer za odtenek malce več smučarjev, vendar gužve na vlečnicah in smučišču ni bilo. Smučam do 14.30 ure in se potem odpravim kar na hitro v dolino in naprej prosti Sloveniji, saj sem se odločil, da grem v soboto zvečer prespat kar v Bovec, saj je bilo za nedeljo spet napovedano zelo lepo vreme.

Rokova modrina: Živeti ni dovolj, umreti je preveč

Rok Petrović (1966–1993) je bil vrhunski alpski smučar, serijski zmagovalec, tekmec največjim. Sredi osemdesetih, ko je bila slovenska smučarska evforija na vrhuncu, je bil vir inspiracije številnim generacijam, kot športnik in človek navdihuje še danes. O tem priča tudi včerajšnja premiera Rokova modrina­ v Slovenskem mladinskem gledališču, ki sta jo zasnovala dramatik, Delov novinar Boštjan Videmšek, in režiser Matjaž Pograjc.

 
»Rok ni bil navaden,« pravi režiser Matjaž Pograjc. »O njegovi drugačnosti govorijo njegove pesmi, njegovi rezultati, njegov študij in njegova smrt. Njegova smrt govori o obsedenosti z lepoto. Sam sem obseden z obsedenimi ljudmi in iskanjem lepega. Iskanje lepote je žal blodnja brez cilja, kjer cilj nima konca. Cilj je eno samo dolgo potovanje. Kako ne imeti rad človeka, ki je eden redkih, ki je našel cilj in izgorel v lepoti.« 

Petroviča v predstavi upodablja Primož Bezjak, ob njem nastopajo še Damjana Černe, Željko Hrs, Uroš Maček, Matej Recer in Katarina Stegnar. Kot koreograf je z igralci SMG-ja sodeloval Branko Potočan, za močno vizualno podporo pa je poskrbela Saša Kladnik. Glasba je delo dua Silence, scenografija Tomaža Štrucla in Sandija Mikluža, kostume pa je oblikovala Mateja Benedetti. Premiera predstave je bila napovedana že za maj, a so jo prestavili zaradi nesreče v igralskem ansamblu. 

Predstava kot se za režiserja Matjaža Pograjca spodobi VRHUNSKA in vredna ogleda...

Košutica nad Ljubeljem

V naših gorah so že kar precej zimske razmere, na Kredarici je že med 20-30cm snega, kar pomeni, da je potrebno skrbno izbrati svoj cilj. Pa tudi vremenska napoved ni bila preveč obetavna, zato se odločim, da se zapeljem do Ljubelja in potem vidim, kam me bo zaneslo. Nagledano sem imel Košutico. 

Parkiram pred tunelom in se najprej odpravim po makedamski cesti do koče nad Ljubeljem in potem naprej po grebenu do Kušutice. Vreme se ves čas spreminja, oblaki se premikajo sem ter tja zaradi zmernega JZ vetra, ki je pihal po grebenu. K sreči sem imel na vrhu dokaj dobro vreme, tako da sem imel vsaj nekaj razgeda po okoliških hribih, z izjemo S stene Velikega vrha, ki je bla v medgli. Na Hajnževo sedlo sestop zaradi snega in pomrznjenih jeklenci ni bil mogoč, zato se vrnem po isti poti nazaj dol do križišča, kjer se levo usmerim do planine Korošica in potem naprej dol po lovski poti nazaj do Ljubelja.

Tiskovka pred premiero Rokove modrine

Dramski prvenec novinarja Boštjana Videmška končno prihaja na oder Mladinskega gledališča. Zgodba o smučarju Roku Petroviču, slovenskem mitološkemu junaku, bo premiero doživela v soboto. 

Premiera predstave Rokova modrina v režiji Matjaža Pograjca je bila sprva napovedana za maj, a bo na odru zaradi poškodbe v ansamblu premierno zaživela šele ta konec tedna. Čeprav je predstava, za katero je besedilo napisal novinar Boštjan Videmšek, biografska in časovno jasno umeščena, saj govori o Roku Petroviču in slovenski smučarski evforiji osemdesetih, pa so se po besedah režiserja Matjaža Pograjca trudili, da bi jo naredili čim bolj brezčasno.

"Čeprav poslušam, da zadnje čase delam predvsem športno gledališče, naj poudarim, da Rokova modrina ni športna, temveč politična predstava," je na današnji novinarski konferenci povedal režiser. Da bi ugotovili, ali je še mogoče rešiti šport, kulturo in znanost ter jo uspešno povezati z gospodarstvom, je Pograjc v središče postavil šport in mitološko figuro Roka Petroviča, "ki je dovolj velika mitološka figura, da je mogoče z njo prepričati sponzorje, da omogočijo to noro idejo ter da ustvarjalcem omogočijo, da ob tem delamo kulturno politiko in ob tem ne gladovno stavkamo", se je na gladovno stavko Miha Turšiča navezal Pograjc.

Premiera bo v soboto 17.10.2015 ob 19.00 uri v Mladinskem gledališču v Ljubljani. Vljudno vabljeni...

Obisk Postojne in tekme Union Olimpija:Krka

Jesensko vreme jo zna ponavadi zagoditi ravno za proste dni, med vikendom. No, tudi za ta vikend je bila napoved bolj žalostna, v glavnem oblačno z deževjem. So pa vseeno vremenoslovci za nedeljo napovedovali, da se bo čez dan počasi začelo na Primorskem jasniti, zato sem se odločil, da grem po dolgem času v svoj rojstni kraj, kjer sem odraščal 18 let. In po res dolgem času se odpravim na hrib nad Postojno, ki mu domačini pravimo Sovič. Z vrha pa lepi razgled nad Postojno in njeno okolico.

Do večera sem že nazaj v Ljubljani, saj sem dogovorjen, da grem na košarkarsko tekmo med Unionom Olimpijo in Krko. Kolegici Moniki, ki na agenciji Grey skrbi za strategijo komuniciranja pri Unionu sem obljubil, da bom šel na tekmo in naredil par slik, da jih bo lahko uporabila z komuniciranje na spletu. Odlična tekma, kljub temu, da gledalcev v Areni Stožice ni bilo veliko... 

Boč & Pivofest Maribor

Zopet eden od tistih vikendov, ko je bla napoved za SV Slovenije boljša in ni mi preostalo drugega kot naplaniram en dolg, zanimiv dan na Štajerskem. Najpomembnejše je bilo, da po dolgem času obiščem grob v Mariboru, še pred Mariborom pa se zapeljem v Poljčane in skočim na vrh Boča. Zanimiva tura in lepo dopoldne v tem koncu Slovenije. 

Potem pa me pot vodi najprej na grob in potem pa še v center Maribora na Pivofest. Sama prireditev nič posebnega, motilo pa me je predvsem to, da je bila za nakup bonov za naročilo piva samo ena blagajna in pred njo vedno velika gužva. Ker mi je ostalo še nekaj časa sem se na koncu dneva odločil še za skok na vrh Pohorja. Na stare dobre čase...

Koncert: BIG FOOT MAMA

Zopet ena obletnica, skupina Big Foot Mama je praznovala 25 let svojega obstoja. In ker je bil to band moje mladosti, ko skoraj nismo zamudili nobenega njihovega koncerta, se mi je zdelo prav, da jih zopet vidim in slišim v živo v razprodani dvorani Stožce...