25. oktober 2008

Jesen v slovenskem visokogorju

Vikende v mesecu oktobru sem v glavnem prživel v hribi, glavni razlog pa je bilo tudi izredno lepo in tudi toplo vreme. Družbo mi skoraj vedno delal Mateja. Prvi vikend v oktobru sva tako preživela v Bovcu in se v nedeljo odpravila do zavetišča pod Špičko.

ZAVETIŠČE POD ŠPIČKO – 2068m

Prijetno zavetišče se nahaja pod špičasto skalo imenovano Špiček. Zavetišče je odprto v poletni sezoni drugače pa ima zimsko sobo v kateri lahko prenočimo ali pa le vedrimo v primeru nevihte. Od koče je lep razgled proti Špičku in bližnji okolici. Na drugo stran Soče pa se lepo vidi Triglav s svojimi sosedi.

S parkirišča v Zadnji Trenti sva se usmerila na desno pot v smeri zavetišča pod Špičkom in Jalovca. Pot, ki gre že kmalu v gozd pa se začne strmo vzpenjati po razmeroma strmih pobočjih nad Zadnjo Trento. Večinoma enolična pot pa naju je po uri hoje pripeljala do razpotja, kjer sva nadaljevala levo v smeri zavetišča pod Špičkom (desno Jalovec). Strmina nato rahlo popusti pot pa naju je iz strnjenega gozda pripeljala v območje, kjer se nama je občasno odprllo nekaj razgleda na okoliške vrhove. Nekoliko naprej sva prišla na razpotje, kjer se nama je z desne priključila pot z Vršiča. Nadaljevala sva naravnost (levo Kanski preval in Bavški Grintavec) po poti, ki postopoma preide iz gozda na vse bolj razgledna pobočja. Še naprej razmeroma strma pot pa naju je po 3 urah hoje pripeljala do zavetišča pod Špičkom.

ČRNA PRST – 1844m

Drugi vikend v oktobru sva se odpravila na Gorenjsko. Pot naju je vodila do Bohinjske Bistrice, cilj pa je bil vrh Črna prst, ki sva ga imela v planu že v poletnih mesecih.

Na severnem pobočju vršne glave Črne prsti opazimo črno prst po kateri je gora dobila ime. Črna prst je poznana po flori, ki jo je v njenih predvsem južnih pa tudi severnih pobočjih veliko. Vrh se nahaja v Spodnjih Bohinjskih gorah nad Bohinjsko Bistrico. Le nekaj metrov pod vrhom stoji planinski dom Zorka Jelinčiča, ki je odprt v poletni sezoni. V času, ko je dom zaprt nam zasilno prenočišče nudi skromen bivak.

Z vrha imate čudovit razgled na celotne Julijce, Bohinjsko dolino in jezero. Imela sva srečo, saj je bil dan zopet čudovit, na vrhu pa sva bila sama. Še pred vzponom pa sva se odločila za krožno turo, na vzponu sva šla mimo Orožnove koče, pri sestopu pa čez planino za Črno goro.

KLADIVO - 2094m

Tretji vikend v oktobru pa sva obiskala Karavanke in izbrala še en lep cilj. Vrhove nad Domom na Kofcah. Štartala sva pri kmetiji Matizovec in po manj kot eni uri hoje dosegla Dom na Kofcah. Od planinskega doma sva nadaljevala v smeri Velikega vrha in Kladiva po sprva nekoliko slabše vidni poti, ki se začne vzpenjati čez razgledni travnik. Po 15 minutah hoje od doma na Kofcah sva prišla do lepega razgledišča pri križu. Nadaljevala sva pot po dobro markirani poti do sedla in potem naju je pot vodila desno mimo Kofce gore in kasneje mimo Malega Kladiva na vrh Kladiva. Pot po grebenu je zelo lepa in dobro označena, veš čas pa imamo prelep razgled nad celotne Karavnke, del Kamniški Alp in Avstrijo, v ozadju pa se lahko vidijo tudi zasneženi avstrijski tritisočaki. V lepem vremenu so vidne tudi Julijske Alpe.


11. oktober 2008

Prečenje Zeleniških špic - KSA

Zbrali smo se trije velikanski fuflarji, eden večji od drugega. Sam sreča je ta, da sem jaz najmanjši. Rok je nuno potreboval metre za prehod v ml. pripravnika in je tako predlagal Tinetu, da bi prečila špice. Vabilo na koncu sem dobil tudi jaz.


Prečenje Zeleniških špic - KSAGreben Zeleniških špic deli dolini Kamniške Bele in Repovega kota (gre za Kamniško-Savinjske Alpe). Na zemljevidu je dolg dva kilometra, v resnici pa gre gor in dol in se tako raztegne, da ga ni ne konca ne kraja. Dolga gorska pregrada se začne nad Domom v Kamniški Bistrici, prvi vidni vrh nad gozdnimi pobočji pa je izrazita skalnata glava Kamniškega Dedca (1583 m). Tu se prečenje sicer začne, vendar zaradi obilice ruševja običajno ta del izpustimo. Naslednji vrh je Staničev vrh (1805 m, ime po alpinistu Valentinu Staniču). Tu se začne nazobčan skalnat greben poln številnih škrbin, rogljev, stolpov in vrhov. Do zadnjega Najvišjega roba (2127 m) ima ime samo še eden, to je Največji špic (1937 m). Prečenje se zaključi na Srebrnem sedlu (2115 m), kjer se gorski hrbet spaja k masivu Planjave. Okoliška "praznina" na obeh straneh nudi lepe razglede. Prečenje Zeleniških špic je eno najlepših grebenskih plezanj ne samo v Grintovcih, ampak v vseh slovenskih gorah. Gibanje po ostrem in nazobčanem razu s stolpa na stolp, v izredni izpostavljenosti, a v trdni skali, nudi čudovite plezalne užitke. Prvi je vrhove Zeleniških špic obiskoval legendarni lovec Valentin Slatnar - Bos s svojimi lovci, poleti 1911 leta pa so v dveh delih izvedli prečenje Drenovci .

Pa pojdimo! Po cesti se zapeljemo do Jermance (če gre). Po lovski poti pridemo do markirane poti in do Klina. Od tu naprej je več različic. Na desni stopimo na neoznačeno stezo, ki pripelje do struge Sedelščka. Prestopimo potok in se mimo spominske plošče vzpnemo po gozdnem pobočju, višje pa ponovno prečimo v levo nazaj čez strugo. Nad njo vodi stezica v Repov kot. Ko stopimo iz gozda, se odkrije pogled na ostenje Planjave in Zeleniške špice na desni strani. Še enkrat prečimo gruščnato grapo in dosežemo znamenite tolmune (nižje je slap). Nad njimi najdemo na desni slabo stezico, ki pripelje (spet) v strugo. Iz nje zavijemo v gruščnato grapo, ki vodi v smeri Staničevega vrha (zahtevno). Kmalu stopimo na glavni greben (desno spodaj so ostanki planine Zelenica). Sledi predhodnikov nas vodijo do skalnega grebena, po njem pa dosežemo razgledni vrh (plezanje I-II).

Sestop s Staničevega vrha je prvi zahtevnejši del smeri. Po grebenčku sestopimo proti desni, dokler ne najdemo razčlemb, po katerih prečimo levo pod strmo zajedo. Po njej splezamo do škrbine (40 m, II). Sledi lažji svet, ki mestoma zaradi drobljive skale ni prijeten. Večinoma hodimo kar po grebenu. Pred visokim stolpom (Največji špic), sestopimo v globoko škrbino. Tu nas čaka čudovito plezanje po odličnih oprimkih ("Nebeška lojtra", 100 m, II). Na drugi strani nas čaka "našpičeni" greben. Spet plezamo gor in dol čez izpostavljene roglje. Za zadnjim se svet razširi. Naprej lahko naredimo obhod po levi, če nadaljujemo po grebenu, pa nas na koncu čaka kratek spust po vrvi! Po gladki grapi na levi strani se vzpnemo na škrbinico ob navpičnem stolpu. Po skrotastem svetu priplezamo na zadnje sedelce. Na zadnji Najvišji rob je plezanje prijetno. Kaj je nagrada? Prostran travnat vrh, primeren za dolg počitek! Do Srebrnega sedla sestopimo mimo velikega okna. V dolino pridemo po zahtevni neoznačeni poti. Začetni del je orientacijsko zahteven, nižje pa poti brez težav sledimo. Težavnost prečenja: 300 m (zaradi vmesnih sestopov še več) plezanja II. stopnje (morda celo kje več). Izpostavljenost je mestoma velika. Vendar mi večjih težav nismo imeli. Bil je čudovit jesenski sončen dan, ki smo ga maksimalno izkoristili.