V hribih je že od konca oktobra zelo pestro. Ker se je obetal zelo lep vikend, smo se odločili kar tako na hitro da gremo pregledat razmere na Kokrsko kočno. Plan je bil za 2 dni, vendar sva se jaz in Nina odločila, da greva smo za en dan. Vzrok je bilo martinovanje.
Iz Ljubljane odrinemo ob 7.00 ure zjutraj in se zapeljemo vse do planine Suhadolnik. Črt nam razloži, da pozna krajšnico, ki jo je nekoč že prehodil in nič drugega nam ni presotalo da mu sledimo. Po dobri ure hoje že pridemo do snega, ki ga je bilo z višino vedno več. Prvi resni postanek je bil v bližini bivaka, kjer so Urša, Črt, Marti in Tina pustili večji del opreme, saj so planirali da bodo tukaj tudi prespali. Do vrha Kočne smo imeli še dobro uro hoje.
Kljub nekoliko bolj toplemu vremenu je bilo vse še pomrznjeno, na vrhu pa močan veter, tako da se nismo kaj dolgo zadrževali. Vmes pa veliko smeha in zafrkancije. Našli smo si zavetrje na sončku in malce martinčkali.
Spust nazaj proti bivaku je bil zabaven. Zaradi južnega senga so se nam pod derezami delale klože, tako da je bila hoja navzdol na momente malce otežena, vendar ni bilo panike. Vmes se nam je celo zgodilo, da smo se začeli kepati in se valjati po snegu. Pred bivakom še zadnji postanek, midva z Nino pomahava v slovo in se začneva počasi spuščati v dolino.
Ovinkasta in na trenutke celo zoprna pot naju po dobri uri in pol pripelje do avta. Pogled na Kokrsko kočno je bil iz doline nebeški. Preživeli smo zares lep in sončen dan v naših prelepih kamniških alpah.
