Ker je Urša do Novega leta v Milanu, smo njo na poti v dolino Aoste pobrali kar na S obvoznici Milana. Na izhodiščno točko vzpona v vas Stefai smo prišli okrog 23.00 ure, na hitro našli prostor za spat in odšli k počitku. Zjutraj je bilo bujenje ob 6.00 uri. Midva s Črtom sva si vse skupaj vzela bolj u izi in nisva pretiravala s hitrostjo pri jutranjem pakiranju za vzpon do koče Sella na višini 3576m. Vsi ostali so odšli okrog 8.00 ure, jaz pa Črt pa pol ure kasneje. Pot do koče je bila kar dolga. V vodničku piše dobrih 6 ure, midva pa sva z vsem postanki, ki jih je bilo kar nekaj porabila skoraj 8 ur. Nekako se nama ni mudelo, ker sva vedela, da nas naslednji dan čaka še en težek dan. Potrebno je bilo priti na vrh 4228m visokega Castorja.
Koča Sella je bila zaprta, vendar pa je na razpolgo star del koče, ki ga sedaj uporabljajo kot bivak v sezoni ko je koča zaprta. Je zelo dobro oskrbovan, tako da nudi ves konfort. Od peči, štedilnika, miz in stolov, do skupnih ležišč z dekami. Pripravili smo si obilno večerjo – makaroni, puding in topel čaj.
Zjutraj so tečajniki štartali malo po 7.00 uri, jaz, Polona in Črt pa malo čez 8.00 uro. Iz koče lahko slediš ves čas vzponu na vrh Castorja. Najprej je potrebno prečiti ledenik čisto proti V delu Castorja, potem pa vzpon na predvrh in potem prečenje grebena vse do najvišjega in glavnega vrha Castorja. Vreme ves čas božansko, le na grebenu je kar precej pihalo, tako da je bilo tudi zelo mrzlo.
Vrh smo osvojili prav vsi, odpovedal se mu je le en tečajnki, ki je ostal v koči. Čudoviti razgledi, odlične razmere in dober sneg. Izbrali smo odličen vikend za turo. Ni mi žal, da sem se iz Ljubljane peljal skoraj 7 ur, da sem osvojil vrh. Upam, da bomo še kdaj odšli na podobno turo.
