Pod Kriško steno & Suho Ruševje

Turnosmučarski vikend. Kaj pa drugega. Vremenski pogoji v hribih so takšni, da kaj drugega ne ponujajo. Najprej sem se sicer pogovarjal z Nejo, vendar fuflarka svetovnega formata je spet nekaj zamuštrala in izbrala nerazumljivo zgodnjo uro, da se mi enostavno ni dalo zraven.

Tako, da sem se potem dogovoril z Nino. Najprej samo za soboto, da šibava skupaj z njenim Jernejem pod Kriško steno. Vrhunska izbira, saj je bilo na terenu okrog 15-20cm suhega pršiča. Zapeljemo se po cesti, ki pelje na Vršič vse do tretjega ovinka, kjer parkiramo avto.

Pot nas najprej peljala malce navzdol in potem po dobrih 15 minutah do koče v Krnici. Od tu pa je do pod Kriške stene še približno 2 uri hoje. Pred nami je bila še ena skupina turnih smučarjev. No, na vrhu ugotovimo, da je bila to ekipa od Neje.

Ker ni bil ravno topel dan, se na vrhu nismo zadrževali dolgo, ampak smo hitro odsmučali v dolino. Ta del pod kriško steno je namreč ves čas v senci in so tukaj temperature bistveno nižje kot pa kje drugje na soncu.

Smuka je bila več kot odlična, ves čas smuke sem na glas vriskal, saj je bilo vijuganje pravi užitek. Na poti proti Ljubljani pa se z Nino dogovorim tudi za nedeljo. Pridruži se nama še Alenka, cilj pa je Suho Ruševje.

Štartali smo iz Završnice in sicer smo se z avtom pripeljali približno 5 minut hoje od žage in zapornice, ki vodi proti Tinčkovi koči. K sreči je bilo snega dovolj, tako da nam ni bilo potrebno nositi smučk.

Nismo pričakovali pršiča ali pa nekih idelanih razmer, vendar je bil dan božanski, lepo sončno vreme, ki je ponujalo fenomenalne razglede. Po dobrih 3 urah hoje pridemo do zadnjega sedla, kjer smo takoj ugotovili, da ne bomo šli do vrha proti Palcu, saj je bilo snega tukaj premalo in bi bila smuka od tam brezvezna. Pa tudi pozna ura je bila že, saj se je Alenki mudilo domov, ker je imela ob 19.00 uri že službo. Potrebno pa je bilo v dolini odkidati tudi Ninin avto.

Spust spet poln zabave. Vsi smo prišli na svoj račun. Jaz do svoje palice, Alenka do Zagrebčanke, Nina pa do svojega avta. V Završnici je vedno akcija. Snega ni bilo veliko, je pa nekje bil celo pršič.

Kokrska Kočna

V hribih je že od konca oktobra zelo pestro. Ker se je obetal zelo lep vikend, smo se odločili kar tako na hitro da gremo pregledat razmere na Kokrsko kočno. Plan je bil za 2 dni, vendar sva se jaz in Nina odločila, da greva smo za en dan. Vzrok je bilo martinovanje.

Iz Ljubljane odrinemo ob 7.00 ure zjutraj in se zapeljemo vse do planine Suhadolnik. Črt nam razloži, da pozna krajšnico, ki jo je nekoč že prehodil in nič drugega nam ni presotalo da mu sledimo. Po dobri ure hoje že pridemo do snega, ki ga je bilo z višino vedno več. Prvi resni postanek je bil v bližini bivaka, kjer so Urša, Črt, Marti in Tina pustili večji del opreme, saj so planirali da bodo tukaj tudi prespali. Do vrha Kočne smo imeli še dobro uro hoje.

Kljub nekoliko bolj toplemu vremenu je bilo vse še pomrznjeno, na vrhu pa močan veter, tako da se nismo kaj dolgo zadrževali. Vmes pa veliko smeha in zafrkancije. Našli smo si zavetrje na sončku in malce martinčkali.

Spust nazaj proti bivaku je bil zabaven. Zaradi južnega senga so se nam pod derezami delale klože, tako da je bila hoja navzdol na momente malce otežena, vendar ni bilo panike. Vmes se nam je celo zgodilo, da smo se začeli kepati in se valjati po snegu. Pred bivakom še zadnji postanek, midva z Nino pomahava v slovo in se začneva počasi spuščati v dolino.

Ovinkasta in na trenutke celo zoprna pot naju po dobri uri in pol pripelje do avta. Pogled na Kokrsko kočno je bil iz doline nebeški. Preživeli smo zares lep in sončen dan v naših prelepih kamniških alpah.