Nova Zelandija 2016

Nova Zelandija oz. Dežela dolgega belega oblaka, kot so jo poimenovali prvotni prebivalci je po oceni večine eden najlepših delov sveta. Je dežela čudovite narave in mnogih kontrastov. Njen veliki del se še danes ponaša z neokrnjeno naravo. Visoke gore, zeleni pašniki, turkizna gorska jezera, globoki fjordi, gejzirji, še vedno delujoči vulkani, kilometre dolge peščene plaže, oceani, delfini, kiti, tjulni itd. spominjajo na čas, ko tja še ni stopila človeška noga. Strogo varovana narava, po drugi strani pa moderna mesta z zelo razvito infrastrukturo.

Lepote novozelandske narave se ne da opisati z besedami

Res je, kot opisujejo to deželo mnogi – najlepši del sveta. Neskončno velike planote, nad katerimi se bohotijo visoki hribi, pogosto z belimi vrhovi ter turkizno modra jezera, katera obdajajo zeleni pašniki so glavni razlog, da mnogi deželo primerjajo kar s Slovenijo. Izjemno zelena dežela, katera je polna kontrastov, po eni strani visoke gore, strma pobočja, pod njimi pa fjordi, ki se močno zajedajo v kopno. 

Neokrnjene narave je na pretek, tako da je za ljubitelje narave potovanje preko nje zares nepozabno doživetje. Najlepše doživeta narava je ob potovanju v lastni organizaciji, ko se lahko človek ustavi točno na točki, kjer je zanj najlepše in se tega zaužijo tudi ob kakšnem pohodu. Glede na varnost dežele ter dostopnost do narave je pravi raj za razne športne aktivnosti. 

Bližnja srečanja z divjimi živalmi

Nova Zelandija se lahko v prvi vrsti pohvali tudi s tem, da na svojem ozemlju načeloma nima nevarnih živali, kar pomeni, da je dostop do narave še toliko lažji in nenevaren. Nimajo živali kot so kače, medvedi, volkovi itd. Je pa možno nekatere za nas prav posebne živali videti čisto od blizu. Kiti s svojo velikostjo dajejo prav poseben občutek majhnosti ob njih, medtem ko delfini s svojo številčno jato ter vragolijami kar zaustavijo dih.

Radovedne kije oz ptiči podobni papigam obiskovalce spravljajo v smeh ob gnjavljenju za hrano. Tjulni ob lenem poležavanju na skalah, škarpah, poteh ali še huje kar kolesarskih stezah navidezno dajejo prav prijeten vtis. Ko pa se jih preveč približa pa hladnokrvno pokažejo svoje velike zobe. Najbolj posebno žival imenovanega kivi pa je žal možno videti le v zaprtem prostoru.

V naravi so že tako iztrebljeni, da jih le tam skoraj ni mogoče več videti. Na videz zelo neroden ptič je v realnosti prav hiter, gibčen, sploh pa plašen. Zaradi svoje posebnosti je postal kar simbol Nove Zelandije. Ni pa to edini poseben ptič te dežele, tu gre tudi za albatrosa, katerega velikosti z razprtimi krili se kar ne da načuditi.

Bližina južnega tečaja

Bližina južnega tečaja ima svoj pečat tudi na Nove Zelandiji. Tega je možno najbolje zaznati v Christchurchu, od koder potekajo glavne odprave na južni pol. Da pa so tega deležni tudi tisti, ki bi jih znalo to zanimati, so pripravili prav atraktivni Antarktika center. Glede na to, da je Antarktika celina, na kateri je najhladnejše mesto na svetu, saj je skoraj popolnoma pokrita z ledom in da tam prav noben ne živi redno, razen vsake toliko kakšni raziskovalci je še toliko zanimivejše spoznati to deželo.

V Antarktika centru v komori pripravijo za obiskovalce prikaz kako bi se počutili, če bi zares bili na južnem tečaju. Sneg, veter, led ter nizke temperature vsakega izmed obiskovalcev kmalu prepričajo, da z veseljem izstopijo iz komore. Še najbolj posebno pa je doživetje ob vožnji s snežnim vozilom, katero premaga še tako strma pobočja ter celo preplava jezero.

Domorodci

Za Maore oz domorodno ljudstvo Nove Zelandije se predvideva, da so oceanskega izvora. Ker so v to nekoč osamljeno deželo začeli vdirati v vedno večjem številu britanski priseljenci ter s seboj prinašali svojo kulturo in vero, so z njimi prišle tudi razne bolezni. Domorodci nanje niso bili odporni in le te so njihovo število zmanjšale skoraj za polovico.

Današnji domorodci živijo sodobno življenje, še vedno pa so močno povezani s svojo zgodovino. V turistične namene danes redno prikazujejo svojo kulturo, nenavadne plese, se oblačijo v oblačila iz rafije, se tetovirajo, so oboroženi s sulicami ter prikazujejo svoje izdelke, kjer prevladujejo razne maske. 

Novozelandci se radi pohvalijo, da so odnosi med njimi in Maori pravični, vendar pa so raziskave pokazale, da imajo Maori v družbi še vedno podrejen položaj. 

Dežela polna ekstremnih športov

Glede na naravne danosti bi bilo že skoraj nenavadno, da ne bi bili ekstremni športi v ospredju. Pestra ponudba raznih organizatorjev ekstremnih športnih aktivnosti je še tako privlačna. Od alpinizma, potapljanja, padalstva, plezanja, turnega smučanja, alpskega smučanja, jamarstva, deskanja, bungee jumping-ga, zorbinga itd. tu izstopa še ena posebna atrakcija.

To je vožnja z čolnom po reki. Tu gre za močan čoln na zelo deroči reki. Poleg tega pa gre tudi za poseben način vožnje, kjer navidezno daje občutek, da se bo čoln zaletel v skale ter se vsake toliko obrnil, saj ostri ovinki ter vrtljaji kar komaj zadržijo človeka v njem. Med omenjenim jamarstvom pa prednjačijo jame belih črvov. Gre za kanibalske črve, kateri se svetijo v temi, da privabljajo plen. Za adrenalinske odvisnike pa obstajajo tudi posebej organizirane ekstremne ture po deželi. 

Ko se raj spremeni v pekel

Znano mesto Christchurch na južnem otoku je kot tudi mnoga ostala veljalo za rajsko mesto. Bilo je mesto z zelo razvito infrastrukturo, idealno lego ob morju ter pravtako ne daleč proč se dvigajo visoki hribi, gorske planote ter širšo okolico pokrivajo veliki pašniki. Potresi, kateri so se vrstili kar eden za drugim so mesto spremenili dobesedno v pekel.

Kljub temu, da smo s tem seznanjeni skoraj vsi, je še vedno želja vseh popotnikov videti to nekoč veličastno mesto. Vožnja po predmestju daje še vedno občutek lepo urejenega mesta. Center pa je ves obdan z visoko žičnato ograjo, pred katero so znaki, ki narekujejo, da je dostop stogo prepovedan in nevaren. Obiskovalec postane pozoren na okolico najbolj šele takrat, ko mu pot prepreči žičnata ograja ter znaki. 

Ker je narod zelo marljiv, so pospravili že velik del razbitin po katastrofi, tako da se je potrebno dobro ozreti naokoli, nakar se le opazi razbit, razpokane stolpnice, tu in tam podrte hiše ali vsaj nekaj ostankov ter tudi razpokana cesta. Celo turem cerkve je ležal poleg razpokanega obzidja nekoč mogočne cerkve. Kljub nesrečnemu dogodku pa dejanja tamkajšnjih domačinov še vedno kažejo na to, da so tam zadovoljni in bodo tam tudi ostali. 

Poleg potresov, ki so grenili življenja mnogim na južnem otoku, pa na severnem strah vzbuja še delujoči vulkan. Strašna je realnost, ki jo napovedujejo strokovnjaki, da je velika možnost, da izbruhne v nekaj deset, lahko tudi sto letih. Podatki, ki so jih podali strokovnjaki so takšni, da naj bi bil izbruh vulkana tolikšen, da bi iz zemljevida izbrisal celotno Novo Zelandijo ter dvignil prah, kateri bi se razprostiral nad polovico našega planeta.

Dokler pa za to ni večjega preplaha, pa na jezeru pod vulkanom še vedno vsakodnevno plujejo ladjice polne turistov, kateri uživajo ob pogledu na vulkan, hrabrejši pa iz vulkana na širšo okolico.

Dežela dolgega belega oblaka je to, kar si mnogi želimo za svoj dom. Tudi sama sem občutila to, da bi tam lahko kar ostala. Prijazni domačini, prijetna klima, občutek domačnosti, čudovita neokrnjena narava, idealne sistem in še mnogo mi je dokazalo, da je to eno izmed mojih lepših potovanj.