11. november 2012

Riga-Tallinn-Helsinki 2012

Moja jesenska tura po Baltiku:

Dolgo časa nisem vedel kaj naj naredim letos kar se mojih potovanj tiče, na koncu poletja sem se že čisto ogrel za projekt Kolumbija, vendar sem ga moral potem zaradi logističnih težav odpovedati, potem pa sem se spomnil, da me čaka še moj Baltik in dokaj hitro sem sklenil, da je napočil časa, da se odpravim.

Najprej pregledal celotno logistiko in se na koncu odločil, da naredim pot Riga-Tallinn-Helsinki. Letalsko karto dobim zelo ugodno in sicer z redno letalsko linijo Lufthansa iz Trsa, kar je bil še dodaten plus tej poti. V naprej sem si rezerviral tudi že hostle in pa avtobus iz Rige v Tallinn.

Na pot sem krenil v ponedeljek in po dveh postankih (Munchen in Frankfurt) sem malce pred polnočjo pristal v glavnem mestu Latvije v Rigi. Ker je bila že pozna ura nisem želel komplicirati, ampak sem se takoj usedel v taksi in bil v 15 minutah v Central Hostel v Rigi. Hostel zelo lep in od centra mesta oddaljen približno 10 minut hoje.

Že takoj zjutraj na zajtrku spoznal zelo prijazni par in Hrvaške, Josipa in Marijo. Ker smo imeli ta dan različne plane se dogovorimo da se zopet vidimo zvečer in da si skupaj pripravimo večerjo. Jaz sem odšel na ogled mesta. V mestu se takoj vidi da imaš še zelo velik vpliv s časov Sovjetske zveze, ampak je mesto zelo lepo in veliko stvari je za videti, tako da mi ta dva dni, ki sem jih preživel v Rigi ni bilo dolgčas. Svoje pa sta dodala tudi Josip in Marija, s katerima sem se družil ob večerih.

Potem me je potem vodila naprej v Estonijo. Na spletni strani podjetja Lux Express sem si rezerviral avtobusno karto Riga-Tallinn, katera me je prišla samo 7€. Po dobrih 3 ura sem bil že v glavnem mestu Estonije–Tallinnu. Me vožnjo sem imel priložnost tudi malce videt pokrajino Latvije in Estonije, ki pa je na žalost ravninska in dokaj dolgočasna.

V Tallinnu sem rezerviral hostel Monk's Bank, ki je bil tudi zelo prijeten, dodaten čas pa mi je dal bar in pa biljard miza, ki so jo imeli v hostlu. Večerne ura tako niso bile dolgočasne, saj smo se tako vsak večer zbirali v baru, pili pivo in igrali biljard. Mesto samo zelo lepo in je name naredilo zelo lep vtis. V njem imaš tako modern del mesta, kakor tudi zelo ohranjen stari del mesta, kateri del je pod Unescovo zaščito. Glede na to da gre za pristaniško mesto moram priznati, da je zelo urejeno in čisto.

Do Helsinkov sem potoval z ladjo, ki sem jo rezerviral, ko sem prišel v Estonijo. Estonsko podjetje Tallink, pluje 3x dnevno z svojimi velikimi ladjami v Helsinke, plovba pa traja točno tri ure in pol. Cene karte v eno smer je bila 29€. Na ladji je bilo kar veliko ljudi, predvsem fincev, ki se za vikend odpravijo po nakupih v Tallinn, saj je tukaj skoraj vse za 30 do 40% ceneje, predvsem pa alkoholne pijače, ki jih finci še tako radi pijejo.

V Helsinkih sem ostal 3 dni, rezerviral pa sem si Stadion Hostel, ki so ga uredili na olimpijskem stadionu v Helsinkih. Hostel ni bil neka vrhunska klasa hostla, vendar je bil za ta denar dobra rešitev za Helsinke, saj je na Finskem vse zelo drago. Za hostel sem odštel 22€ na noč. Glede na cene je bilo v hostlu veliko popotnikov, tako da mi dolgčas ni bilo.

Helsinki so zelo veliki, tako da si ogledaš celotno mesto potrebuješ kar nekaj časa. Že takoj prvi dan se odpravim na otok Suomenlinna, ki je morska trdnjava zgrajena na šestih otokih, ki so del mesta Helsinki. Otočje je pod Unescovo zaščito. Je zelo popularen pri domačinih, kot tudi tujcih. Do njega te pelje manjša ladja, ki vozi na vsake 40 minut. Ostalo časa, ki sem ga imel sem posvetil večinoma mestu, po njem sem se vozil tudi z tramvaji in avtobusi, saj sem si želel ogledati tudi okolico.

Kljub temo, da ni bil ravno najboljši čas za ogled teh držav, sem imel vreme zares odlično, saj razen zadnjega dneva, ko je v Helsinkih malce snežilo, je bilo vse druge dneve vreme dobro, pa tudi temperature niso bile prenizke. Potovanje je bilo res super in prepričan sem, da se bom v te konce še vrnil, če ne drugega enkrat poleti, saj je verjetno to najboljši čas za obisk teh držav.

8. november 2012

Ne mine niti dan...

DRAGA BABI,


VEŠ, DA NE MINE NITI DAN,

KO SI ŽELIM VSAJ SREDI SANJ,

DA BI ZNAL NA DRUGI SVET TI POSLAT POLJUB IN PAR BESED,

IN VEŠ...ČE BI BIL TAK DEDEK MRAZ, KI BI ZNAL VRTETI ČAS,
BI GA ZAVRTEL NAZAJ IN TE VRNIL SPET MED NAS,

IN DAL BI TI SRCE, DA BI BILO ZA OBA

...IN POTEM BI TE ZBUDIL, TE ZELO MOČNO OBJEL IN TE STISNIL K SEBI.

.... IN VEŠ, DA SEM VESEL, DA SEM TI VEDNO ZNAL POKAZAT IN PRIZNAT, KAKO ZELO IMAM TE RAD!

Vem, da je leto naokoli vendar bi ti rad povedal samo to, da te neizmerno pogrešam. Upam, da se imaš tam gor lepo. En velik objem od mene....

 

2. november 2012

Greben med Škrnatarico in Dovškim križem

Turo s Polono sva naredila zadnji četrtek v oktobru.

Na zadnji lep sončen dan pred napovedanimi prvi resnimi snežnimi padavinami, sva se s Polono odločila, da prečiva en greben v naših prelepih hribih. Odločiva se za greben med Škrnatarico in Dovškim križem. Greben sem sam prečil že tri leta nazaj z Gecom in Barbaro, vendar ker je bila napoved zares fantastična, nisem želel izpustiti takšnega dneva v hribih.

S Polono se dogovoriva za štart iz Ljubljane ob 6.30 uri in uro kasneje sva že hodila proti sedlu Gulce, ki se nahaja med Kukovo špico in Škrnatarico. Pot do gor sicer ni markirana vendar je lepo vidna, uhojena in tudi možici so zelo pogosti, tako da poti ne moreš zgrešiti. Pot do sedla se kar vleče, tako da sva do tja rabila skoraj tri ure hoda.

Sledilo je še nekaj minut manjšega poplezavanja po ožji grapi pod Škrnatarico in že sva bila na vrhu Škrnatarice oz. na začetku grebena, ki je povezan z Dovškim križem. Vreme na vrhu prečudovito, v dolini pa megla oz. nizka oblačnost. Temperature na tej višini pa prave jesenske. Ne prevroče, ne premrzlo.

Greben sam po sebi ni težak, težavnost nekje med I in II stopnjo, le na dveh mestih je potrebno najti pravi prehod. Pot je dobro uhojena, nekaj je tudi možicev, tako da se ne moreš zgubiti. Po malo več kot eni uri po grebenu prideva na vrh Dovškega križa. Razgledi naokoli res spektakularni, vendar časa za počitek ni. Odločiva se da, da bova imela pavzo ob bivaku II. Spustiva se približno 500 višinskih metrov nižje in ob bivaku pomalicava. Meni osebno ima tale bivak pod Šplevto daleč najlepši razgled v Julijcih.

Spust v dolino je le še formalnost, saj skoraj polovico poti poteka po lepem melišču in stvar gre tako hitreje. Tudi tukaj pot lepo uhojena, tako da ni nobenih težav. Ko prideva v dolino, se je bilo potrebno le še sprehoditi do avta, sledil je še postanek pri Dolfetu in pot nazaj v Ljubljano. Polona je ob koncu ture rekla, da sva izkoristila super dan v hribih. Res je bilo lepo.