Poletje v Bovcu 2009 (10.8.-29.8.)

Ponedeljek: Zjutraj po zdravniškem pregledu v Postojni se odpravim na pot proti Bovcu in se kasneje odpravim na kolesarsko turo do Kobarida in nazaj.

Torek: Na programu imam kolesarsko turo, za kaj več je bilo prevroče. Odpravim se najprej do izvira Soče, kasneje pa še do Lepene.

Sreda: Dan za nabiranje kondicije. Kljub vročine se odločim da grem na Matajur. Štartam iz vasice Svino v bližini Kobarida. Pot je bila zelo strma in naporna, zaradi visoke vlažnosti švicam in po dobrih 2,5 urah sem na vrhu. Razgled nič posebnega, saj je bilo na nebu veliko oblakov.

Četrtek&Petek: Kolesarski dan, nabiram kondicijo. V petek zvečer se mi v Bovcu pridružita Janja in Jana, saj smo bili dogovorjeni, da v soboto obiščemo Tino in Kekca na Kriških podih.

Sobota: Vstanemo zelo zgodaj-ob 4.30 uri. Se zapeljemo v zadnjico in naša dolga pot proti Pogačnikovemu domu se lahko začne. Še sreča da smo šli tako zgodaj, ker ni bilo vroče. Ob 8.00 zjutraj sem že pri koči, Janja in Jana prideta kakšno uro za mano. Na koči so bili zelo veseli obiska, vendar pa je bilo ta dan zelo veliko obiskovalcev, tako da časa za nas niso imeli veliko. Mi trije se odpravimo še na krožno turo, najprej na vrh Križa, midva z Jano pa še na vrh Stenarja. Ko se vrnemo nazaj v koče malce pomagamo in vsi skupaj komaj čakamo, da se vsi obiskovalci odpravijo spat, da smo se lahko malo družili.

Nedelja: Mateja mi že med tednom sporoči, da je dobila službo, in sicer se odpravi na predstavništvo agencije Palma na Zakintos v Grčiji. Tako se iz Bovca odpeljem v Postojno, da se pred odhodom še vidiva in posloviva.

Ponedeljek: Vstaneva zelo zgodaj, saj je Mateja morala biti na letališču Brnik že ob 5.30 zjutraj. Jaz nadaljujem pot v Bovec in se popoldne odpravim še na krajšo kolesarsko turo.

Torek: Kondicijski dan. Odpravim se na daljšo turo. Štartam zgodaj zjutraj v dolini Bavščice in se odpravim mimo planine Bala proti Škrbini. Na vrhu Škrbine že zagledam Špičko pod katero stoji bivak. Odločim se, da se spustim do njega in potem nadaljujem pot nazaj po dolini Zapotok. Na bivaku sem bil sam, le obe oskrbnici sta mi delali družbo. Bili sta zelo prijazni in mi ponudili čaj. Nadaljujem pot prosti sedlu Kanja, ki pa se vleče in vleče. Po treh urah hoje že kar malce utrujen dosežem vrh sedla. Sledil je še dolg spust v dolino Bavščice nazaj do avta.

Sreda: Že v torek dobim sms sporočilo od Tine, da če imam kaj časa da bi prišel nazaj na kočo pomagati, saj je ona nujno morala nazaj v dolino. Normalno, da sem privolil in bil zgodaj zjutraj že na poti proti Pogačnikovi koči. Družba gor je bila zares odlična.

Četrtek: Ljudi na koči ravno dovolj, da je bilo dela za sproti. Sredi dneva dobimo obisk. Pridejo Mojca, Žiga in njegova psica Bela. Žiga mi že med tednom pošlje sms, če lahko pride za nekaj dni v Bovec. Skupaj smo se družili in veselje na koči je bilo še večje.

Petek: Normalen petkov dan na koči: pospravljamo, kuhamo, pomivamo....v popoldanskih urah se vsi štirje odpravimo nazaj v Bovec, saj se je zvečer obetal žur. Prihod v Bovec potrdijo: Janez, Janja, Jana, Tina, Floki in Janezova sodelavka Erika. Zažuramo ga na polno.

Sobota: Poročni dan našega učitelja na AO Rašica – Mateja. Dopoldne smo še malce mačkasti, vendar se hitro odločimo, da se gremo malce razgibati. Odpravimo se po soški poti od Kal-Koritnice proti kampu v Lepeni vse do velikih korit, kjer smo se skopali v sicer zelo mrzli Soči. Popoldne se z Janjo in Jano odpravimo na dolgo pot proti Kostanjevici na Krasu, kjer je sta Matej in Nina praznovala t.i. After poročni party. Ponoči se vrnem nazaj v Bovec.

Nedelja: Z Mojco in Žigom se že prej dogovorimo, da se vrnemo na Križke pode, da kaj tudi splezamo. Na že mojo tretjo pot do koče se odpravimo pozno popoldne. Kočo dosežem v neverjetnem času: 1 uri in 50 minut. Ni slabo.

Ponedeljek: Plezalni dan. V dveh navezah, jaz in Tina ter Mojca in Žiga se odločimo da prečimo greben od Bovškega Gamsovca do Pihavca oz. do sedla na Škrbini. Najprej se od koče odpravimo na vrh Gamsovca od koder se začne prečenje. Skoraj ves čas smo bili navezani, saj je pot na določenih mestih kar precej zapletena, pa tudi nekaj je bilo potrebno splezati. Po dobrih petih urah pridemo na sedlo pod Pihavcem. Sledi še spust do koče.

Torek: Tudi ta dan plezalo, le da tokrat samo trije: jaz, Mojca in Žiga. Odločimo se za izraziti raz v vzhodni steni Planje. Plezanje je bilo odlično. Na izhodu iz smeri ugotovimo, da nas do vrha Planje loči le še pet minut hoje, zato se sprehodimo še na vrh. Sledi adrenalinski spust nazaj do koče.

Sreda: Zjutraj si privoščim podaljšek spanja, Mojca in Žiga pa sta se morala vrniti nazaj v dolino. Ta dan počivam in pomagam na koči.

Četrtek: Kondicijski dan. Odpravim se na krožno turo od koče proti sedlu na Križu, se spustim prosti bivaku IV, kjer pa že malo prej zavijem levo proti Dolkovi špici. Na vrhu čudovit razgled na vse strani. Od tukaj se spustim mimo Škrlatice vse do bivaka IV, kjer spet zavijem desno nazaj na isto pot proti sedlu na Križu in od tod nazaj do koče. Popoldne pa se počasi odpravim v dolino in naprej v Bovec.

Petek: Malo bolj sproščen dan, zunaj je vroče. Pozno popoldne se odpravim na krajšo kolesarsko turo.

Sobota: Zadnji dan poletja v Bovcu. Slabo vreme je zunaj. Počasi pospravim in se vrnem nazaj v Ljubljano.

U2 v Zagrebu

Skupina U2, ki prihaja iz Dublina na Irskem, ne potrebuje posebne predstavitve. Na sceni je več kot četrt stoletja, letos pa se predstavljajo s svojo »vesoljsko« vizijo, futuristično konstrukcijo odra, ki so ga ustvarili z najmodernejšimi tehnološkimi sredstvi. Njihova evropska turneja 360 stopinj je v polnem razmahu, z Matejo pa sva si ogledala prvega od dveh razprodanih koncertov v hrvaški prestolnici.

Ker ima sama koncertna postavitev odra vesoljski pridih, so koncert začeli ob zvokih pesmi Space Oddity Davida Bowieja. Čez nekaj minut pa so na oder stopili Larry Mullen, Jr., Adam Clayton, The Edge in seveda pevec Bono. Po nabito polnem stadionu je završalo, skupina pa je večer začnela s pesmijo Breathe z novega albuma No Line on The Horizon, nadaljevali so z istoimensko pesmijo ter prav tako novima skladbama Get on Your Boots ter Magnificent.

Pevec Bono je občinstvo pozdravil z zahvalo, ker so jih povabili v "prelepo" državo s tisočerimi otoki. Pozabil ni niti na tiste, ki so prišli na koncert iz držav nekdanje skupne države. Spomnil se je na rane, ki jih je vsem prinesla vojna.

Peli niso samo člani skupine U2, marveč tudi obiskovalci. Iz 63.000 grl je zadonela pesem "Vse najboljše", ki je bila namenjena kitaristu Edgeu ob njegovem rojstnem dnevu. Humanitarec in aktivist Bono se je med dvournim nastopom spomnil tudi na voditeljico mjanmarske opozicije Aung San Su Či in ji posvetil pesem „Walk On“. Po odru so se sprehajali ljudje z maskami, na katerih je bila njena podoba.

Irski rockerji so prvi koncert v Zagrebu pospremili z uspešnicami z najnovejšega albuma No Line on the Horizon, prav tako pa so zaigrali nekatere zdaj že legendarne skladbe z albumov Joshua Tree in Unforgettable Fire. Bona in druščino je ob spektakularnem odru, ki je širok 70 in visok 55 metrov, varovalo več kot tisoč varnostnikov.