Haute Route 2010

Haute Route 2010 se je začel že v decembru 2009 ko je Petja poslala sporočilo kdo bi se želel udeležiti te ture. Takrat sem turo odpovedal, saj nisem točno vedel kako bo s financami v aprilu. Enkrat v februarju pa se mi zadeve bistveno spremenijo in Petji hitro sporočim, da bom lahko šel zraven. Tako se je ekipa začela formirati, na koncu sta odpadla še dva kandidata, ker pa smo imeli že rezervirane koče smo mogli na hitro najti nekoga. Priključita se na koncu še Neja in Jemček.

Haute Route (fr.visoka pot) je najbolj znana turnosmučarska pot za prečenje osrednjih Alp in eden od ciljev slehernega turnega smučarja, ki se s tem resneje ukvarja. Pot povezuje Chamonix in Zermatt, prestolnici alpinizma in smučanja. Francosko ime se je z leti tako uveljavilo, da med množico različnih »visokih poti« ni potrebno še dodatno pojasnilo, da gre za gorniško pot po Alpah med Francijo in Švico, ki zahteva šest do sedem dni.

Haute Route ima vse, kar potrebuje velika tura. Začne se v vznožju Mont Blanca, najvišjega vrha Alp, poteka po izjemni pokrajini v bližini pomembnih alpskih vršacev, konča pa se pod najbolj znano goro v Alpah - Matterhornom. Prečenje poteka po ledenikih med 2500 in 3500 m visoko, najvišje pa se povzpne na 3796 m. Klasična pot je dolga več kot 100 km. V šestih dneh se prečka 20 ledenikov in premaga prek 8000 metrov višinske razlike. Edina »lepotna napaka« ture je, da se moramo po dveh dneh spustiti skoraj čisto v dolino. Mi se ne odločimo za klasično pot, ampak izberemo varianto Verbier in tako naredimo nekaj manj višinskih metrov.

Haute Route je kljub zahtevnosti zelo priljubljena. Na vrhuncu sezone (marec, april) je pot zato zelo oblegana in si je prenočišče treba rezervirati precej vnaprej. Če pa se poti lotimo pozneje, na primer maja, ko je večina koč že zaprta, so doživetje gorske pokrajine in smučarski užitki v samoti, ko le tu in tam srečaš druge gornike, povsem drugačni kot v sezonskem navalu množice turnih smučarjev. Zaradi v tem času neoskrbovanih koč pa je treba vzeti v zakup težji nahrbtnik ...

Odločimo se, da se proti Chamonixu odpravimo v večernih urah in tako celo noč vozimo, kar se na koncu izkaže za ne preveč dobro odločitev. Prvi dan sem bil tako zmatran, da sem proti zadnjemu vzponu že skoraj škrge lovil okoli sebe, se mi zdi da sem med hojo kar spal, tako sem bil zmučen od same vožnje in tistega prvega dne, ki je bil sončen in naporen.

Vsak dan zase je bil nekaj posebnega in vsakega dne posebej smo se veselili, čeprav smo se zavedali, da bo težko. Dejstvo je bilo tudi to, da smo že na začetku odločil, da bomo 2 dni združili v en dan. Kar je še dodatno naredlio našo turo težjo. Vreme smo imeli vse dni zelo lepo in sončno, le zadnji dan zjutraj je za nekaj minut ponagajala megla. Sama pot je zares lepa in ves čas posti si obdan z visokimi gorami in prelepimi ledeniki. Koče na poti so zelo urejene, hrana super, le cene so za nas kar visoke. Ampak na Haute Route pa tudi ne greš vsak dan.

Na poti smo izpustili kočo Dixy, smo jo pa med potjo videli oz. na vzponu na Pigne d' Arolla ves čas opazovali. Na poti smo se povzpeli tudi na vrh Roseblancha in pa na najvišji vrh te ture na omenjeni Pigne d' Arolla, ki je visok 3798m. Z vrha se potem spustiš proti zadnji koči na turi – Vignette.

Zadnji dan smučarja čaka najdaljša (kolesarji bi rekli kraljevska) etapa, saj preči kar 30 km prek sedmih ledenikov in treh sedel. Med enim od strmih vzponov prestopi pot za krajši čas v Italijo, na ledenik nenavadnega imena Tse de Tsan, po katerem se še zadnjič vzpne na sedlo Valpelline (3568 m) in se tam ponovno vrne v Švico.

Pred gornikom je le še veliki finale - več kot 10 km dolg spust po ledenikih Stockji in Zmutt z višinsko razliko 1400 metrov v prekrasnem okolju divjih štiritisočakov. Smučanje se konča med ogromnimi morenskimi bloki pod zloglasno severno steno Matterhorna. Od tod pa je le še dobra ura sestopa do žičnice in spust v Zermatt. Takrat postane pravzaprav povsem vseeno, ali v Chamonixu že dežuje ...

Prvi dan: Argentiere do koče Trident:

Skupno višinskih metrov vzpona: 1150m

Dolžina: 12.47km

Čas premikanja: 3ure 45min

Čas pavziranja: 4ure 50min

Drugi dan: koča Trident - Verbier do koče Mont Fort:

Skupno višinskih metrov vzpona: 177m

Dolžina: 14.28km

Čas premikanja: 1ura 16min

Čas pavziranja: 1ure 28min

Tretji dan: Mont Fort – Roseblanche(3336m) do koče Prafleuri:

Skupno višinskih metrov vzpona: 1177m

Dolžina: 13.1km

Čas premikanja: 3ure3min

Čas pavziranja: 2ure 54min

Povprečna hitrost premikanja: 4.3km/h

Skupna povprečna hitrost: 2.2km/h

Max. Hitrost: 41.9km/h

Četrti dan: Koča Prafleuri – vrh Pigne d' Arolla(3798m) do koče Vignette:

Skupno višinskih metrov vzpona: 1746m

Dolžina: 21km

Čas premikanja: 5ur 40min

Čas pavziranja: 4ure 11min

Povprečna hitrost premikanja:3.7km/h

Skupna povprečna hitrost:2.1km/h

Max. Hitrost:34.4km/h

Peti dan: koča Vignette do Zermatta:

Skupno višinskih metrov vzpona: 1391m

Dolžina: 31.3km

Čas premikanja: 5ur 32min

Čas pavziranja: 3ure 59min

Povprečna hitrost premikanja: 5.6km/h

Skupna povprečna hitrost: 3.3km/h

Max. Hitrost:48.9 km/h

Povzetek celotne ture:

Presmučali in prehodili smo 91.68km, pri tem naredili z lastnimi močmi 5641 višinskih metrov vzpona, za to smo porabili 19 ur čistega premikanja in pri tem smo stali 17 ur in pol. Višinska razlika in kilometrina narejena z žičnicami ni tu šteta, tako kot prevoz z kombijem.

Na turi smo bili: Janja, Petja, Neja, Alenka, Iztok, Miha, Luka in moja malenkost!

Skutnik, Krasji vrh in turna smuka v Mlinarci

Za podaljšan vikend sva se z Matejo odpravila po dolgem času v Bovec. V planu sva imela pohajanje po okoliških vrhovih v upanju, da so kopni. Za soboto si izbereva Mt. Guarda oz. po naše Skutnik, saj vrh leži na italjanski strani. Za nedeljo pa je bil cilj Krasji vrh iz Drežniških raven.

Pot za Skutnik se začne v vasici Učja na italjanski strani, sam hrib p aleži na JV stran, kar je bilo dobro saj sem bil skoraj prepričan da snega ni več. Pot na vrh je zelo dobro označana in uhojena. Po dobrih dve urah sva bila na vrhu od koder sva imela lep razgled po celotnem grebenu, na soško stran in tudi na Rezijo.

Za sestop se odločiva da greva najprej po grebenu. Nekajkrat nas je zmotila kakšna flanka snega z vrha, ampak sva vedno našla nek obvoz in se še pred pooblačitvijo vrnila nazaj v dolino.

V nedeljo zjutraj štartava proti Drežnici in naprej do parkirišča kjer se začne pot proti Pl. Zaprikraj in naprej proti Krasjemu vrhu. Moram priznati, da je vas Drežnica zelo lepa, pa tudi sama pot proti Pl. Zaprikraj zelo lepo markirana in urejena. Ta dan nisva bila sama, saj je bilo na parkirišču kar nekaj avtov. Od pl. Zaprikraj naprej je bilo na poti še nekaj snega, vendar je bilo že vse shojeno. Na vrhu pa prekrsen pogled na vse strani. Toplo je bilo in brezvetrje, tako da sva kar obvisela na vrhu. Spust nazaj v dolino pa se je kar vlekel, kar ni in ni bilo konce ne avta na parkirišču. Luštno je bilo.

V ponedeljek je Mateja delala zato sem se zmenil z Andrejko za turno smuko. Dogovoriva se za Mlinarco in z izbiro zadela v polno. Andrejka me zjutraj pred 7.00 pobere na letališču v Bovcu in šibava do cestarske hiške na enem od ovinkov Vršiča, kjer se začne pot v Mlinarco. Bila sva dovolj zgodnja, da še ujameva dober parkirni prostor.

Smuči sva nosila malo manj kot en uro. Potem pa gas prosti vrhu. Dopoldne je dolina še v senci, saj sončni žarki ne osvetlijo doline zaradi mogočnega Razorja in Planje. Ob ene 10.00 uri sva bila že na vrhu pod Turnom, od kjer se odsmuča nazaj v dolino. Smuka je bila za ta letni čas in toplo vreme perfektna. Snega je vendo manj, tako da se letošnja turnosmučasrka sezona počasi zaključuje. Ampak vseeno upam, da ujamem še vsaj en dan smuke.

Grapa med Palcem in Zelenjakom

Glede na to, da je sezona frikanja v polnem teku, je že zelo težko koga nahecat za še kakšno turno smuko. No, še sreča, da Andrejka ne frika in se vedno z veseljem udeleži kakšne turne smuke.

Glede na sobotno vremensko napoved ji predlagam, da greva odsmučat grapo med Placem in Zelenjakom. Potrebno se je zapeljati skozi predor Ljubelj vse do kraja Bodental, kjer zavijemo proti parkirišču pred zelo gostoljubno domačijo na koncu doline.

Imava srečo, saj sva bila prva in v dolini snega ravno dovolj, da nam ni bilo potrebno nositi smučk. Že s parkirišča zagledaš grapo in dokaj hitro je bilo videti, da bo smučarija za ta letni čas dobra. Tempo ves čas drži Andrejka in po dobrih dveh urah sva bila na vrhu grape, kjer je bila tudi nekoč uradno državna meja med Slovenijo in Avstrijo. Na naši strani vreme precej megleno.

Nisva se dosti obirala, saj sva se zavedala, da morava čimprej v dolino, da se slučajno sneg ne zmehča. Smučarija je bila super, vendar prekratka. Tako sva bila za kosilo že doma. Še prej pa se ustaviva na Brodu, kjer obiščeva pridna delavca Kekca in Primzija, ki pridno zidata.