Snemalni dan Solden: Tim Kevin Ravnjak vs. Renault Megane RS

Domen Smerdel iz BazaMedie je že v januarju kontaktiral Miho Bevca, kreativnega direktorja na Publicisu, da bi z Timom Kevinom Ravnjakom (sponzorira ga Renault Slovenija) posneli en dober projekt, ki smo ga poimenovali Srčni utrip. Gre za to, da bi TK-ju merili srčni utrip najprej pri vožnji z Renault Meganom RS, ki bi ga upravljal Matej Grudnik in potem še v parku, kjer bi TK delal s snowboardom trike.

Domen Smerdel drugače snema zelo veliko dobrih materialom predvsem za Red Bull kateri sponzorira tudi TK-ja. Najprej smo posneli vožnjo z Meganom RS in sicer na cesti med odcepom proti kampu Pivka jama v okolici Postojne. Na ta dan je bil na snemanju Bevček in posneli so kar nekaj dobrega, uporabnega materiala. TK je bil na vožnjami Grudnika in izborom trase navdušen. Pulz je pokazal 116.

Teden dni kasneje smo se skupaj z TK-jem, ekipo BazaMedie odpravili v X-Park v Tirolski Solden, kjer ponavadi vsako leto začnejo s tekmami svetovnega pokala v alpskem smučanju. Pot na Tirolsko je kar dolga, potrebovali smo skoraj 7 ur. Smo se pa odločili da se v Solden odpravimo en dan prej in tam tudi prespimo. Drugi dan pa ujeli lepo vreme in začeli z snemanje.

X-Park je res nekaj posebnega, daleč najboljši park, ki ga gradijo in delajo z gradbeno mehanizacijo in ko stopiš na te skakalnice, ostaneš brez besed. Začeli smo že kar pred 9.00 ura saj je bilo potrebno pripraviti kar nekaj materiala in probati vse kamere in camhelije. TK pa je v tem času naredil nekaj skokov in se ogreval. Jaz pa sem izkoristil prosti čas in naredil še nekaj zavojev po smučišču. Vse skupaj smo zaključili nekaj pred 15.00 uro, TK je v tem času naredil kar nekaj dobrih trikov in pulz mu je pri zadnjem skoku, ki se mu je sicer malce ponesrečil pokazal 128.

Z snemalnim dnem smo bili zadovoljni, posneli smo veliko dobrega materiala, sedaj pa čakamo le na filmček, ki ga boste na spletu videli v roku enega meseca.

Zagreb

Že nekaj časa je minilo, ko sem bil zadnjič v centru Zagreba. Ker sem se v soboto zvečer zelo pozno vrnil iz Solden-a, sem vedel, da bom v nedeljo težko zjutraj vstal in šel na kakšno konkretno turo. V tem času pa je že potrebno za kaj takega vstati vsaj pred 5.00 zjutraj.

Ni bilo akcije, zato se z Matejo dogovoriva, da skočiva do Zagreba, še posebej ker v centru mesta Mateja sploh še ni bila. Sedaj ko je do tja avtocesta si v Zagrebu v slabi uri. Nedelja, v mestu nobene gužve, v veliki večini turisti in nekaj domačinov, ki so izkoristili lep sončen dan.

Ratitovec

Ne najboljša napoved, za smučanje ni bilo neke vrhunske opcije, pa se potem odločim, da grem na Ratitvec, na katerem še sploh nisem bil.

Z Matejo se odločiva, da greva po ta daljši poti, ker sva imela čas in ker sva s seboj imela tudi Apaško, ki si nikakor ni želela biti tako hitro doma, saj so pri Ermanih celi dan postavljali hiško za piknike.

Od podna gor je kar dolga tura in nekja več kot 1000 višinskih metrov, na vrhu pa še nekaj snega in za ta čas kar precej mrzlo. Narediva krožno turo, jaz si pa si še ogledam terene za morebitno turno smuko, ki je tukaj kar popularna. Samo meni še ni uspelo smučati, zato planiram, da bi tole stvar probal ob malce večji količini snega, drugo leto :)

Rokova Modrina nad Okrešljem

Končno je prišel tudi vikend, ki je bil posvečen Rokovi modrini...na snegu. Tale vikend smo planirali kar nekaj časa, vendar zaradi zasedenosti igralcev z igrami, je bilo zelo težko najti termin, ampak glavno, da smo ga našli in izpeljali predviden snežni vikend s smučmi in vso ostalo alpinistično opremo.

 

Z režiserjem Matjažem Pograjcem sva se kar nekaj časa pogovarjala kam bi lahko šli in na koncu mu predlagam, da gremo nad Okrešelj, ki se na koncu izkaže za odlično izbiro. Imeli smo vrhunsko vreme, skoraj da prazno kočo, malo turnih smučarjev nad flankami Okrešlja, edino malce pretoplo je bilo, tako da je bila snežna podlaga ob uri našega smučanja malce čoftasta. Ampak je bilo težko igralcem razložiti, da je potrebno biti zjutraj zgodenj. Nič za to, vseeeno je bilo super.

Do Logarske doline se zapeljemo skupaj s kombijem Mladinskega gledališča, z oskrbnikom koče na Okrešlju se dogovorino za prevoz opreme s tovorno žičnico, kar nam je precej olajšalo naš planiran vikend.

Zvečer smo imeli obvezen družabni večer, ki se je za nekatere malce preveč zavlekel, ampak verjamem, da so se vsi zavedali, da dugi dan milosti ne bo. Pa še sonce...

V soboto jo mahnemo prosti Savinjskem sedlu. Na prvem sedlcem pod Turskim žlebom naredimo pavzo, da ekipi predstavim snežni prerez in potem nadaljujemo naprej prosti Savinjskemu sedlu. Na najožjem delu pod Rinkami se malce zapletemo, saj je na prehodu že malce primankovalo snega, zaradi pomanjkanja snega pa je tudi ožina, ki se ponavadi odsmuča precej bolj strma kot sicer. To del ekipe malce zmede, saj se pojavijo vprašanja kako bomo zadevo odsmučali...

Nadaljujemo naprej proti sedlu, jaz, Recer, Čak Boris in Bezi gremo do vrha, jaz s smučkami, ostali peš. Ostala ekipa počaka kakih 50 metrov pod zadnjim prehodom, saj so ocenili da je zadeva prestrma. Matjaž pa ostane še malce bolj nižje saj je hotel vse skupaj posneti. Prvi se z vrha spustim jaz, nato vsi ostali. Pridemo brez problemov do ozkega prehoda pri Rinkah, kjer se malce zatakne, vendar na koncu brez težav vsi odsmučajo. Maček na koncu izvede še eno manjšo akrobacijo, ki nam jo uspe tudi posneti :) Odsmučamo brez težav do koče. Vse je bilo super, le sneg malce preveč čoftast. Sledil je počitek in hrana. Še preden je šlo sonce na druga stran, sem celotni ekipi predstavil delo z lavinskim trojčkom, kasneje pa izvedemo še igro, kdo bo najhitrejše našel skrito žolno. Rezultati zelo dobri. Sledil je družabni večer, boks v živo, prihod Markota, tarok in glasba radia Rogla...

V nedeljo je bil plan, da se celotni ekipi prikaže zimska tehnika, vendar ker pa so si trije zaželeli smuko skozi Turski žleb, ga napademo. Z smučmi na nogah pridemo zelo visoko, kar nam kar precej olajša delo. Nadaljujemo s smučmi na nahrbtnikih in se dokaj hitro vzpenjamo proti vrhu. Malce pred vrhom se Bezi in Čak Boris odločita, da vseeno počakata in ta najbolj strmega dela ne odsmučata, jaz in Recer pa nadaljujeva do vrha. Smuka skozi žleb vrhunska, tudi vsi trije igralci so se v teh razmerah znašli vrhunsko. Takoj ko smo prismučali na sončni del, so se snežne razmere čisto spremenile in je bilo zopet malce težje. Odsmučamo do preostale ekipe, ki je imel zimsko tehniko, se zamenjamo, prvi del ekipe gre z mano do koče, ostali trije gredo še na tečaj zimske tehnike.

Vsi skupaj se potem spet zberemo pred kočo, pojemo, pospravimo celotno opremo in vse potrebno pripravimo za odhod domov. Preživeli smo res odlični vikend na snegu, ekipo Rokove Modrie moram pohvaliti za potrpežljivost, zagnanost in nepopustljivost. Zelo so me presenetili in zato jim je potrebno čestitati. Verjamam pa, da je bil nad celotni vikendom zadovoljen tudi režiser Matjaž...

Velikonočni pirhi v Bovcu

Kadar je na razpolago samo podaljšan vikend, je vedno v igri Bovec. Pa čeprav sva se z Matejo pogovarjala, da bi mogoča šla kam v tujino, nekaj sem gledal v Avstriji, vendar me je nestanovitno vreme prestavilo, da sva na koncu pristala v Bovcu, kjer je vendo lepo. Važen je odklop.

V planu je bilo smučanje. Že v petek sem lahko iz službe odšel kar 2 ure prej in sem se na poti v Bovec ustavil na Vršiču in na hitro odfural NŠG. Razmere dokaj dobre, trda podlaga z nekaj grbinami, ki pa so za pobočja Mojstrovke kar značilne.

Ostale tri dni pa smučarskih podvigov zaradi premočnega vetra ni bilo. Sobotna napoved ni kazala nič kaj obetavnega, zato se z Matejo in Črtom odločimo, da gremo v Rezijo in poskušamo priti na vrh Breškega Jalovca. Kljub snežni plohi nam to na koncu tudi uspe. Temperature pa za ta čas precej nizke.

Za nedeljo sem že vnaprej vedel da s smučanjem ne bo nič, saj je bil napovedan močan severnik. Iskal sem varianto neke zaprte doline, kjer veter ne bi bil tako močan in se spomnim na Bavšico. Zopet jaz, Mateja in Črt. Gremo malce kasneje, snega do višnine 1500m skoraj da ni, kar me je kar malce presenetilo. Kljub temu da je bil vetroven dan, je bil izbor izleta kar dnevu primeren.

Za velikonočni ponedeljek pa smo imeli v planu, da se celotna bovška ekipa odpravi na Matajur, celo Julija - Mojčina hčerka je šla zraven. Za štart smo se izbrali italijansko stran, saj lahko z avtom prideš precej višje in je bilo tako bolj ensotavno, saj vsi nisi tako kondicijsko pripravljeni. Ampak kljub temu smo tempo držali do vrha. Še preden smo se vrnili nazaj v Bovec smo se odpeljali še v Čedad na porcijo italijanskega sladoleda...