KAMBODŽA – v deželi Kmerov

Uradni ime: Kraljevina Kambodža

Velikost: 181.035 km²

Prebivalstvo: 13,12 milijonov prebivalcev (94% Kmerov, 4% Kitajcev, 1% Vietnamcev)

Uradni jezik: Prebivalci govorijo v večini kmerski jezik, sporazumevanje pa poteka tudi v angleškem in francoskem jeziku.

Glavno mesto: Phnom Penh

Vera: 95% je budistov, ostalo so muslimani in katoliki

Državna ureditev: ustavna monarhija

Kambodža zna biti zelo zanimiva, a hkrati tudi nevarna dežela za vsakega popotnika. Država je naslednica mogočnega kmerskega imperija, ki je vladal večini ozemlju, kjer ležijo danes Kambodža, Vietnam, Laos ter Tajska. Zelo počasi se je začela prebujati iz zaspanih let politične izolacije, v katero jo je pahnila starejša zgodovina. Številne krvave vojne, politični interesi in slaba izbira voditeljev, so pustili na deželi in ljudeh pečat razdejanja, ki je viden še danes. Je ena najrevnejših držav na svetu, saj se večina prebivalstva živi v ruralnih predelih (kar 80%), povprečna življenjska starost je 45 let, okrog 20% otrok pa umre pred petim letom starosti. Kar neverjetno se zdi, da se po vseh teh letih nestabilnosti in preobratov pomirja. Odprla je dolgo zaprta vrata in danes jo lahko obiščete tudi po kopnem.

Kambodža danes

Politična situacija v državi še vedno ni stabilna, saj danes Kambodžo zaznamujeta dva pojava: visoka stopnja korupcije in pokvarjeni politiki. Država se je kot ustavna monarhija znašla v točki, ko krojijo usodo naroda posamezniki, na oblasti ostali kot zlovešči ostanki prejšnjih režimov, ko cvete korupcija in ko je svoboda govora le nepomembna točka v nekem davno pozabljenem aktu. Opozicija je brez moči, imena novinarjev, nenaklonjenih režimu, se kaj rada znajdejo med primeri črnih kronik, državo pestijo pomanjkanje usposobljenih kadrov in vojska ter policija sta vse prej kot zanesljiva izvrševalca zakona, meja med legalnim in nelegalnim pa se je tako že davno zbrisala.

Ceste podobne minskemu polju
V dopoldanski urah smo iz Saigona (Vietnam) prispeli v Moi Bai na vietnamsko – kambodžko mejo. Blatna pot je bila polna domačinov iz obmejnega pasu, ki so natovorjeni prevažali vse mogoče stvari in pridelke. Manjkali niso niti otroci, ki so prodajali ustekleničeno vodo in za drobiž so ti bili pripravljeni pomagati in posredovati kakšno uporabno informacijo. Na meji smo se lahko kar zasidrali, kajti kambodžijski cariniki so cepljeni proti hitrosti in spominjajo na upočasnjene posnetke. Izpolniti je bilo potrebno obrazec za prestop meje, potem pa smo morali čakati, da se je nekaj uradnikov odločilo, da te spustijo čez mejo. Ko je potni list žigosan, pa pred sabo zagledaš razrito cesto, ki verjetno vodi v daljno preteklost.

Ceste, če jim sploh lahko tako rečemo, so v zelo slabem stanju. Že omenjena cesta si tega gotovo ne zasluži, kajti gre za razrito makadamsko cesto, ki je bila včasih asfaltna, a so jo gosenice tankov in eksplozije povsem uničile. Tako so luknje danes dovolj velike, da se odrasel človek uleže vanjo, pa luknje ne zapolni. Dostikrat je vožnja po taki cesti skoraj nemogoča, zato malo vijugaš okoli lukenj, malo pa se voziš po travnikih in njivah ob cesti. Bil je čas deževne dobe, zato so bile ceste ena sama namočena past. Ne pomnim, da bi brez postanka prevozili več kot deset kilometrov. Ali smo se v blato zarili mi, ali pa je bilo potrebno pomagati kakšnemu drugemu vozilu, ki je obtičalo v blatu. Po cestah v Kambodži vozijo večinoma le džipi japonske izdelave ali pa pik upi, ki so prirejeni za vožnjo ljudi in tovora. Tudi naš ni bil izjema. Vozili smo se v natlačenem prtljažniku, sedeli en ob drugem in možnosti za premikanje ni bilo, razen ko te je divja vožnja vrgla v zrak in si imel občutek, da se prevažaš kot krompir. Po več kot devetih urah smo prispeli v glavno mesto, ki nas je pričakalo že v mraku. Vožnja je bila res naporna, tako da jo priporočam le najbolj vztrajnim in tistim, ki jim skoraj nič ne pride do živega. Vse blatni, z modricami in bolečinami v mišicah smo si v centru mesta našli hotel. Sledil je počitek.

Phnom Penh – siva prestolnica nekdanje Kampučije

Mesto je čez dan polno ljudi, po ulicah se vozijo avtomobili in mopedi. Na vsakem koraku je vidno razdejanje, ki so ga pustili Rdeči Kmeri, ki so leta 1975 skupaj s kitajsko pomočjo zasedli mesto. Ljudje v črnih uniformah z rdeče-belimi rutami so delali nove ljudi, družbo po vzoru komunizma. Ljudje so umirali in mestu Phnom Penh pravijo tudi mesto duhov. Po ocenah je umrlo okrog dva milijona ljudi, morda celo več. Na ulici lahko srečate invalidne in pohabljene ljudi, v dušah vseh pa je še vedno zgodovina in dogodki, ki so tako zaznamovali mesto. Korupcija je vse večja, kriminal raste, vse več je prostitucije. Zelo veliko presenečenje pa je bila uporaba droge. V JV Aziji je droga lahko dostopna in uporabna, a so kazni za posedovanje le te zelo velike. Kambodža pa je pravo nasprotje tega. Vedno in vsepovsod si lahko opazil kajenje marihuane (da o trših drogah ne govorim), ki si jo lahko kupil v skoraj vsaki restavraciji ali lokalu. Dobiti pa jo je možno tudi na ulici, saj te preprodajalci kar naprej nadlegujejo. Kljub burni in nasilni preteklosti ostaja mesto nedvomno očarljiv kraj za popotnike. Poleg nekaterih svetišč oz. samostanov (Wat Ounalon, Wat Phnom Wat Lang Ka) najdemo tukaj tudi čudovito srebrno pagodo, ki je ena izmed redkih mest v Kambodži, kjer še najdemo umetnine, ki dejansko poosebljajo briljantnost in bogastvo kmerske kulture. Obvezen pa je ogled kraljeve palače in Narodnega muzeja, v katerem si lahko ogledate življenje kamboških ljudi skozi stoletja. Na vsakem programu za turiste pa boste zagotovo zasledili tudi Choeung Ek-Killing fields, tako imenovana polja smrti. Polja so neprijeten spomin na krutost ter zlobo, ki so jo sejali Kmeri. Le 15 km jugozahodno od središča mesta je bilo ubitih prek 17000 ljudi. Več kot 8000 lobanj, urejenih po spolu in starosti, lahko še vedno vidimo skozi steklo spominskega svetišča, ki so ga zgradili leta1988. Prizori, ki jih ne pozabiš tako hitro.

Jezero Tone Sap in vasi na vodi

Pot nas je vodila naprej do vasice Siem Reap, kjer smo si ogledali največji in najlepši tempelj v JV Aziji. Na izbiro smo imeli vožnjo po cesti s pik-upom ali pa po jezeru z manjšim gliserjem. Odločitev ni bila težka. Zgodaj zjutraj smo se zbrali pred hotelom, po zajtrku smo se naložili v kombi in krožili po mestu ter pobirali popotnike. Kakšnih 12 nas je bilo in kmalu smo prišli do nekih barak, ki naj bi bile pristanišče. Sledilo je vkrcavanje in vožnja do Siem Reapa. Priznati moram, da sem se vožnje nekoliko bal. V Vietnamu smo srečali popotnike, ki so nam povedali da so bili priče ropa rečnih gusarjev. Ti ropi so kar pogosti, tvoje življenje pa ni v nevarnosti, saj poberejo le stvari, ki so kaj vredne. Le sodelovati je potrebno z roparji in se ne igrati heroje. Že po nekaj minutah je kapitan odprl pokrov, ki je vodil na streho gliserja. Od tukaj smo imeli čudovit pogled na celotno jezero, ki se je počasi širilo. Za okoliške prebivalce je jezero vir preživetja. Zelo veliko ljudi si je tukaj zgradilo hiške, ki v monsunskem obdobju komaj zdržijo breme nekajkrat višje gladine vode. Pred hiško pa je obvezno kakšna stara barka ali ladjica, na njej pa zagotovo ribiška mreža. Ribolov je za prebivalce jezera glavni vir prehranjevanja. Ko smo se približevali eni izmed mnogih skupin hišk, je kapitan zaradi varnosti upočasnil vožnjo. Na balkonih in vhodnih vratih si lahko opazoval razposajene otroke, ki so nam mahali v pozdrav. Sonce je pričelo že močno pripekati, zato smo se odpravili nazaj v kabino. Po nekaj več kot 4 urah smo prispeli v neko močvirje, okoli gliserja pa je bilo naenkrat polno majhnih čolnov. Domačin nam je razložil, da pristanišča tukaj ni in da se bo potrebno vkrcati v male čolniče, ki nas bodo odpeljali do kopnega. Gladina jezera v tem delu ne omogoča nadaljnje vožnje. Sledilo je še nekaj kilometrov po razritih cestah in že smo bili v Siem Reapu.

Angkor – prestolnica nekdanjega kmerskega imperija

Siem Reap je izhodiščna točka za odkrivanje Angkorja, ki spada med osem svetovnih čudes. Več kot petdeset templjev, posvečenih bogovom budizma in hinduizma, se razteza na 300 km². Angkor je prestolnica nekdanje kmerske države, ki je vladala na mnogo večjem prostoru kot je danes Kambodža. Vstopnina za ogled tega nekdanjega imperija je 40 dolarjev in ti omogoča tridnevni obisk templjev. Če se zadovoljiš samo z enim dnem je cena polovična, a tako veličastno delo človeka si zagotovo zasluži več pozornosti kot le nekaj ur. Poudariti je potrebno, da je to arhitekturno čudo v času vojne utrpelo zelo veliko škodo, saj so Kmeri uničili in oropali veliko umetnin. Angkor je del svetovne kulturne dediščine, ki je pod burnim očesom vojske in zaščiten s strani UNESCA. Po vseh teh letih pa je še vedno ostal velika neznanka za zgodovinarje in arheologe, saj je bil več kot trideset let za turiste zaprt. To je opazno tudi danes, saj so nekateri predeli nedostopni, nekaj templjev pa je zaraščenih in neraziskanih. Zagotovo pa lahko zatrdim, da je Angkor eden najbolj skrivnostnih kulturnih dosežkov v zgodovini človeštva.

Angkor je od vasice oddaljeno le nekaj kilometrov. Najlažje si je templje ogledati z najetim motorjem ali avtom, saj je pešačenje po tako velikem ozemlju predolgotrajno in utrudljivo.

Najlepši je Angkor zgodaj zjutraj, ko ga zbudijo žarki sonca, ki se dvigajo izza dreves v okolici templjev. Zato smo na pot krenili že ob petih zjutraj in po plačilu vstopnine smo čakali, da sonce vzide. Ko se je popolnoma zdanilo smo si privoščili zajtrk in pot nadaljevali naprej. Na območju templjev je veliko domačinov, ki ti na hitro pripravijo kaj za pod zob, mrzlo pijačo pa dobiš skoraj na vsakem koraku. Cesta nas je vodila čez most, pod katerim je jašek z vodo, skozi osem metrov visoko obzidje. Vstopili smo v mesto Angkor Thom. V mestu zagledate Bayona, ki mu pravijo tudi tempelj smehajočih se obrazov, saj so na vsakem izmed njegovih 54 stolpičev po štirje obrazi, vsak obrnjen na svojo stran neba. Nihče pa ne ve, zakaj se obrazi smejejo. Prek Baphuona smo pot nadaljevali do Terase slonov in Terase gobavega kralja. Vozniki motorjev te ves čas potrpežljivo čakajo in se smehljajo. Skupaj smo zapustili Angkor Thom in se po nekaj kilometrih znašli pred Ta Prohmom. Posebnost tega svetišča je da leži sredi džungle, dobesedno iz njegovih zidov in templjev pa rastejo ogromna drevesa. Nekatera merijo več kot meter v premeru, kar na večino prebivalcev naredi zelo velik vtis. Ogledali smo si še nekaj malo manj pomembnih templjev, v poznem popoldnevu pa smo se še enkrat vrnili k najslavnejšemu templju – Angkor Watu. Več kot dva kvadratna kilometra veliko območje svetišča v celoti obdaja obzidje z galerijami. Ko stopite skozi glavni vhod, pred seboj zagledate mogočni tempelj in še približno 300 metrov tlakovane poti ki vodi do njega. Tempelj so gradili kar tri desetletja v 12. stoletju. Ko opazuješ tempelj ugotoviš, da je bilo vse grajeno z neverjetno natančnostjo. Od številnih stolpov, vrat, stopnic, zidov do največje galerije v templju. Človek si ob vsem tem vpraša, kako je bilo sploh mogoče zgraditi kaj takega. Res neverjetno. Sonce je že počasi zahajalo in sledil je še ogled sončnega zahoda. Vsi turisti smo se začeli zgrinjati na edini grič v okolici templjev in čakali. Sončni zahod so nam pokvarili oblaki, ki jih je bilo tisti dan na nebu kar nekaj. Ampak, nismo bili razočarani. Angkor nam je ponudil neznosno zadovoljstvo. Sledila je vrnitev v hotel in čas za zasluženo večerjo.

Nazaj če mejo

Naše potepanje po Kambodži se je počasi bližalo koncu. Potrebno je bilo le še v enem dnevu priti do Bangkoka, na Tajsko. Vsi smo upali, da nam bo uspelo. Cesta do mejnega prehoda Poi Pet je bila le variacija tistega kar smo po cestah v Kambodži že doživeli. Luknje, postanki, blato…, mejni prehod Poi Pet pa zgodba zase. Podoben tistemu v Moi Baiu, le da je bila tukaj gneča neznosna. Lahko bi mu rekli kar tržnica ali pa sejmišče, ki se je raztezalo daleč okoli obeh strani meje. Med množico prodajalcev, ki so kar na tleh oziroma na improviziranih stojnicah ponujali najrazličnejše blago, so se majhne carinske hišice zdele čisto postranskega pomena. Če ne bi potreboval uradnega potrdila, da si zapustil državo in vstopil v drugo, bi lahko mejo prestopil, ne da bi te kdorkoli kaj vprašal. Nasvidenje, Kambodža!