MYANMAR 2003 (BURMA)– skriti biser Indokine

Že od vsega začetka, ko sem začel potovati po svetu so me zanimale predvsem odročne države, tam kjer se ne upa iti vsak, kjer ni veliko turizma, predvsem pa so to države, ki jih žal pesti velika revščina in pomanjkanje in Burma ni nobena izjema.

Da bi razumeli, zakaj Burma spada med deset najrevnejših držav sveta je potrebno pokukati v politično zakulisje. Državo že nekaj desetletij vodijo generali, ki so kot pravi profesionalci državo zaprli in preprečili kakršnekoli vplive iz tujine – tudi gospodarske.

Tej tradiciji se ni odrekel niti general Maung, zato je leta 1988 izvedel državni udar in ustanovil (SLORC) – Državni svet za obnovo zakonitosti. Leta 1990 je razpisal volitve, na katerih je zmagala opozicijska (NLD) – narodna liga za demokracijo. Toda elita generalov se ni pustila pregnati z oblasti, zato so voditeljico NLD Aung San Suu Kyi dali v hišni pripor. Vse do danes se stvari niso spremenile, le generala Maunga je zamenjal njegov tovariš Shwe, ki nadaljuje z »Burmansko potjo v socializem«, kot se imenuje uradno priznana ideologija.

Toda plemena na severu in vzhodu države se vztrajno upirajo. Čeprav nobena od plemenskih skupnosti, ki se divje želijo neodvisnosti, ne dobiva pomoči od zunaj, so mnogi med njimi že več kot tri desetletja v vojni z vlado v Yangunu. Kljub vsem etičnim in političnim razlikam, pa imajo Burmanske skupnosti vendarle nekaj, kar jih združuje: teravadski Budizem, ki se je izjemno prilagodil vsem načinom življenja. Reinkarnacija pomeni budistom nagrado in plačilo za dobra dejanja, tolažbo v težavah in način premagovanja brezupnosti.

Edini način, da pridete varno in brez problemov v Burmo je z letalom. Jaz sem priletel z beingom 737 Bangladeš Airlines, ki vozi na relaciji Bangkok – Yangon – Dhaka dvakrat na teden. V Burmo vozijo tudi druge letalske družbe, vendar je bila ta opcija najcenejša. Prečkanje meje po kopnem je tudi mogoče, vendar potrebuješ posebno dovoljenje vlade v Burmi, pa še mejni prehodi so v zelo odročnih krajih, kjer je dostop zelo otežen. Slišal, pa sem tudi da se pravila glede prečkanja zelo razlikujejo, zato nisem hotel tvegati, ker nisem imel veliko časa na razpolago.

Ko sem priletel v Burmo na carini ni bilo večjih problemov. Carinske formalnosti sem opravil skoraj gladko. Na meji je namreč potrebno (OBVEZNO) zamenjati 200 FEC-jev, neke vrste čekov (drugo valuto v državi). Menjava je v razmerju 1:1 z ameriškim dolarjem. Uvedli pa so jo zato, ker je njihov čat (kyat), uradna valuta, povsem razvrednotena in se tečaj v primerjavi z dolarjem spreminja dobesedno z ure v uro.

Na menjalniškem okencu me je pozdravila simpatična carinica in mi razložila da bom moral zamenjati 200 dolarjev.

»No possible« sem dejal. Carinici je šlo na smeh. Takoj sem ugotovil,da se bo dalo barantati. Nasmehnil sem se tudi jaz in takoj sva se sporazumela. V roko sem jih stisnil 5 dolarjev in kemični svinčnik in menjal sem lahko samo 100 dolarjev. Tako sem skoraj prijateljsko zaključil carinske formalnosti.

Najboljše je menjati dolarje v čat-e, kajti če boste menjale čeke (FEC) v njihovo valuto boste pri tem izgubili približno 25% vrednosti. Ne skrbeti, z FEC-ji lahko tudi plačujete in sicer vse hotele, izhodno takso, vse vstopnine in nekatere prevozna sredstva. Potovalnih čekov ni priporočljivi jemati, pa tudi kreditna kartica se ne bi ravno obnesla. Posebno poglavje je tudi menjava dolarjev v čat-e. Najboljše je ves denar menjati v Yangonu, ker je tukaj menjava najboljša. Denarja ni priporočljivo menjati v menjalnicah ali v bankah, ker so v rokah vlade in tečaj je tukaj zelo slab. Edini način, da boste dobili kar največ čatov, je menjava na črnem trgu. Denar mi je menjal nek indijski oče, ki je zatrjeval da je zelo pošten človek. Pri opravilu mu je pomagal tudi njegov sin, ki je vsaj malo razumel angleščino, tako da smo se lahko sporazumeli. Na koncu sem ugotovil, da sem menjal zelo ugodno. Verjemite mi, za 150 dolarjev, kolikor sem menjal sem dobil celo samokolnico čatov, tako da mi je nahrbtnik, ki sem ga imel seboj prišel še kako prav. In tako se je moja avantura po Burmi lahko začela.

YANGON – Shwedagon pagoda

Odločil sem se da si bom Yangon raje ogledal kar na začetku pa čeprav mi vreme prvi dan ni bilo naklonjeno. Oblačno in plohe. Nič posebnega, saj je bilo to obdobjem monsuna, za katerega je značilno slabo vreme in deževje. Na jugu države so imeli manjše poplave, kar me je malo skrbelo. Kaj pa če bo ves čas mojega potovanja slabo vreme? Potolažil me je lastnik hotela v katerem se prebival. Rekel mi je, da je v ostalih predelih države drugače. In tako je tudi bilo.

Yangon leži na jugu države, obdan s številnimi polji, skozi mesto pa teče reka Yangon, ki se izliva v bengalski zaliv 30 km južneje. Čeprav je populacija mesta približno 4 milijone, se ti ob sprehodu skozi mesto zdi, da jih je skoraj dvakrat več. Ulice mesta so namreč polne domačinov, ki prodajajo vsemogoče, zelo veliko je na ulici hrane, kjer se ljudje med seboj srečujejo, klepetajo…To daje mestu poseben čar in mnogi pravijo, da se povsem razlikuje od drugih azijskih prestolnic. Mesto je zelo veliko, zato za podrobnejši ogled mesta potrebuješ prevoz. Taksisti v mestu so zelo prijazni in ti znajo ustreči. Promet je tudi zelo gost, zato je potrebno biti pri prečkanju ceste zelo pozoren. Največja zanimivost mesta pa je prav gotovo znamenita Shwedagon pagoda. Pagoda je iz čistega zlata, ki se dviga proti nebu, obdaja pa jo množica manjših pagod in paviljonov. Celoten kompleks je velik 8 hektarjev, pagode pa krasijo fantazijska bitja, krilati leopardi, zmaji, sloni. To ni kraj rednega bogoslužja. Je kraj, kjer budistični romarji in menihi v miru in na posvečenem kraju meditirajo. Je kraj, kamor prihajajo navadni ljudje na meditacijo, darovati Budi cvetje, prižigat dišeče palčke in lepit zlate lističe na manjše pagode ob vznožju. Kljub obilici domačinov, popotnikov skorajda ni, te obisk pagode zagotovo notranje pomiri in napolni s posebno energijo. Zahodnjaki smo jo zagotovo potrebni, zato je obisk takih krajev dobrodošel, da se lahko od domačinov in njihove kulture naučimo gledati na življenje povsem drugače, iz drugega zornega kota. Duhovno bolj polno in poglobljeno, z več zaupanja v ljudi in s strpnostjo.

Plavajoči vrtovi jezera INLE

Po dveh dneh bivanja v Yangunu, me je čakala dolga in naporna pot v mestece Njaunshwe, ki leži tri kilometre severno od jezera Inle. Tako sem se z glavne avtobusne postaje v Yangonu odpravil na skoraj 20 urno vožnjo v vzhodno provinco Shan. Vožnja je bila pravi pekel. Posebno poglavje na potovanju si zato zaslužijo avtobusi in ostala prevozna sredstva. V Burmi uporabljajo večinoma stare korejske avtobuse iz 70-tih let , ki so prilagojeni predvsem prevozu nižje-raslih Azijcev. Z nekaj telovadbe pa postanejo povsem primerni tudi za prevoz nerazvajenih popotnikov.

Povprečni prevozi v Burmi trajajo po 16 in več ur, v tem času pa se prevozi le 600 km. Ceste so v zelo slabem stanju, nekatere sploh niso asfaltirane, glavna cesta, ki povezuje Yangon z Mandalajem je recimo tako ozka, da se dva avtobusa ali kamiona težko srečata.

Za prevoz domačinov pa služijo razni pik-upi na katere se zbaše toliko ljudi, da skoraj nisem mogel verjeti. To pa seveda še ni vse: vozniki ne odrečejo gostoljubja še prtljagi; od koles, vreč z rižem, zelenjavo in gradbenim materialom. K eksotiki pripomorejo tudi vedno nasmejani in dobrovoljni domačini, ki žvečijo rdeč orešček, v največjo zabavo pa jim je pljuvanje rdeče sline, čez okno avtobusa.

V dopoldanskih urah smo prispeli na cilj, srečno. Nastanil sem se v zelo urejenem, družinskem hotelu Remember Inn, za samo 4 dolarje na noč. Imel sem ogromno sobo z kopalnico in prijetno teraso.

Jezero Inle je dolgo 22 km in široko 11 km in leži na višini 876 m. Na obali so številne ribiške vasi ljudstva Inta. Posebnost jezera so plavajoči vrtovi, pravo čudo poljedelstva, kjer uspeva predvsem paradižnik, paprika, vse vrste rož, česen, čebula, melone, papaja, banane… Med vrtovi so speljani kanali, tako da je vožnja možna izključno z njimi.

Iwama je značilna plavajoča vas, kjer življenje poteka izključno na vodi. Priljubljena prevozna sredstva so kanuji, na katerih možakarji veslajo z nogami. Zelo značilen je tudi lov na ribe (krape) s posebno bambusovo mrežo. Ribič najprej s pomočjo mehurčkov, ki jih spusti riba pri dihanju določi njen položaj. Potem nanjo vrže bambusovo mrežo. S palico istočasno preplaši ribo, da se ujame v mrežo.

Za svoj izlet po jezeru sem izbral nedeljo, zato ker je takrat na jezeru tudi tržnica na vodi. Ko smo se z našim kanujem približali tržnici je bilo okoli našega kanuje kar naenkrat ogromno drugih kanujev domačinov, ki so prodajali vse mogoče. Od sadja, zelenjava, domače obrti ter ročnih izdelkov. Market mi je bil zelo všeč, saj ni bilo nobenega prosjačenja in nadlegovanja v stilu: Sir buy, buy… very cheap…

Eden od znamenitosti na jezeru Inle pa je tudi samostan skakajočih mačk. V samostanu na vodi živijo budistični menihi, ki dresirajo mačke, da te skačejo skozi obroče in ko se zbere nekaj obiskovalcev, to spretnost seveda tudi pokažejo. Vmes postrežejo s pečeno sojo in zelenim čajem (zastonj), in ker večina menihov zna vsaj nekoliko angleščine, so dialogi včasih prav zanimivi in poučni.

Šole so zaprte, izobraženci pregnani

Naslednji dan sem pot nadaljeval proti Mandalayu, v nekdanjo burmansko prestolnico, ki je tudi drugo največje mesto v državi. Pot do mesta, edinega v državi, v katerem je tudi predel z rdečimi lučmi, je bila zelo dolga in vijugasta.

Po zajtrku – kot običajno: banane, ananas, čaj, pečena jajca, toast, maslo in marmelada; sem se odpravil v pagodo, staro toliko kot znamenita Shwedagon pagoda v Yangonu, v kateri se nahaja največji marmorni buda. Imel sem srečo, saj ta dan vstopnine niso pobirali. Le kakšno uro kasneje pa je smisel potovanja dobil novo podobo. Šlo je za odkrivanje nedovoljenega in tako spoznavanje pravega obraza Burme. Vzpon na razgledno točko nad Mandalayem je odkril nov delček zapletenega mozaika. Na vrhu so čakali mladi, ki so poskušali navezovati stike s turisti. Za kaj sploh je šlo? Pred nekaj leti je država namreč ukinila univerzo in fakultete ter tako onemogočila nadaljnje šolanje. Odprta so ostala samo še vrata vojaške akademije in fakultete za medicino. Iz ostalih fakultet so študente in učitelje nagnali, vrata pa do nadaljnjega zapečatili. Ker so se izobraženi ljudje začeli upirati je prišlo tudi do preganjanja oziroma zatiranja izobražencev. V knjigarnah je na razpolago paleta raznovrstnih knjig, a je njihova cena tako visoka, da si jih domačini nikakor ne morejo privoščiti. V knjižnicah pa je na razpolago samo gradivo, ki je odobreno s strani oblasti Enako so pod nadzorom mediji (televizija, časopisje, internet) in edina vez domačinov s svetom so popotniki, ki lahko prenesejo novice od zunaj in jih tudi posredujejo v svet ob vrnitvi domov. Popotniki so tako edini vir znanja predvsem angleškega jezika. Ob tej hudi stiski in veliki želji po izobraževanju se človek lahko samo zamisli. Slaba stopnja izobraženosti je tudi vzrok vsakodnevnim številnim težavam v Burmi.

Posebnost Mandalaya je tudi velik in zelo raznolik market, na katerem se prodajajo različni izdelki (doma izdelani), predvsem iz severnejših predelov Burme, ki pa so žal za turiste težko dostopni in nevarni (brez dovoljenja vlade v Yangunu obisk teh predelov ni mogoč, če pa se že odpraviš veliko tvegaš). Moj glavni cilj v Mandalayu je bil tudi ogled štirih srednjeveških mest: Amarapura, Sagaing, Ava in Mingun.

BAGAN – čarobni svet med templji in pagodami

Z nadaljevanjem poti Baganu, jugozahodno od Mandalaya, se je moje potepanje po Burmi prevesilo v drugo polovico. Na poti nam je razneslo gumo avtobusa (nič nenavadnega) in v neki vasi blizu Bagana smo povozili še kozo. Ob tem pa sem imel občutek, da se šofer niti ni kaj dosti trudil, da bi ubogi kozi prizanesel z življenjem. V Bagan, znamenito arheološko cono, smo prispeli pozno popoldne in ob vstopu v mesto sem moral plačati 10 dolarjev, kot nekakšno vstopnino. A ko si nekaj dni v Baganu, bi jih verjetno vsak z veseljem plačal še enkrat, tako lepo je tam.

Nastanil sem se v New Park hotelu, v sobi s klimatsko napravo, ki je v teh krajih nujnost, saj temperature poleti zajadrajo tudi do 45ºC. Kdor se čez dan sprehaja po mestu izziva sončarico in opekline, zato sem tudi jaz poležaval v sobi ali pa si čas krajšal ob pogovorih z ostalimi popotniki v hotelu. Bilo je prav zabavno.

Na površini 40 km² arheološke cone se nahaja nad štiri tisoč stup in zvonaških pagod, od tistih najmanjših, visokih morda le nekaj več kot meter, do pravih templjev. Po doslej znanih podatkih nihče ne upa prav trditi, koliko pagod se tam nahaja, za lažjo predstavo pa morda primerjava, ki je bila že zapisana (Lonely planet): arheološka cona v Baganu je nekaj podobnega, kot če bi kdo vse najznamenitejše evropske katedrale, cerkve in kapele postavili na enem samem območju.

Razen glavne ceste, ki razmejuje cono, v tej sicer ni asfaltnih poti. Prašne poljske ceste, grmovje, redka drevesa. Tu in tam kakšna koliba, v kateri spokojno živijo ljudje, ki so se tam znašli po kdo ve kakšnem naključju. Tu in tam, pred kakšnim večjim templjem, se da kupiti pijačo in spominke, včasih te med potepanjem zmoti kak prodajalec slik ali drugih spominkov, v glavnem pa v coni vladata mir in spokoj.

Ogled tako velike površine templjev je peš nemogoč. Ponuja se ti možnost najema kolesa za eden ali več dni, zelo popularna je konjska vprega (predvsem zaradi vročine), lahko pa za nekaj drobiža najameš tudi rikšo. Zaradi lažje orientacije sem si prvi dan bivanja v Baganu najel kar konjsko vprego. Za 6 ur vijuganja med pagodami sem odštel smešnih 3 dolarje. Ostale dneve pa mi je družbo delalo kolo, ki sem ga najel v hotelu in to za manj kot en dolar na dan.Največja atrakcija dneva, ki pritegne predvsem popotnike iz celega sveta, je gotovo sončni zahod in prekrasni pogledi z vrha pagod.

Med mojim bivanjem v Baganu, sem si ogledal tudi Mont Popo. To je meniški samostan, ki leži na vrhu že ugasnelega vulkana. Na vrh samostana te vodi strmo stopnišče, na njem pa ti domačini prodajajo od spominkov do raznih pijač. Družbo pa ti delajo tudi zelo prijazne opice, ki se zelo rade nastavijo fotografskemu objektivu. Pogled z vrha samostana je čudovit, saj je mogoče videti celotno pokrajino daleč naokrog. V vasici pod samostanom sem si s pomočjo vodiča lahko ogledal tudi osnovno šolo, in spoznal kako potekajo učne navade tukaj. Verjemite mi, razlika je očitna.

A vsega lepega je enkrat konec, tako tudi mojega potepanja po Baganu. Tako sem se popoldne s kombijem, ki je bil vsaj nekajkrat preobtežen, kot je v Burmi navada, odpravil nazaj v Yangon. Na cesti, ki povezuje sever in jug države se znajde vse: od motoristov, volovskih vpreg, avtobusov, tovornjakov in vlačilcev, rikš in pešcev. Razvrat skratka in prava sreča je, da v času bivanja v Burmi prometnih nesreč nisem videl. Tukaj velja omeniti, da klasičnih cestarjev ne poznajo. Nekaj peska, pleten bambusov krožnik in pridne roke v Burmi delajo čudeže. Brez mehanizacije in z veliko improvizacije še nekako uspevajo obnavljati tistih ubogih 15% asfaltnih cest. In moram priznati, da jim gre stvar zelo dobro od rok.

Pomečkan, z bolečinami v hrbtu in le napol prespan sem ob poldne naslednjega dne prispel v Yangon. Glavno mesto me je pričakalo z oblačnim vremenom in s svežim zrakom deževne noči. Pohajkovanje po mestu me ni več pretirano pritegnilo (razen nakupov spominkov na tržnici), saj je bilo vse skupaj le variacija na že videno in doživeto. Drugi dan sem že letel proti Bangkoku na Tajsko, a to je potem že druga, ne preveč vznemirljiva zgodba.

LAOS 2003 – dežela milijonov slonov

Laos, uradno imenovan Lao People´s Democratic Republic (LPDR), bi si zaslužil vzdevek »dežela miru«, to pa zato, ker država trpi za kroničnim pomanjkanjem hrupa. K temu vsekakor pripomore stalna redukcija elektrike, ko večina države lahko uživa sladkosti življenja le med šesto in deseto uro zvečer. To pa je lahko zelo moteče tudi za popotnike, ki se zaradi slabega cestnega sistema po več kot petnajstih urah vožnje (obvezna presedanja), znajdejo v kaki od pozabljenih vas, brez elektrike. Doživiš lahko popotniški šok.

V državi se večina prebivalstva ukvarja s kmetijstvom le toliko, da preživijo sebe in svoje najbližje. Omembe vredne veleposesti in številnega delavstva pa v Laosu nikoli ni bilo. Poskusi kolektivizacije kmetijstva so povzročile težave v osnovni preskrbi, saj so kmetje svoje imetje raje uničevali, kot da bi ga prenesli v kolhoze. Poleg tega pa je po komunističnem prevzemu države iz nje zbežalo kar okoli 100.000 ljudi, predvsem predstavnikov srednjega sloja, izobraženih ljudi in številnih manjšin. Vzrok temu je bil tudi novi režim, ki je se je globoko zarezal v sistem šolstva in zdravstva. Tak način oblasti pa daje vtis, da socializem vodi Laos v slepo ulico.

VIENTIANE – izhodišče za potepanja po Laosu

Moje potovanje po Laosu se je začelo v Bangkoku. V poznem popoldnevu sem z ostalimi popotniki na enem izmed parkirišč čakal na avtobus, ki nas je popeljal do mejnega prehoda v bližini mesta Nong Khai. Pot je bila dolga, na srečo pa avtobus ni bil poln in lahko sem si privoščil kar dva sedeža. Zgodaj zjutraj smo prispeli pred most Prijateljstva, ki povezuje Tajsko z Laosom. Most predstavlja prelomnico v novejši zgodovini Laosa. Most je prvič povezal obe državi leta 1994 in tako Laosu odprl nove razvojne možnosti, zlasti na področju turizma in trgovine. Na carini nisem imel težav in po nekaj kilometrih sem bil že v prestolnici Laosa.

Že prvi dan v Vientianu me je čakalo neprijetno opravilo. Pridobiti je bilo potrebno vizum za ponovni vstop na Tajsko in tako sem celo dopoldne v vrsti čakal na Tajski ambasadi. K sreči nisem imel težav in vizum sem lahko dvignil že naslednji dan. Mesto samo po sebi ni veliko, vendar si ga je najlažje ogledati s kolesom. Sposodil sem si kolo in se podal po ulicah mesta. Ceste v Laosu so v zelo slabem stanju, zato sem moral biti še posebej pozoren na luknje, ki jih ni bilo malo. Kmalu pa sem imel vsega dovolj in sem se raje odpravil izven mesta na podeželje in opazoval delo domačinov na riževih poljih. Ljudje v Laosu so zelo delavni, radi si med seboj pomagajo, vedno pa so pripravljeni tudi na pogovor s popotniki. Prva stvar, ki jo opaziš na obrazu je njihov nasmeh dobrodošlice.

Vientiane se zelo razlikuje od ostalih glavnih mest po svetu. V njem ni stanovanjskih blokov, nebotičnikov, glavna cesta nima pločnikov in je ob strani posuta s peskom. Je pa res, da imajo za razliko od severa elektriko čez ves dan.

Sonce se je začelo počasi spuščati, zato sem se odpravi na breg reke Mekong, kjer sem opazoval ribiče in čakal na čudovit sončni zahod. Ni me razočaral. Drugi dan sem si ogledal še nekaj muzejev, dvignil potni list in se odpravil prosti severu, v vasico Vang Vieng, ki slovi po čudovitih hribih in riževih poljih.

Vang Vieng –vasica v okolici slikovitih hribov

Vasica leži približno na pol poti med Vientianom in Luang Phrabangom, ki je drugo največje mesto v Laosu. V preteklosti je bil Vang Vieng nepomembna vasica, ki pa je z naraščanjem turizma, vse bolj pridobivala na pomembnosti. Večina popotnikov se tukaj vstavi, da se odpočije in si nabere novih moči, saj zna bit pot po severnem Laosu precej stresna in naporna. V okolici vasice se razprostira veliko slikovitih hribov, lahko pa si ogledate tudi eno izmed mnogih jam, ki vabi popotnike in obiskovalce. Mimo vasice teče manjša reka in domačini so popotnikom ponudili možnost spusta po reki z gumijastimi zračnicami. V vasi je vse več tudi novih hotelov, zelo popularne pa so predvsem restavracije, ki nudijo ogled filmov po DVD predvajalnikih. Tukaj lahko spoznaš veliko popotnikov, si izmenjaš ogromno informacij, predvsem pa dobro ješ.

Laos me je zelo presenetil z prehrano. Še nikjer v Aziji nisem tako dobro jedel. Ne vem, mogoče pa sem imel le srečo pri izbir restavracij. Poudariti pa je potrebno, da se pozna vpliv francoske kuhinje (zajtrk je čisto v tem stilu), jedel pa sem čisto vse od azijskih specialitet do evropske kuhinje. Večina Laožanov se prehranjuje s »sticky rise«, lepljivim rižem, ki ga hranijo v posebnih pokritih košaricah, imenovanimi »tip khao« in jedo z rokami, kjer ga s prsti oblikujejo v manjše ali večje kepe.

V Vang Viengu pa nisem samo poležaval, sposodil sem si kolo in se odpravil na potep po okoliški vaseh in si ogledoval življenje domačinov. Videl se praktično čisto vse. Ker večina ljudi živi od kmetijstva, srečaš ljudi predvsem na njivah, kako obdeluje zemljo še na star ročni način, kar pa me ni presenetilo. Laos je namreč šele v fazi odpiranja v svet in še kar nekaj let bo minilo, da se bodo tudi tukaj modernizirali.

Ko pomiriš hišne duhove

Vendar časa za kak daljši počitek ni bilo. Sledila je že po proti Luang Phrabangu. Na avtobusu sem spoznal Angleža (Ben) in Kanadčana (Nik) in med pogovorom sem ugotovil, da bosta ubrala približno enako pot po Laosu kot jaz. Skupaj smo se nastanili v isti hotel in se kasneje odpravili na večerjo, ki pa se je zavlekla. Vzrok? V Luang Phrabangu sem imel prvič priložnost preizkusiti eno izmed najbolj priljubljenih pijač Laožanov – Lao lao. Destilacija tega riževega žganja sicer ni legalna, pravzaprav gre za javno skrivnost, zaradi katere se nihče kaj preveč ne vznemirja. Lao lao najpogosteje ponudijo v posebnem ritualu pogostitve gostov. Pri tem gospodar požirek pijače najprej zlije na tla, da bi pomiril hišne duhove, zatem nalije najprej sebi, šele nato pijačo ponudi vsakemu od gostov. Pijače ne smeš zavrniti, saj bi s tem razjezil hišne duhove.

V Luang Phrabangu živi približno 16.000 prebivalcev, v mesto pa skoraj vedno polno popotnikov. Po ulicah ne boste srečali veliko avtov, še manj pa kombijev in tovornjakov. Tudi drugače je v Laosu zelo malo prometa. Železnic sploh nimajo, plovbo po reki Mekong (predvsem od Vientiana navzdol) motijo brzice, zato je za potovanje kljub slabim cestam najprimernejši cestni transport. A je tudi ta zelo slab, saj ga poleg pretežno goratega sveta in pomanjkljive cestne infrastrukture ovira še deževje. V času obilnih padavin od maja do septembra se neasfaltirane ceste (15% vseh cest je asfaliranih) spremenijo v blatne poti.

Luang Phrabang ponuja kar nekaj znamenitosti, omenim naj da je bilo v mestu zgrajenih kar 66 templjev, a jih je danes ohranjenih samo še 32 in vsi so lepih oblik in zanimivih umetniških podob. Mesto očara marsikaterega popotnika in turista, še zlasti pa tiste, ki hočejo izvedeti kaj več o samem budizmu in o Laosu v obdobju kraljevine. Ogledate si lahko muzej starejše zgodovine, templja Wat Xieng Thong in Wat Wisunlat. Če pa se boste odločili za celodnevni izlet, vas bo lokalni vodiči odpeljali z ladjico, severno po reki Mekong vse do znamenite jame Pak Ou, kjer vsakoletno izvajajo duhovne obrede in s sveto vodo čistijo Budine kipce z več kot 4000 podobami Bude. Med potjo se boste ustavili tudi v vasici Ban Sanghay , kjer izdelujejo viski in riževo žganje. Druga možnost pa je, da se s taxijem odpravite približno 30 km južneje do čudovitih slapov Kuang Si. Na vrhu slapov je modrozelena laguna v kateri se boste lahko ohladili, saj je vlažnost v zraku tukaj zelo visoka.

V hribovite predele severnega Laosa

Sledila je že vožnja proti severu, v vasico do katere lahko prideš samo po reki. Najprej smo se morali naložiti v prenapolnjen pik-up, ki nas je peljal do kraja…., od tod naprej pa nas je čakala še ena ura vožnje s čolnom. In končno smo prispeli. Družbo sta mi še vedno delala Ben in Nik. Vasica leži v ozki soteski, obdana z visokimi hribi, daleč od civilizacije in hrupa. Občutek imaš kot da si se vrnil dvajset in več let nazaj. Elektrike čez dan sploh ni, stranišča so zunaj hiš, radio in televizijo imajo le redki. Imajo pa nekaj kar bi si drugi nadvse želeli-mir. Edina povezava s svetom je ladjica, ki enkrat ali dvakrat na dan pride do vasice. Prijazno nas je sprejel starejši par in nam ponudil prenočišče. Živeli smo v malih, preprostih kolibah. Bili smo zadovoljni, pa tudi gospodinja se je trudila in nam vse dni dobro kuhala. Največji dogodek za domačine pa je, ko ob 19h v vasi prižgejo akumulator, ki dobre tri ure napaja celotno vasico. To je poseben dogodek za domačine, zberejo se okrog televizije z zanimanje spremljajo nadaljevanke in se med seboj pogovarjajo. Videti so srečni in zadovoljni.

Ljudje v vasi so zelo prijazni, saj celotna vas živi od norih popotnikov, ki si upajo tako globoko v džunglo, radi se pogovarjajo in prisluhnejo tvojim dogodivščinam. V vasi lahko vidite tudi ostanke odvrženih bomb, ki so jih ameriška letala v času vietnamske vojne odvrgla na Laos. Okolica pa ti ponuja tudi nekaj sprehajalnih poti, ki vodijo še do drugih vasi, lahko pa razigranim otrokom pomagaš pri ribolovu. Po štirih dneh bivanja je prišel čas za slovo, nas pa je pot vodila na severozahod do mesta Luang Namthi in naprej do kraja Muang Sing.

Na obisku pri gorskih ljudstvih

Z Nikom in Benom sem se dogovoril, da se bomo za dva dni odpravili v hribovit predele države, na treking do vasic na planotah, kjer živijo gorska ljudstva. Laos je sicer precej redko poseljena država s pestro etično sestavo. V državi živi nekaj več kot pet milijonov prebivalcev, ki pripadajo kar 48 različnim etičnim skupinam. Razdeljeni so v tri večje prebivalstvene skupine: Lao Lum, ki predstavljajo okoli 70% celotnega prebivalstva in živijo pretežno na ravnini vzdolž Mekonga, Lao Theung, ki predstavljajo 20% populacije in živijo na pobočjih in dolinah z nadmorsko višino do 1000 metrov, ter Lao Soung ali gorska ljudska, ki predstavljajo le 10% prebivalstva in živijo v gorskih dolinah in planotah, predvsem na severu države.

Izhodiščni kraj za obisk gorskih plemen je Muang Sing, ki je od Kitajske oddaljen le 9 km. Vsako jutro se zbirajo na jutranji tržnici, ko se iz hribovskih vasic spustijo do mesta, da se oskrbijo s sadjem, mesom in drugim. Nekatere plemena, predvsem Tai Dam in Akha, pa po glavni ulici mesteca vsiljivo prodajajo svoje ročne narejene izdelke: zapestnice, torbice, oblačila, prte, šale…Prodajajo precej agresivno in niso prizanesljivi niti pri dnevnih obrokih. Lastniki restavracij se za vsiljive prodajalke ne zmenijo in jim je za njihove goste malo mar. V oklici mesteca živi ogromno plemen oz. skupin.

Z lokalnim vodičem smo se odpravili na planoto v okolici kraje, na obisk k eni izmed gorskih plemen. Sam se na pot ne moreš odpraviti, saj ljudstva ne dovolijo, da tujci sami hodijo po teh predelih. Za obisk teh plemen, moraš tudi plačati nekakšno takso in dobiti potrebno dovoljenje. Vsaka izmed skupin ima tudi svoje narečje. Da so se naselili na planotah, so morali najprej skrčiti majhne zaplate v gozdovih in si na tem področju postavili bambusove kolibe. Vsako vas vodi poglavar, ki ga izberejo glede na imetje. Plemena se večinoma ukvarjajo z poljedelstvom in gojijo živino. Znotraj teh plemen vladata velika družbena in politična solidarnost. Živijo povsem drugačno življenje, kot smo ga vajeni mi, niso šolana, ne govorijo tujih jezikov, živijo v harmoniji z naravo in sledijo svojim tradicionalnim obredom in navadam. Popotniki s tem, ko obiskujejo njihove vasi, močno spreminjamo njihove navade in običaje. To se počasi odraža tudi na njihovem obnašanju.

Vožnja, ki jo ne pozabiš

Vrnili smo se s trekinga in moje bivanje po Laosu se je počasi končalo. Čakala me je še pot do Hua Xai, kraja ob reki Mekong na meji s Tajsko. Vsi popotniki po Laosu so mi govorili, da je to najhujši del poti po Laosu. In niso se motili. Zjutraj smo se vkrcali na prenapolnjen, posebej prirejen pik-up, poln domačinov, na strehi pa prtljaga. Vsak dan proti tajski meji peljeta dva natovorjena pik-upa. Pot je dolga, cesta pa v tako slabem stanju, da te skoraj kap. Dolgo časa je bila cesta za prevoz turistov zaprta zaradi številnih napadov gverile. Omenjena cesta poteka čez gorske prelaze, je luknjasta s številnimi jamami, ovinkasta, ni asfaltirana, čez njo se prelivajo reke, v deževni dobi pa je komajda prevozna. Nič čudnega, da so imeli težave z zdravjem celo domačini, ki so tukaj takšnih cest bolj vajeni kot popotniki. Priznati moram, da mi še nikoli v življenju ni bilo tako slabo, kot mi je bilo na tej poti. K sreči, smo eden drugega spodbujali, da bo vsega hudega kmalu konec. Konca pa kar ni hotelo biti. In po več kot 11 urah smo le prispeli na naš cilj. Vmes pa imeli le dva postanka. Nemočen, z glavobolom in bolečinami v želodcu, sem se komaj privlekel do hotela. Še sreča, da je bila v hotelu restavracija. Naročil sem si nekaj toplega za pojesti in se ulegel na posteljo. Že ob misli, da bom drugi dan na Tajskem, mi je bilo takoj boljše. In res, sledila je Tajska in nove dogodivščine na moji poti.

INDIJA – dežela kontrastov

Dežela z milijardo prebivalcev, dežela velikih kontrastev in prostranstev, dežela, v kateri najdeš najvišje gore na Zemlji. Vse to in še več je Indija. Za nas je tako oddaljena, kot bi bila na koncu sveta, še dodatno pa jo oddaljujejo in odtujujejo kultura, navade ljudi, podnebje,...Ko se človek enkrat poda na pot in jo obišče, ugotovi, da je geografsko bliže kot kulturno (pa čeprav potrebuješ skoraj en dan, da prideš tja). Glede na to, da za obisk Indije potrebujemo vizo, je potrebno pred potovanjem obiskati indijsko ambasado. Jaz sem imel to srečo, da sem se za vstop v državo odločil v sosednjem Nepalu in sem vizo dobil brez večjih problemov na indijski ambasadi v Kathmanduju.

Po dolgotrajnem potovanju po podobnih državah se človeku zdijo formalnosti na mejnih prehodih dolge in zapletene, čeprav v resnici niso prav nič posebnega, verjetno so celo enostavnejše in hitrejše kot pri vstopu v ZDA. Ko zapustiš mejni prehod, pa se srečaš s pravo Indijo: hrup, vlaga, vročina (odvisno od letnega časa), neverjetna gneča, stotine taksistov in »taksistov«, ki ponujajo svoje storitve. Moja pot se je začela v glavnem mestu Indije. V New Delhi-ju je cela vrsta hotelov, ki so cenovno sprejemljivi, obenem pa tudi zadostijo zahtevam turistov glede oskrbe, čistoče, itd. Cene t.i. »budget« hotelov se gibljejo od ca. 20 do 30 EUR na osebo na dan za sobe s kopalnico in klimatsko napravo, če pa se zadovoljiš z nižjim standardom (skupne kopalnice, brez klimatske naprave), pa je možno prespati tudi že za ca. 13-15 EUR.

New Delhi je mesto, za katerega si je treba vzeti čas. Najbolje je, da si ga človek ogleda pod vodstvom domačina, ki ve kam se splača iti in, predvsem, kako priti tja v prometnem kaosu velemesta. Najneumnejša možnost je najem avtomobila. V Indiji se najame kvečjemu avto skupaj z voznikom. Ogled peš pa pomeni kilometre in kilometre naporne hoje po neznosni vročini (poleti), ki v senci presega 40^oC ob 100% odstotni vlažnosti. Skrajno nepriporočljivo! Zanimivih objektov pa je res veliko. Morda kot majhna posebnost – New Delhi je, v nasprotju s pričakovanji, pretežno muslimansko mesto, zato je tudi večina zanimivosti na takšen ali drugačen način povezana z islamom. Kjerkoli se že ustaviš, v trenutku, ko izstopiš iz avta, te obda roj otrok, ki ponujajo vse mogoče. Seveda predvsem stvari, ki jih absolutno ne potrebuješ. Nasvet: ne kupi ničesar, ne dajaj napitnine, saj se jih drugače sploh ne rešiš več. Priporočljivo je paziti na svojo lastnino, morda še bolj kot pa v najbolj zloglasnih predelih Evrope, čeprav moram odkrito priznati, da nimam nobenih slabih izkušenj. Lepa navada Indijcev pa je, da v bližini vseh turističnih znamenitosti prodajajo osvežilne pijače. Verjemite, da po kar napornem ogledu z veseljem odrineš tistih nekaj rupij in potešiš žejo.

Kdor je obiskal Indijo, a se ni peljal z vlakom, ni spoznal enega najzanimivejših in najznačilnejših aspektov te dežele. Potovanja po indijskem podkontinentu so dolga in domačini jih večinoma opravljajo z vlaki. Lahko izbiraš med 1., 2. in 3. razredom. Najpristnejše doživetje Indije z vsemi spremljevalnimi »ugodnostmi« je v tretjem razredu. Ta je takšen, kot si ga povprečen Evropejec predstavlja: nabit do skrajnosti, brez stekel na oknih, umazan, glasen,… V nasprotju z njim, pa je vožnja v 1. razredu z ekspresom prav zanimivo in prijetno doživetje. Klimatizirani udobni vagoni, dobra postrežba, rezervirani sedeži,… vse to doprinese k temu, da je potovanje resnično prijetno.

Promet v Indiji je najbolj podoben čistemu kaosu, kjer velja izključno pravica močnejšega in nasilnejšega. Najbolj me je zanimalo, če se krave resnično sprehajajo po cestah, kot vidiš na TV. Kot sem se prepričal na lastne oči, se ne sprehajajo le krave, ampak tudi svinje, koze, psi in vse ostale domače živali, razen perutnine. Je pa vseeno zanimivo, da krave niso brez lastnikov. Po zagotovilih domačinov ima vsaka krava svojega lastnika. Gore smeti po cestah dopolnjujejo to podobo babilonske zmešnjave. Na vsakem vogalu najdeš majhne prodajalne pripravljene hrane in prodajalci brezbrižno čepijo sredi gore smeti in na majhnem kuhalniku pred sabo pripravljajo jedi, ki jih zanesljivo prenese le želodec, vajen vsega hudega. Evropejcu pa uživanje takšne hrane toplo odsvetujem.

Še eno zanimivost je potrebno v Indiji preizkusiti: vožnja z rikšo. Nešteto suhljatih in na videz slabotnih mož čaka na stranke, ki jih zapeljejo kamor koli želijo za nekaj tolarjev. Ko se na rikšo udobno namestita dva zajetna belca, hitro ugotoviš, da vozniki še zdaleč niso tako slabotni kot izgledajo, ampak izjemno žilavi. Kolesarji so nasploh zaščitni znak Indije, še posebej izven New Delhija. Na kolesu prevažajo vse mogoče. Tako lahko vidiš kolesarja, ki je na kolo naložil celo družino in jo pelje…. kamorkoli že. Nič čudnega ni, če srečaš kolesarja, ki je naložil škatle v višini štirih in širini dveh metrov. Nekateri vozijo tudi žive živali, rezervne dele za avtomobile. Vsekakor je to pogled, ki se ti vtisne v spomin. Indijci so tudi pravi mojstri v tem, da v avto spravijo več ljudi in prtljage kot je načeloma možno.

Še ene indijske značilnosti ne smem pozabiti: beračev. Le-teh je povsod polno, od najmlajših pa do najstarejših, od popolnoma zdravih pa do hudih invalidov. Presoji vsakega posameznika je prepuščeno, ali komu kaj da ali ne. Hvaležnost tistega, ki je dobil nekaj drobiža je neverjetna, tako da ti postane kar nerodno. Lahko pa to pomeni, da se novica o radodarnem tujcu razširi kot blisk in naenkrat si obkrožen z gručo revežev, ki ti vsi naenkrat molijo navzgor obrnjene dlani in čebljajo v svojem nerazumljivem jeziku.

Indija je ogromen konglomerat narodnosti in jezikov. Ko prideš tja najprej ne veš kdo je kdo, a prav kmalu se naučiš ločiti posamezne narodnosti med sabo. Še posebej izstopajo Sikhi s svojo ponosno držo, dolgimi bradami in črnimi turbani. Malo teže pa se naučiš hindujskega jezika oz. branja hindi pisave. V kratkem času, ki je navadno turistu na voljo, je to nemogoče. Na srečo je v Indiji uradni jezik angleščina, tako da so napisi v glavnem tudi v njej. Malo teže pa je razumeti Indijce, saj govorijo popolnoma svojo angleščino, ki je nekakšna orientalska varianta arhaične britanske angleščine. Vendar se po začetnem privajanju kmalu lahko sporazumevaš z njimi. A pozor: čeprav je angleščina uradni jezik, to še zdaleč ne pomeni, da vsi Indijci govorijo ta jezik. Pravzaprav jih kar presenetljivo malo obvlada njihov uradni jezik.

Radjastan je po površini sedemnajstkrat večji, po prebivalcih pa triindvajsetkrat številčnejši od Slovenije. Govorijo hindujsko in po domače radjastansko. Pismenost je 38,6 odstotna; višja je med hindujci, nižja pa med muslimani. Zaradi majhne količine padavin in visokih temperatur prevladuje puščavski svet. Poletni monsun (od junija do septembra), ki prinaša padavine in visoko vročično vlago, ima močnejši vpliv le na vzhodnem delu Radjastana; proti zahodu močno slabi in se na kraju povsem izniči.

Kjer pa namakajo, gre za redke oaze, je poljedelstvo možno preko celega leta. Sicer pa na zahodnem delu prevladuje pusti kamniti puščavski svet z redkim bodičastim grmičevjem, ponekod celo s sipinami. Edino drevo, prilagojeno tem razmeram, je hedžari. V kmetijski pridelavi, kolikor jo pač je, je v ospredju pšenica, proso, lan bombaž, trst in oljna repica. V vzhodnem delu Radjastana je razvito čebelarstvo. Gojijo drobnico (ovce in koze), kamele, krave, manj pa bivole. Precej je psov, ponekod pa tudi prašičev, ki se poleg "svetih" krav svobodno sprehajajo po naseljenih krajih.

Jaipur je glavno mesto Radjastana, zvezne države Indije in šteje blizu 2,5 milijona prebivalcev. Iz Delhija sem se tja namenil nekoliko prej kot ponavadi. Toda vožnja ni potekala tako, kot sem si želel. Po dobri uri vožnje se je na odprtem polju, vendar pred samotno bencinsko črpalko, zgodila težka prometna nesreča. Na cesti, nekaj stran od črpalke je stal avtobus, mimo katerega smo se peljali z džipom. Naš voznik mimo avtobusa ni peljal hitro, a vendarle prehitro, da je zadel hindujca, ki je nepreviden prečkal cesto izza avtobusa. Močno je zaropotalo in ga premetavalo po sprednjem delu džipa, nato pa ga je odvrglo ob cesto, kjer je obležal v klasičnem indijskem oblačilu negiben. Ljudje, iz avtobusa, namesto, da bi šli do ponesrečenca, so vpili za nami, eni tudi stekli in pograbili kamenje. Naš voznik je najprej zaviral, ko pa je opazil nevarnost, je z vožnjo nadaljeval. Dva, tri kilometre za tem opazimo za nami motorista s prižganimi lučmi, na njem pa tri mlade fante. Peljali so mimo nas, se kake sto metrov pred nami ustavili, motor postavili počez na cesto, pobrali kamenje in prihajali proti nam, eden po sredi, druga dva pa ob kraju ceste. Ko so mladci prišli do avta, je stopil iz avta do njih naš voznik in jim hitel nekaj dopovedovati. Niso ga poslušali. Pehali so ga sem in tja in hoteli, da ga odpeljejo z motorjem; izgledalo je tako, kot da na linčanje. Kmalu je prišel še en motor s tremi ljudmi, za temi pa avtobus, s katerega je izstopil policaj. Ta je razjarjene domačine odstranil od našega voznika in mu velel, da nas popelje do najbližje policijske postaje. V naš avto se je usedel tudi policaj. Ljudje, ki so se zbrali z dvema motorjema na cesti, pa so nam sledili. Na policijski postaji so bili do nas zelo uvidevni, pa tudi tolažili so nas. Prinesli so celo stole in nam prijazno ponudili čaj. Poskrbeli so tudi za drugi avto, ki nas je odpeljal skupaj z našim vodičem v Jaipur. Prejšnji voznik z avtom pa je ostal tam. Kaj se je z njim zgodilo, mi ni znano. Pač po indijskih navadah in zakonih, ko ti ničesar ne povedo, izgovarjajo se le na zakone in pravila druge zvezne države.

Naslednje jutro sem se zapeljal do vznožja kraljevega gradu, ali bolje rečeno mogočne trdnjave z 12 kilometrov dolgim obzidjem. Od tu do lepo urejenega ograjenega dvorišča na gradu, sem jahal na slonu. Bil je kar precejšen promet s sloni. Trdnjava je imenitna. Izgradili so jo trije kralji (1589-1727), potem pa zapustili, ker je čas kraljev minil. V stavbah se meša hindujski in muslimanski vpliv. Vladarji so dobili 72 bitk, izgubili pa eno. Ko je kralj prišel iz boja, mu je kraljica ob sprejemu potresla cvetje. Kraljica je na paradah nosila obleko iz stotih metrov blaga; oboje, z nakitom vred pa je tehtalo 12 kilogramov. Kralj je imel 12 kraljic in 350 kokubin. Odločala je glavna kraljica. Njo so izbrali starši, ostale pa kralj sam. Konkubine so izbirale kraljice. Harem konkubin so stražili evnuhi. Dedič je bil en sin, če se je izteklo, prve kraljice. Zadnji kralj je imel z 12 kraljicami 26 otrok. Sicer pa je imela vsaka kraljica svoj apartma in igrišče. V gradu, odkoder je eden od najlepših pogledov na Jaipur, so v balkonu ob straneh leta 1639 namestili številna majhna ogledalca konveksne oblike (izdelane v Belgiji), v katerih se pokaže podoba tam stoječega v enakih razmerjih. Poleg zimske je tu tudi letna palača, kjer so zrak ohlajali s tekočo vodo. Smiselno so uporabljali tako svilene kot volnene preproge. In še to: kralj je reševal probleme podložnikov z zlate gugalnice v sprejemnem prostoru.

V Jaipuru je izjemno zanimiv osrednji del mesta, tako imenovani marketing, kraj številnih trgovin raznovrstnega blaga; velik pa je za manjše mesto. Prodajalci v njem niso pretirano vsiljivi. Ogledal sem si tudi muzej, kjer izstopata dva ogromna srebrna lonca, v katerih so hranili sveto vodo iz Gangesa. Zaradi izjemne velikosti sta vpisani v Ginesovi knjigi. Prepoznavna je tudi palača vetrov oziroma palača neba, v zgornjem delu z enim zidom in okni, skozi katere so ženske opazovale mimoidoče na cesti. Stavbe so večinoma iz naravnega peščenjaka v rdeči oziroma v roza barvi; odtod se imenuje Jaipur tudi kot roza mesto.

Po kosilu sem nadaljeval pot do Jodpurja, kjer sem se namestil v hotelu Ajit Bhawan Palace oziroma v njenih bungalovih sredi zelenega vrta s čudovitim cvetjem. Pred tem sem potoval skozi revna naselja in tudi revne mestne ulice, koder se tare množica ljudi. Namesto standardne večerje, sem si prvič na tem potovanju privoščil sladke Bajadere, in Wisky, kar mi je vlilo obilo dobre volje. V hotelu je bilo veliko drugih popotnikov. Informacije so bile dobrodošle. Noč je bila mirna. Zbudil pa me je ščebet ptic na okoliških drevesih vrta prava eksplozija ščebetanja, žvrgolenja in žvižganja. Pravi zbor perjadi. Bilo je zelo prijetno.

Zaradi okrutnih vladarjev se je to področje imenovalo dežela smrti. Mogočna trdnjava na skalnatem hribu nad mesto obsega 10 kilometrov zunanjega obzidja. Trdnjava v Jodpuru, imenovana Mehrangarh Fort, je zelo mogočna in veličastna. Datira iz druge polovice 15. stoletja. Zanimiva je po zunanji in notranji arhitekturi, po srebrni, zlati opremi in dragih kamnih, po vozilih, ležiščih in poslikavah, kakor tudi po kamnitih mrežastih oknih. Po vrnitvi se najprej skopam v mrzli vodi hotelskega bazena, nato pa si privoščim še zajetnejši prigrizek na gugalnici, ki je sestavni del vsakega apartmaja v bungalovu. Prijetno pa me je spremljal ščebet ptic pred sončnim zahodom tega dneva. Jodpur imenujejo modro mesto po prevladujoči modro popleskanih hišah. Pravijo, da modra barva odganja komarje, zato se je ta precej razširila tudi marsikje drugje.

Med potjo proti Udaipuru smo se ustavili še v Templju Ranakpur. To je eden od najlepših templjev v Radjastanu in morda celo v Indiji. Zato se vanj zgrinjajo množice tujih turistov. Star je 650 let, gradili pa so ga 100 let. Številni stebri in kupole so iz izklesanega belega marmorja. Izgledajo pa kot da bi bili iz voska. Nekaj, za podstavke, je tudi granita. Obvladujejo ga džainisti, ki imajo zelo stroga pravila že od 500 let pred našim štetjem. Okolico krasi številno cvetje, tudi grmovnice, vmes pa se podijo opice. Ob njem je še en manjši zanimiv tempelj, ki pa je manj obiskan.

Ob prihodu v Udaipur sem se nastanil v dokaj solidnem hotelu Sarover, ki se nahaja ob jezeru Pichhola. Odtod je lep pogled na palačo na jezeru, obdano z vseh štirih strani z vodo, od kopnega pa je oddaljena okoli 250 metrov. Cene v tej palači so astronomske. Nisem je obiskal.

Naslednji dan sem si ogledal tamkajšnji grad oziroma trdnjavo, ki pa deluje mračno in nič navdušujoče. Ima veliko prostorov, povezanih z ozkimi hodniki, tudi slikarije in zrcal je precej, a vse je nekam stisnjeno in marčno. Zatem sem se povzpel po poti zaljubljenih na hrib, odkoder je izvrsten pogled na mesto, jezero z dvema palačama v njem in okoliško pokrajino. Tempelj na hribu, ki je sedaj razvalina, spominja, da je bilo nekoč tu tudi versko obredje. Ob vznožju hriba je lepo urejen park, v katerem sem se po prihodu s hriba nekaj časa zadrževal, v njegovi prijetni senci velikih dreves sem občudoval raznovrstno cvetje, se pogovarjal s sprehajalci. Zatem sem krenil približno 10 kilometrov ven iz mesta proti lepo urejenemu etnografskemu muzeju na prostem. Komaj sem vstopil in plačal vstopnino, že so se okrog mene prerivali vsiljivi vodiči. Po sili razmer sem si izbral najstarejšega izmed njih. Tu sem si predvsem ogledal raznovrstne tipe hiš s puščavskega podeželja, zlasti iz Radjastana in Guyjarata. Vse hiše oziroma kolibe so grajene z mešanico kravjeka in slame ter pobarvane z belo barvo v kombinaciji z modro ali rdečo. Ker so prostori precej temačni, je vse v beli barvi, tudi zelo preprosto pohištvo, dopolnjeno z majhnimi zrcalci. Tako zgrajene kolibe varujejo ljudi pred ščurki, komarji in pred žgočo vročino, ki doseže poleti do 48 stopinj celzija.

Ob vrnitvi sem se odpravil v mesto in si ogledovali izložbe majhnih trgovinic. Nekaj sem si za spomin tudi kupil. Ljudje so me ogovarjali, vabili v trgovine, spraševali, se me dotikali. Doživel sem gnečo in množice, ki jih nisem bil navajen. Sicer pa je mesto delovalo na mene ubijajoče, vsiljivo, zaradi česar se me je lotila slaba volja in tesnoba. Tu se mi je najbolj vtisnil protislovni svet prevelikih množic na majhnem prostoru. In ko to doživiš, znaš šele ob domotožju prav ceniti domovino. Zaskrbljen sem postajal za nadaljnje dneve bivanja v Indiji.

Agra in Taj Mahal

Z nočnim vlakom iz Jodpurja sem v Agro prispeli z nekaj urno zamudo. Agra je znana kot turistu neprijazno mesto in to sem začutil že na železniški postaji. V gneči za mano sta se stepla dva domačina. Seveda sem se takoj umaknil stran od pretepa, a kaj ko se ista dva moška čez minuto zopet stepeta za menoj. Takoj sem pomislil, da verjetno nimata dobrih namenov in sem se avtomatično prijel za denarnico in odrvel daleč stran. A glej ga zlomka, moška sta zopet za mano, s pretepanjem sta prenehala, samo še dereta se en na drugega. Postalo mi je jasno, da sem jaz krivec za njun konflikt, zato sem ju neprijazno vprašal (v smislu what the fuck…) kaj je narobe. Situacija se je hitro razjasnila: bila sta voznika rikš, in menda obstajata dve vrsti, ki čakata turiste, ena za potnike prvega razreda in druga za potnike drugega razreda. In onadva sta se kregala iz katerega vagona sem izstopil. A kaj ko še sam nisem vedel. Zato sem se hotela vsesti na rikšo, ki je ravno pridrvela mimo. Takrat so pa skočili vsi vozniki rikš, ki so čakali v vrsti na železniški postaja in mi onemogočili vstop v rikšo. Vsem sem se zahvalil za sodelovanje in do hotela odšel peš z občutkom da smo mi namenili kar nekaj lepih besed.

Agra ima le Taj Mahal in nič drugega. Je zelo umazano mesto in po prvih vtisih ljudje niso med prijaznejšimi Indijci. Kot povsod po Indiji (Aziji, svetu) hitro dobiš “vodiča”, ki ti je pripravljen “zastonj” predstaviti mesto ali le Taj. Vhodi v Taj Mahal so skrbo varovani kot že večina turističnih znamenitosti. Zanimivo in tudi nerazumljivo je, da je prepovedano nesti v Taj Mahal igralne karte, cigarete in ročno svetilko??!! Gneča je velika, večinoma je opaziti indijske turiste. Taj Mahal je res veličanstven in predvsem fotogeničen.

Taj Mahal je pravzaprav mavzolej, ki ga je zgradil Mughal Emperor Shāh Jahān za svojo najljubšo ženo Mumtaz Mahal. Graditi so začeli leta 1623, zgrajen pa je bil leta 1648. Na obeh straneh Taj Mahala so zgradili mošeji, vendar se uporablja le ena (tista, ki gleda proti Meki), saj je bila druga zgrajena le zaradi ravnovesja (zato je neuporabna).

Zanimivo je, da je največja indijska znamenitost, kljub temu, da je večina indijcev hindujske vere, muslimanska. Tudi na vhodu v Taj so opazni muslimanski pridihi, saj so napisani citati iz Korana.

V okolici Taj Mahala je verjetno edini mirni prostor v Agri, zato je najlepše poležavati na travi in opazovati ljudi, ki so kot zgleda le prišli fotografirati mojstrovino. Saj bi še poležaval, a me je čakal nočni vlak, ki me je popeljal do Varanasija.

Jutranje kopanje v Sveti reki Gangeš- Varanasi

Ob strugi Gangesa leži mnogo svetih mest in Varanasi je s svojimi ghati eden najbolj znanih. Sem se zgrinjajo trume Hindujcev, da zažgejo mrtve, raztresejo njihov pepel, se okopajo v božanski vodi in operejo grehov, če slučajno še umrejo, pa izstopijo iz cikla rojstev in smrti. Umivanje v Gangesu danes nima več nikakršne zveze s higieno, saj voda z vsemi sprejetimi odplakami izgleda kot redek čokolešnik in vsebnost fekalnih bakterij na sto mililitrov vode tri tisočkrat presega varno vrednost za kopanje.

V monsunskem obdobju je reka previsoka in večina ghatov (obredni templji na rečnih bregovih) je poplavljenih. Od glavnega, Dasaswamedh ghata, se je ob mojem prihodu gladina že umaknila. Vsak večer so brahmani (najvišja kasta, duhovniki) opravili hrupno pudžo (hindujski daritveni obred) in ljudje so množično prihajali po blagoslove. Kot se za enega najsvetejših mest spodobi, je bilo tu še več svetih krav kot običajno in ulice gosteje posejane z njihovimi iztrebki.

Čaščenje ni edina vloga Varanasija, saj je tu nastanjena univerza z več kot petnajst tisoč slušatelji, ki se urijo v glasbi, umetnosti, kulturi, filozofiji in Sanskrtu. Umirjeni kampus pokriva pet kvadratnih kilometrov in je kontrast vrvečemu mestu, ki med bližanjem reki široke ceste počasi spremeni v labirint očarljivih uličic, posejanih z nadležnimi trgovci.

Bodhgaja je še eno mesto, ki je močno povezano z vero. Tu je princ Siddhartha Gautam pod drevesom Bodhi dosegel nirvano in se transformiral v Budo (Razsvetljenega). Vsaka država z ustreznim deležem budistov ima svoj tempelj in v Bodhgaji je zbrana paleta slogov. Okolica je polna porodnih krčev Budine nirvane: Sudžatin dar riža, vodnjak in gora, kjer je meditiral. Med vračanjem severno v rodne kraje sodobnega Nepala je pospešeno pridigal srednjo pot do razsvetljenja, preden je preminil malo pred današnjo mejo. Malce proč je v petem stoletju našega štetja zrasla Nalanda, ena od mogočnih budističnih univerz antičnega sveta, katere tri obširne knjižnice naj bi po Afganskem razdejanju v dvanajstem stoletju gorele pol leta.

Mešanje

V Kolkati je zahodnjaško in indijsko trčilo silovito. Na eni strani moderne veleblagovnice z uniformiranimi strežaji, ki odpirajo vrata, na drugi strani okoli centra polni pločniki revežev. S stojnicami zvitkov, ki so narejene na licu mesta v žerjavici prenosnega žara, in klimatiziranimi restavracijami, kjer celo premorejo lastno stranišče. Srečal sem s hormoni naphane šolarje, ki so »špricali« test in se redno onegavili z materami prijateljev oz. vsaj tako so trdili. Za mano so vztrajno tekali otroci, ki jim verjetno nikoli ne bo potrebno izostajati od pouka, in izsiljevali rupije. Moda deklet in žena je bila enakomerno razdeljena med tradicionalne sarije in kavbojke z bombažnimi majicami. Kolonialna arhitektura se je mešala z raztreščeno indijsko. Stara imena ulic so bila v oklepajih pod novimi, zamenjanimi v počastitev borcev za indijsko neodvisnost, saj je mesto igralo ključno vlogo pri osvobajanju izpod britanske oblasti. Ulice so bile presenetljivo čistejše kot običajno, saj so smeti okoli šestih zjutraj vsakodnevno iz nagrabljenih kupov z lopatami nalagali na tovornjake. Monsunski naliv je cestišča hitro in jedrnato spremenil v pohlevne urbane rečice ter odnesel kak na novo položeni asfalt. Črpalke so delale vso noč, da se je tiho jutro lahko prevesilo v zmešan dan. Zatočišče pred hrupom so nudili obsežni parki in vrtovi, npr. tisti okrog Viktorijinega Memoriala, kjer so posedali pari in postopali prej omenjeni šolarji. Večer je bil čas obsežnih migracij čez reko Hoogli in glede na gnečo bi most Howragh z lahkoto krstili za najbolj prometnega na svetu. Kolkata je bila zadnja severna postojanka. Sledil je le še prevoz na letališče in let proti Bangladešu.