Allianz Arena 17/04/2012- Bayern Munchen:Real Madrid

Biti na taki tekmi je res velik privilegij. Se čujeva z Blažem in mi reče da ima mogoče možnost zrihtati neke karte za tekmo na Allianz Areni in sem mu rekel, da me zanima v kolikor jih res dobi.

Do zadnjega nismo vedeli ali bomo šli ali ne. No, potem pa veliko presenečenje. Blaž sporoči, da je dobil 4 karte. V Munchen se odpravimi Blaž, Dane, Andrej in moja malenkost. Z Danetom štartava iz Ljubljane ob 13.00 uri v Lescah pobereva še Andreja in pičimo skozi Karavanke na druga stran, kjer nas na prvem postajališču na avtocesti čaka Blaž. In že smo na poti. Vmes se ustvaimo še v Adidasovem outletu in malo pred 19.00 pridemo pred Allianz Areno in najdemo parking v garažni hiši.

Potem pa proti stadionu. Allianz Arena je res impozanten stadion. Eden najlepših v Evropi. Nemci so že tako perfekcionisti in imajo te zadeve naštudirane v nulo. Malo smo se še sprehodili, ujeli intervju legende nemškega nogometa Franza Beckenbauerja, se podružili s španskimi navijači, spili pir in pojedli še prave nemške klobase in odšli počasi do svojega mesta na stadionu.

Sedeli smo v drugem sektorju na južni tribuni, kjer so najbolj glasni navijači Bayerna. Tekma je bila res vrhunska. Ves čas tekme so navijači peli in skandirali bayernove pesmi, nogomet pa skozi celo tekmo napet. Sicer sem pričakoval nekoliko boljšo igro vsaj s strani Bayerna, ampak smo pa videli 3 gole, kar je za polfinale lige prvakov kar lep rezultat.

Za pot do Munchena smo porabili za gor malo več kot štiri ure brez postankov, za nazaj pa smo bili tudi hitri, ob treji uri zjutraj sem bil že v postelji. Res vrhunski spomin in nepozabna tekma. Sedaj pa lahko samo upam, da v finale pride Barcelona in da bo Nejc lahko zrihtal karte in 19. maja bo potrebno zopet v Munchen.

Gran Paradiso - 4061m

Devet Rašičanov se nas je odpeljalo v petek zvečer s najetim kombijem v Aosto in naprej proti Pontu, kjer smo si ponoči našli zatočišče na terasi zaprtega hotela. Jutro kar malce hladno, ampak večjih težav ni bilo in po hitrem zajtrku in pripravi opreme krenemo na triurno pot. Dopoldne osvojimo kočo Vittorio Emanuelle, ki leži na višina okrog 2750m in naredimo še aklimatizacijsko turo, do nekega sedla, ki je na višini 3400+ mnv. Odsmučamo nazaj proti koči po 20cm pršiča. Smuka je bila več kot odlična.

Sobe nismo imeli rezervirane v glavni koči, ker je bila že polna, ampak je Moki rezerviral stari del nekdanje koče, ki je v celoti zgrajena iz kamnov in ni ogrevana. Lokacija je sicer super ampak bolj me je skrbelo kako bo z mrazom ponoči. Na tersai smo si najprej naredili kar veliko hrane, pripravili toplo tekočino in preostanek popoldneva preživeli na soncu ob klepetu dokler nas mrak in mraz nista pregnala najprej v glavno kočo, potem pa počasi v posteljo, kjer se je bilo potrebno pošteno ogreti.

Drugo jutro ob 5h vstanemo ob 6h počasi  gasa proti vrhu Gran Paradisa. Vreme kljub dobri napovedi kaže drug obraz. Mraz -19 in veter nam mal nagajajo. Priznati moram, da me v takšnih težkih razmerah vrh sploh ni mikal. Sicer sem poskušal, vendar ker je bil moj prvotni cilj smučati sem se na grebenu na višini okrog 3450m obrnil, ker v tako težkih razmerah je bil nesmisel riniti proti vrhu. Imel sem prav in kot prvi odsmučal nazaj proti koči. Imel sem pa to srečo, da sem prvi smučal še po ne sfuranem terenu in je bilo kljub težkim razmeram, vsaj to neko zadovoljstvo. 

Ostali so sicer nadaljevali naprej proti vrhu, ampak sta vrh osvojila le Brdi in Marjan, pa še ta dva na vrhu nista imela sreče. Megla in močan veter. Ostali obrnejo prej. Na sestopu se soočijo z vidljivostjo le kakšn meter ali dva pa rok in nog ne čutijo, a jim nekako rata se spustiti pod 3000 kjer ugledajo sonce in se ZELO oddahnejo (zanimiva izkušnja). 

Tisti dan kljub temu, da je šlo malo manj kot 200 ljudi proti vrhu, vrha ni osvojilo niti 10 ljudi. Vsi ostali so obrnili in se vrnili k sreči vsi zdravi nazaj v kočo. V koči spakiramo, ker napoved ne obeta lepega vremena naslednji dan opustimo nadalnje načrte in se vrnemo v dolino. Midva s Sašotom odsmučava v dolino po ta dolgi varianti, ostali pa se spustijo v dolino po smeri pristopa. V dolini spakiramo in se odpravimo proti domu, ampak še prej obvezno na pump štelo po zaloge pira. Luštn je blo!

Kotovo sedlo

Snega je sicer z dneva v dan manj, ampak to še ne pomeni, da se pri nas ne da več smučati. Že v petek sem zopet naredil eno ekspres turco v smeri Križa, vendar sem se v zadnjem trenutku premislil in letel kar na Stenarska vratca. Razmere so se v 10 dneh zelo spremenile, saj je pobralo kar nekaj snega. Turca nič posebnega, samo boljše pa kot ležati doma na kavču ali pa v pisarni za računalnikom.

Že ko sem se peljal domov v LJ, sem mozgal kam v soboto. Nekaj sem se menil z Blažem, vendar je moral on na koncu zaradi zdravja turo odpovedati. Vseeno se odločim, da grem sam in si za cilj izberem Kotovo sedlo. V zadnjem trenutku me pokliče Tina in pravi, da bi šla zraven.

Nisva štartala prezgodaj, saj so bile temperature kar nizke in tudi turca je skoraj ves čas v senci. Snega v Tamarju in pod Jalovcem še dovolj, ves čas vzpona sva smučke zaradi trdega terena nosila in bila po skoraj 4 urah hoje na vrhu Kotovega sedla.

Razmere in teren za ta letni čas vrhunske. Ena boljših smučarij letos v Sloveniji. Zgornji del ravno prav omehčan za super zavoje, spodnji del, ki je bil v senci pa je bi trd in kompakten, vendar speglan, tako da se je dalo delati vrhunske zavoje. Prismučala sva skoraj v dolino, kakšnih 15-20 munut od koče. Pa še srečo sva imela saj nama ni bilo potrebno hoditi nazaj v Planico, saj sta naju prijazna domača lokalna matadorja peljala kar z avtom.