ST - Beli potok, Italija

Vse skupaj se je začelo v četrtek na ferjanu. Že prej smo vedeli, da se bo skupna plezalna tura ponovila, saj plezalni vikend na Raduhi zaradi slabega vremena ni uspel. Predvidena je bila enodnevna skupna tura na Vršiču. Na začetku sestanka pa je naš načelnik Janez oznanil, da če ima kdo željo plezat dva dni, da se lahko pridruži Iztoku in ekipi v Belem potoku nad Rabeljskim jezerom v Italiji. Takoj sem dvignil roko in načelnik je poleg mene izbral še Špelo. Takoj po ferajnu so nama vsi govoril, da kako fajn, da bova lahko dva dni plezala. Tudi jaz sem imel občutek, da bova preživela en lep plezalni vikend. Takoj sva poklicala Iztoka in dobila vse potrebne napotke. Plan je bil tak, da sva morala že v petek priti vse do bivaka Gorica na višini 1960m, kjer smo imel plan prespati obe noči. V petek dopoldne s Špelo usklajujeva še zadnje podrobnosti okrog hrane in stvari, ki jih bova vzela s seboj, ko me pokliče Primzi in me vpraša če se lahko gresta z Andrejko zraven. Dosti se ni spremenilo le odhod iz Ljubljane je bil malce prestavljen. Proti Rabeljskemu jezeru smo odšli ob 19.00 uri.

Po prihodu na parkirišče smo pripravili vso opremo, iz Iztokovega avta sva s Špleo pobrala še dve vrvi in pot proti bivaku se je lahko začela. Po nekaj več kot dveh urah smo malo po 23.00 uri prispeli do bivaka. S Špelo sva bila kar malce utrujena, saj sva imel kar precej nabasane nahrbtnike. Na bivaku so nas že čakali Iztok, Alenka in Marinka. Ker je bilo že precej pozno, smo kaj hitro krenili k počitku in bili v pričakovanju naslednjega jutra in plezanja v sosednjih stenah.

Zbudili smo se malo pred 7.00 zjutraj. Iztok je imel že pripravljeni dve smeri za sobotni dan. Po zajtrku smo pripravili vso potrebno opremo in se podali pod steno Trbiško krniške špice. Alenka in Marinka, pa tudi Primzi in Andrejka so imel tudi že izbrane smeri za tisti dan. Prva vzpon je bil Vzhodna rampa & vzhodni greben v Trbiški krniški špici, ki je ocenjen z 4-/3,2, dolžina plezanja pa 200+160m. Nekaj po 11.00 uri smo bili že na vrhu. Sledila je obvezna skupna fotka in spust nazaj do bivaka.

Po prihodu je sledil krajši počitek in kosilo. Ob 14.30 uri pa nazaj v steno. Druga izbrana stena je bila Cosciani-Cossani v Visoki beli špici, ocenjena s 4/3, dolžina pa 200m. Je bila malce težja od dopoldanske, vendar še vedno nič kaj posebnega, le dva kamina sta bila malce bolj strma in tudi krušljiva. Tako se je v enem pri mojem vzpenjanju do sidrišča odtrgal večji del skale in zgrmel v dolino. Še sreča, da za menoj ni bilo nobenega. Ob 16.30 uri smo bili na vrhu. Sledil je še spust v dolino, za razliko od dopoldanskega smo morali na enem delu prusikariti. Ob 18.00 smo bili že vsi pri bivaku. Sledil je pogovor in priprava skupne večerje. Glede na to, da v tako majhnem bivaku nimaš ob večerih kaj dosti početi in ker sem bil kar mace zmatran, me je kaj hitro pobralo. Iztok pa nama je obljubil, da bo v nedeljo plazarija malo bolj resna.

In res je bila. Zbudili smo se okrog 7.00. Pri zajtrku pa dobim obisk, iz Bovca nas je prišel obiskat moj oče z psoma Zakom in Galom. Kaj dosti nismo mogli klepetati, saj se nam je mudilo v steno. Ko nama je Iztok pokazal kaj bomo šli plezat, sva kar hitro utihnila in si sama pri sebi mislila: Tole pa bo napeto!

In res je bilo. Stena ni bila ravno enostavna, bilo je nekaj ključnih mest, ki so bila kar zapletena, poznala pa se tudi že utrujenost, predvsem pri Špeli, ki je napredovala zelo počasi. No, po hudi borbi smo nekaj okrog 13.00 ure le prišli srečno na vrh. Plezali pa smo smer via Chiodo Antico v Visoki beli špici, z oceno 6-/5,4; dolžina smeri pa je 280m. Še spust do bivaka in s plezanjem smo zaključili. Iztok je imel v planu še eno krajšo smer, vendar sva bila z Špelo kar malce utrujena, pa tudi čas nas je že malo prehiteval. Mudilo se mi je namreč v Ljubljano, saj smo bili zmenjeni da bivak zapustimo ob 16.00, tako da je bil plan da pridemo v Ljubljano pred 20.00 uro. In to nam je na koncu tudi uspelo. Preživeli smo čudovit vikend, veliko sva se s Špelo naučila, predvsem pa sva bila vesela, da je bil Iztok z nama tako potrpežljiv. Ampak za prvič, je bil rezultat preplezanih smeri odličen.