Kepa - 2143m

Ideja za Kepo je padla s strani Tineta. V petek sva se pogovarjala, kam bi lahko šli v nedeljo. Sprva sva imela idejo naskok na Srednjo Ponco, no v zadnjem trenutku sva se premislila in Tine je predlagal Kepo. Takoj sem bil za, saj sem imel sam v planu Kepo že kar nekaj časa. Na koncu je bila ekipa zelo številčna. Poleg mene so na turi bili še: Miloš, Petja, Janja, Jana, Barbara, Helena, Andrej, Špela in Peter. V nedeljo zjutraj pa je turo odpovedal Tine, Janez pa ni šel zaradi psa Ajike, ker bi lahko bila tura za njo prenaporna.

Izpred ferajna smo štartali ob 7.30, kjer nas je pa še prej čakalo manjše presenečenje. Dva velika fuflarja (Rok in Luka) sta ravno prišla iz 12-ke že rahlo utrujena od vseh nočnih dogodivščin. Po krajšem pogovoru, smo na pot krenili proti vasici Belca, kjer iz glavne ceste zaviješ proti vznožju Kepe. Že v dolini je bilo približno 5cm snega, na vrhu pa ga je bilo dobrih 30cm. Pot se najprej malce strmo vzpenja vse do grebena, kjer je potekala državna meja med Slovenijo in Avstrijo. Bilo je zelo mrzlo, tako da smo na poti izkoristili vsak košček sončnih žarkov. Na enem odseku poti pred zadnjim vzponom smo se tako ustavili in se podkrpčali za zadnji strmejši vzpon na vrh 2143m visoke Kepe.

Nekaj pred 12.00 uro je na vrh prvi prišel Miloš, takoj za njim pa še jaz, Špela in Peter. Ostali tudi niso bili daleč za nami, tako da smo po dobrih 5 minutah bili vsi na vrhu. Bil je lep, vendar izredno mrzel dan. Moje ocean je, da je bilo na vrhu okrog -10 stopinj celzija. Imeli smo srečo, da na vrhu ni pihalo, tako da smo se lahko malce odpočili in se seveda tudi obvezno slikali. Imeli smo čudovit pogled na Julijce, na avstrijsko stran in tudi na celotne Karavnke..

Mraz je naredil svoje, tako da smo po dobre pol ure na vrhu začeli sestopati. Prvi občutek je bil da bo sestop kar malce zahteven, vendar se je kasneje izkazlo, da temu ni bilo tako. Jaz, Miloš, Brabara in Jana smo na sestopu kar precej uživali. Ko smo prišli do grebena smo se na sončni legi zopet malce ustavili in potem pot nadaljevali do vznožja gore. Vmes še nekaj slik in malo pred 15.00 uro smo bili v dolini. Sledila je še obvezna piva v Aljaževem domu v Dovjah in pot nazaj v Ljubljano. Spet smo preživeli eno lepo, že kar malce zimsko nedeljo.

Zelenjak - 2024m

Vremenska napoved za nedeljo je bila naravnost čudovita. Na Primorskem in v višjih legah sončno, v dolinah in kotlinah pa nizka oblačnost. Imeli smo le težavno najti pravo destinacijo za nabiranje kondicije. S strani Janje je prišla ideja, da jo mahnemo na Ljubelj, natančneje na vrh 2024m visokega Zelenjaka, ki se razprostira med Vrtačo in Palcem.

Zbor je bil ob 8.00 zjutraj pred Janjinim in Petjinim blokom, kjer nas je pobrala Barbara, na poti pa smo kasneje pobrali še Majo. Na avtocesti do Ljubelja nas dohiti še Janjin prijatelj Luka s punco Amy in nekaj pred 9.00 smo bili že na mejnem prehodu Ljubelj, kjer smo pripravili vse potrebno za naskok Zelenjaka. Večji del poti do koče na Zelenici poteka po smučišču, pot do doma pa ni preveč zahtevna. Edina slaba stran je bila snečna lega. Po dobri uri hoje smo prišli do koče, kjer sm naredili krajši postanek. Od tukaj smo že videli naš cilj, veseli pa smo bili predvsem dejstva, da nas je do vrha spremljalo sonce. Večina poti proti vrhu je bila zasnežena, vendar količna ni bila prevelika, tako da nismo potrebovali ne gamašn in ne derez.

Nekaj pred 12.00 so vrh poleg mene osvojile še Barbara in Maja. Ostali štirje so prišli 15 minut za nami, na vrhu lep razgled, sončno, zaradi vetra nekoliko hladno vreme. Skupna fotka in spust nazaj po melišču proti koči. Na Ljubelju smo bili malo pred 15.00 uro. Barbara, Maja in jaz smo se odpravili nazaj v Ljubljano, Petja, Janja, Amy in Luka pa so odšli v Kranj na tekmo svetovnega pokala v plezanju.