Berlin 2009 - mesto na dlani

Berlin je bil darilo za Matejin rojstni dan. Že kar nekaj časa sem se igral z mislijo, da mesto končno obiščem in po dolgem pregledovanju po internetu za najcenejšo letalsko vozovnico, sem našel sledeče:
Rijeka – Leipzig in let nazaj: Berlin Tegel – Venice Marco Polo.

Na dan odhoda zjutraj 25.06. najprej pride do krajše zmede, saj sem se pustil prepričati, da za let proti Leipzigu iz Rijeke potrebujem potni list. Ker sva prespala z Matejo v Postojni sem moral zjutraj najprej nazaj v Ljubljano po potni list in šele nato proti letališču na otok Krk. Imela sva srečo, saj tisti dan kljub prazniku na cestah ni bilo prometa. Na letališče prideva pravočasno urediva vse formalnosti in proti Lepzigu odletimo celo 10 minut prej.

Priletela sva v oblačni Leipzig, ampak k sreči brez dežja. Takoj po prevzemu prtljage sva se z vlakom odpeljala v mesto. Ker sva imela do odhoda vlaka proti Berlinu še celo popoldne sva se odločila, da si mesto tudi ogledava. Leipzig je tipično vzhodno-nemško mesto, kjer lahko še vedno vidiš in občutiš čase koje je bila Nemčija razdeljena na dva dela. Ljudje prijazni, a zelo hladni. Sprehodila sva se praktično po vseh pomembnejših ulicah mesta, si ogledala nekaj cerkev in mestno hišo. Ob 18.50 pa sva že sedela na vlaku InterConnex, ki nas je popeljal do Berlina.

Železniški promet v Nemčiji je naštudiran in zorganiziran v nulo. Tako v Berlin prideva točno po planu ob 20.15. Na glavni železniški postaju se najprej pozanimava o mestnem prometu po Berlinu in že sva bila na poti proti najinemu hostlu: East Seven, ki se nahaja na Senefelder Platzu.

Rezervirano sva imela privat sobo že kar dva meseca vnaprej. Tisti večer še na hitro skočiva do glavnega trga z visokim TV stolpom, da začutiva nočno življenje berlinčanov.

Drugi dan se takoj po zajtrku opraviva na ogled mesta. Odločila sva se, da petek izkoristiva in si Berlin ogledava peš. Najprej se odpraviva na Aleksanderplatz, sledi ogled področja Nikoleiviertel, potem se spustiva vse do zanmenitega Checkpoint Charlie, kjer je bila nekoč meja med vzhodnim in zahodnim Berlinom. Vseskozi so vidni ostanki berlinskega zidu. Najino pot nadaljujeva do znamenite ulice Unter den Linden, ki se končuje pri Brandeburških vratih. Od tukaj se vidi tudi že nemški parlament. Imela sva tudi željo, da si ga pogledava od znotraj vendar je bila v petek vrsta res dolga in je bilo potrebno čakati približno eno uro, da si sploh prišel do glavnih vhodnih vrat. Odločiva se, da si ga raje pogledava v soboto okrog poldneva. V petek si nato pogledava še Pergamonski muzej in se nato precej zmatrana vrneva nazaj v hostel. Na večerjo se odpraviva v mesto in se sprehodiva po ulicah polnih lokalov in restavraciji, ki so nabito polne do poznih večernih ur.

V soboto dopoldne se najprej odpeljeva z mestnim metrojem do predmestja Berlina – do Potzdama. Tukaj si ogledva najprej mestno središče, nato pa se odpraviva raziskovati veliki dvorec Sanssouci, ki je z vso okolico zares velikanski. V Potzdamu vidiva se Cecilienhof in se počasi vrneva nazaj v Berlin in se sprehodiva po znameniti ulicih polni trgovin – Kurfurstendamm. Na koncu ulice pa prideva do znamenitega trga Breitscheid, ki slovi po spominski cerkvi cesarja Viljema.

Pot nadaljujeva skozi prelepi Tiergarten, ki slovi tudi po zanimivem živalskem vrtu, ki ga pa na žalost nisva šla pogledati, saj nama je že tako zmanjkovalo časa. Že ko sva hodila skozi park sva slišala glasne zvoke glasbe in ropotanja in niti sanjalo se nama ni kaj se tam dogaja. Vse bližje ko sva hodila zvoku in ko sva opažala ljudi okoli sebe, sem se spomnil, da je zadnja sobota v juniju rezervirana za zanmeniti Love Parade v Berlinu. Ni nama preostalo drugega kot, da si vso zadevo ogledava od blizu. No, moram priznatri, da je bilo kaj za videti...

Pot nato nadaljujeva do trga Potzdamer, tukaj pa si v bližini ogledava tudi spomenik, ki je posvečen vsem židom, ki so jih nemške oblasti pobile v vseh teh letih grozodejstev. Sledi še ogled Berlinskega doma in pot nazaj v hostel.

V nedeljo je bil najin zadnji dan v Berlinu. Letalo iz letališča Tegel sva imela šele ob 18.50 uri, tako da sva imela še skoraj celi dan, da sva si lahko ogledala še nekatere znamenitosti, ki sva jih pozabila oz. izpustila. Odideva do kraja Spandau Zitadelle, ki resnici na ljubo ni nič posebnega. Vrneva se nazaj v Berlin, si ogledava še nemški parlament, zavijeva do področja Kreuzberg in počasi se je najina uživancija po Berlinu bližala koncu. Odideva še po stvari v hostel in se odpraviva do letališča, kjer se na hitro čekirava za let proti Benetkam. Je treba priznati, da je Berlin zares lepo in zanimivo mesto, ki si ga je vredno ogledati.

ST AO Rašica - Korošica 2009

Še v začetku zadnjega tedna nismo vedeli, kje bo skupna tura AO Rašica. Razlog so bile predvsem snežne razmere, vendar se je vodja ture Gašper vseeno na koncu odločil, da odidemo na Korošico. To je bil pa tudi prvi vikend, ko je bil Kocbekov dom na Korošici odprt. Moki, Kekec in jaz se odločimo, da gremo na turo že v petek zjutraj s ciljem, da v miru splezamo SZ raz v Vežici.

Na pot se odpravimo ob 7.00 zjutraj in na planini Podvežak pustimo avto. Do Kocbekovega doma smo potrebovali malo več kot uro in pol. Na poti nas je presenetil tudi sneg, saj je bila druga polovica poti še precej zasnežena. Ob 11.00 uri sedimo na terasi pred kočo, nikjer nobenega, razen dveh oskrbnic koče. Lahko smo si izbrali že ležišče, pripravili vse potrebno za vzpon, nekaj smo še pojedli in se odpravili pod steno. Na prvi pogled je smer izgledala precej težka, vendar temu ni bilo tako. Izredno lepa in plezljiva smer. Tudi vreme nam je šlo na roko, saj ni bilo premrzlo. Po malo manj kot treh urah smo bili na vrhu smeri. Lepo sončno vreme, tako da smo si privoščili poležavanje. Vseeno pa nismo ostali predolgo, saj smo oskrbnici koče obljubili, da jima bomo pomagali. Imeli smo tudi nekaj težav pri orientaciji in vrnitvi nazaj do koče. Ampak nič resnega.

Oskrbnici sta nam pripravili topel obrok, ko smo se vsaj malo odpočili smo pričeli z delom. Najprej smo pomagali pri pripravi miz in klopi na terasi, kasneje smo pospravili vsa drva, za konec pa pomagali pri prenosu smeti v večje vrečke, saj so imeli naročen helikopter, ki bo le te odnesel v dolino. Nekaj po 20.00 uri pa so začeli prihajati prvi naši člani. Prva sta v kočo prišla Nina in Stojko, kakšno uro za tem pa počasi še ostali. Imeli so smolo, saj jih je ujela nevihta, tako da so bili vsi premočeni. Sledil je počitek.

Zjutraj nas malo preseneti vreme. Bilo je precej oblačno in megleno. Za sobotno plezarijo sem bil dogovorjen z Mokijem. Odločila sva se, da ne bova hitela in sva raje počakala, da so vsi ostali šli naprej. V miru sva pozajtrkovala in se pripravila na vzpon. Družbo so nama delali še Črt, Kekec, Petja in Janja. Vsi skupaj se odpravimo proti steni. Med hojo Petja in Janja ugotovita, da imata premalo opreme, tako da se Črt odloči, da bosta šli vsaka k eni navezi. Na koncu z nama pleza Petja. Z Mokijem sva imela v planu splezati najprej Lukmanova smer, kasneje pa še Smer mimo votline. Obe smeri sta bili v SZ steni Vršičev. Prvo smer sem jaz plezal naprej, ta drugo pa Moki. Kljub malo slabšemu vremenu smo se imeli super. Obe smeri sta ponudili odlično plezarijo.

Sledil je povratek nazaj proti koči. Na poti po vrhu Vršičev kmalu srečamo Kekca, Črta, Janjo, Nino, Saro in ostale. Malce smo se še posedli in se pogovarjali o preplezanih smereh. Ko pa smo le prišli do koče je bila večina ferajnovcev že tam. Obvezen topel obrok in posedanje na terasi pred kočo. Že pred odhodom na turo se Nina in Urša spomnita odlično idejo, da bomo pekli palačinke. In to se je tudi zgodilo. Glede na vse okoliščine, so bile odlične.

Vsi smo si obetali večerni zabavni program, vendar ga žal ni bilo. Večina jih je odšla spat že zelo zgodaj, vztrajali smo samo še nekateri in se zabavali z igranjem igre Človek ne jezi se. Malo pred 23.00 uro se tudi sam odpravim spat.

Za nedeljo nisem imel velikih planov, že prej sem se odločil, da se bom priključil eni izmed navez. Sprva sem se dogovoril z Mojco in Niko, vendar se potem zaradi dolžine smeri premislim in grem plezat z navezo Jaka-Mičo. Plezali pa smo Rekrutsko smer v Vršičih. Ker je bila nedelja izredno lepa in sončna, smo si na vrhu privoščili dolg počitek in poležavanje. Brez smeha pa tudi tokrat ni šlo. Za to je poskrbel kar Jaka sam, ko je v zadnjem raztežaju en klin zabil v steno tako močno, da se je Mičo z njim matral skoraj pol ure na koncu pa obupal. Kljub temu je bil Mičo nad izborom smeri navdušen. Na vrhu se dobimo še z nekaterimi ferajnovci in se skupaj odidemo do koče.

Pri koči še nekaj pojemo, pripravimo nahrbtnike in počasi odidemo do planine Podvežak, kjer nas čakajo avtomobili. Odločimo se, da turo končamo s skupno večerjo na prezalu Črnivec. Vikend in ST sta uspeli. Imeli smo se super.