Nepal je bilo čisto naključje. Moja želja za letošnje leto je bil Kavkaz (Gruzija in Armenija), vendar je splet okoliščin nanesel, da sem moral to potovanje prekrižat in sledilo je povabilo očeta, da se mu pridružim na trekingu okoli Annapurn. Nisem dolgo okleval, sprejel sem vabilo in nestrpno odšteval dneve do odhoda.
Drugi dan se je začel z zajtrkom v pekarnici s tersano Pumpernickl, ki je v središču Thamela. Po zajtrku pa obvezno v nabavo vse potrebne alpinistične opreme, saj sem moral kupiti kar nekaj stvari. Po kosilu sem se odpravil do agencije Galciar Trekking Ltd., kjer sem obiskal prijatelja Nabuja in ga obvestil da bomo potrebovali portirja in pa prevoz iz Kathmanduja do Besi Saharja. Ker je bilo do prihoda ekipe z očetom še nekaj časa, sem jo mahnil še na Durbar Square in na ogled ulice New Road. Ob prihodu nazaj v hotel je bila ekipa ze na terasi. Očeta sem takoj obvestil, da sem bil pri Nabuju in da sem poiskal portirja in prevoz do Besi Saharja. Sledila je skupna večerja.
Naslednji dan je bil naš zadnji dan v Kathmanduju in priprave na odhod na trekking okoli Annapurn. Ekipa je potrebovala še nekaj opreme, odpravili smo se tudi do templja Bouddha Nath, v popoldanskem času pa plačali prevoz in spoznali portirja, ki nas je 15 dni spremljal na trekingu okoli Annapurn. Ime mu je bilo Dinesh. Bil je zelo simpatičen in zgovoren deček, star 21 let. Njegova angleščina je bila na kar visokem nivoju, pa tudi na trekingu okoli Annapurn je že bil, tako da je pot in lodge na poti zelo dobro poznal. Dogovorili smo se, da bom štartali ob 5.30 zjutraj in se tako izognili gneči, ki je vsak dan prisotna na cestah in ulicah Kathmanduja.
1.dan: Kathmandu - NadiBazar
V torek zjutraj ob 5.30 nas je pred hotelom čakal mini kombi in naš portir. Naložili smo nahrbtnike v prtljažnik kombija in se podali na pot. No, tudi zgodnja ura odhoda nam ni pomagala, da bi se izognili gneči na cestah. Že pred 6.00 zjutraj je bilo namreč na cestah veliko koles, avtomobilov, tovornjakov in tudi avtobusov vseh vrst, ki so razvažali domačine na vse strani Kathmanduja in njegove okolice. Kathmandu leži na višini 1670m, začetek našega trekinga v Besi Saharom pa je na višini 900m. Cesto do mesta Pokhara (drugo najpomembnejše mesto v državi) sem poznal, saj sem se po tej cesti že peljal pred 5 leti, ko sem se iz Nepal odpravil v Indijo. Zelo je ovinkasta in v slabem stanju, ko pa še opazuješ vožnjo domačinov in kaj vse se po tej cestah vozi, te lahko tudi mine do potovanja. V Besi Sahar smo prispeli ob 13.00 uri. Že pred odhodom sem se pozanimal, da se lahko iz vas Besi Sahar do vasi Bhulbhule peljemo z avtobusom. Glede na vročino, ki je bila ta dan, smo se hitro odločili, da se raje peljemo z avtobusom. Ker je bil avtobus nabito pol, sva se z Denishom odločila, da se bova raje peljala na strehi. No, nisva bila sama, družbo so nam delali še nekateri domačini. Peljali smo se približno 5km, po totalno razriti makedamski cesti, za kar smo potrebovali skoraj 30 minut. Ta dan nas je potem čakalo še 2,5h hoje od vasice Nadi bazar, kjer smo si našli simpatični lodge in prenočili.
2.dan: Nadibazar - Syange
Drugi dan trekinga smo štartali ob 7.00 zjutraj. Do naslednje vasi Bahundanda smo potrebovali malo manj kot dve ure in si privoščili zajtrk. Pot nas je vodila naprej proti vasici Syange. Dolina Manang, po kateri smo hodili vse do vrha prelaza Thorong La je zelo zelena dolina, veliko je gozda, zaradi rodovitne zemlje pa domačini lahko predelujejo veliko različnih stvari. Edina stvar, ki me je presenetila je, da je bilo na voljo zelo malo mesa. Tu pa tam, smo si lahko naročili piščančje meso. Potrebno je tudi povedati, da so bili dnevi zelo lepi, vendar hribov nismo videli, zaradi onesnaženega zraka. Višina plasti zraka je bila nekje na višini 2700m. Bilo pa je zelo vroče, kar je hojo navzgor še bolj oteževalo.
3.dan: Syange – Chamje
Tretji dan trekinga je bil le variacija tistega kar smo videli že prve dva dni. Še vedno je bilo izredno vroče, na tem delu poti pa smo ujeli tudi domačine, ki so na dveh zelo izpostavljenih področjih kopali steno, kjer bo enkrat v prihodnosti potekala cesta. Domačini si izredno prizadevajo, da bi Besi Sahar po cesti povezali z Managom. Glede na videno hitrost dela domačinov, verjetno to še lep čas ne bo mogoče. Povdariti je potrebno, da je v drugi dolini Mustang cesta spelajana vse do zadnjega kraja pod prelazom Thorong La – Muktinatha.
4.dan: Chamje – Bagarchhap
Ob prihodu v kraj Bagarchhap smo že presegli mejo 2000m, kar se je poznalo predvsem proti večeru in jutru. Jutra so bila že bolj sveža, pa tudi drevesa so bila že bolj redka. Vendar je bilo čez dan še vseeno zelo vroče. Vsi skupaj smo upali, da bomo čimprej dosegli višino 3000m in da bomo lahko zagledali prve prave vrhove.
5.dan: Bagarchhap – Chame
Kraj Chame je drugi najpomembnejši kraj v dolini Manang. Zato se tudi večina popotnikov odloči, da prenoči tukaj. Že v Kathmanduju so mi nekateri domačini pripovedovali, da si lahko tukaj vsak privošči t.i. Hot Springs. In tudi moja edina misel je bila le to, kako se bom po napornem dnevu zrelaksiral v bazenu s toplo vodo. No, vendar sem ob prihodu v vas doživel hladen tuš. Bazeni z toplo vodo so bili namreč izsušeni, tako da z namakanjem ni bilo nič. Vendar kljub temu je bilo v vasi precej živahno, prvič smo zagledali nekaj manjših trgovinic z oblačili in obutvijo, sredi vasi je bilo odbojkarsko igrišče, kjer se je zbirali domačini, veliko pa je bilo tudi ostalih popotnikov, ki so prišli ali igrat ali pa samo gledat odbojko. Tudi jaz sem se preizkusil in moram priznati, da niti ne igrajo tako slabe odbojke.
6.dan: Chame – Ghyaru
Ta dan se je pravi trekking šele začel. Že po nekja minutah hoje smo zagledali prvi pravi sedemtisočak – Lamjung Himal. Njegova mogočna severna stena nam je vzela dih. Kar nekaj časa nas je spremljala, vendar so se proti opoldnevu že počasi nabirali oblaki in stena se počasi zakrivala. Ta dan je bil eden težjih na trekingu, saj smo morali premagati malo več kot 1000m višinske razlike. Posebej težak je bil zame, saj sem ravno ta dan imel največ težav z mojim že tako slabim želodcem. V vasi Pisang, v katero smo prišli okrog 13.00 ure je bilo planirano kosilo in tukaj smo tudi prvič zagledali mogočno Annapurno II. Videli smo le nekaj koščkov njene severne stene, saj je bila gora že skoraj vsa v oblakih. V kraju Pisang ima vsak popotnik dve možnosti: ali nadaljuje pot po ravninskem delu naprej, ali pa se odloči in se poda proti kraju Manang po zgornji, bolj težji poti. Mi smo se že pred trekingom odločili, da bomo pot nadaljevali po zgornji poti, to pa predvsem zaradi dejstva ker smo hoteli prespati v vasici Ghyaru, ki zelo spominja na tibetanske vasice. No, pravi razlog pa je bil tudi v tem, da smo bili vsi v pričakovanju naslednjega jutra saj je razgled in jutranji sončni vzhod nad Annapurno II prečudovit. Še prej pa nas je čakal peklenski vzpon iz vasice Pisang proti Ghyaruju, prehoditi je bilo potrebno več kot 600m višinske razlige. In z vsemi mojimi želodčnimi težavami se je pot zavlekla v pozno popoldne. Do lodga sem prišel kar precej utrujen, tako da je sledil počitek, za večerjo pa sem si lahko privoščil le prepečenec in kuhan riž. Bljak….Vasica Ghyaru leži na višini 3650m, vendar težav z višino nismo imeli, vasica je majhna, poleg nas pa je bila tisti večer v vasi samo še ena skupina američanov, ki so se ravno vrnili z vzpona na Pysang Peak (6091m). K počitku smo krenili dosti zgodaj, saj smo vsi nestrpno čakali na jutro in sončni vzhod.
7.dan: Ghyaru – Manang
Zbudili smo se nekaj minut čez 5.00 zjutraj. Najprej sem pogledal skozi okno in zagledal mogočno severno steno Annapurne II. Nisem mogel verjeti kako lepo jutro je bilo. Takoj sem se oblekel in stekel na teraso lodga. Postavil sem stojalo za fotoaparat in se lepo namestil in užival. Skoraj vsako minuto je bila barva stena drugačna, sonce se je počasi dvigalo, razgled na vse strani pa vse lepši. S terase smo polega Annapurne II, videli še Annapurno IV, Gangapurno, Tilicho Peak in celotno dolino Manang. Sledil je obvezen zajtrk, ki pa je bil tokrat kljub mrazu kar na terasi. Nismo se kaj preveč sekirali, ker smo se morali odpraviti na pot, saj je bil to dan, ko smo bili ves čas okroženi s temi čudovitimi vrhovi. Najprej je sledila pot do vasice Nygaru, od tukaj naprej pa smo se počasi spuščali nazaj v dolino, na nadmorsko višino okrog 3400m. Iz vasice Nygaru smo zagledali tud Annapurno III in Cholu East, West in Central. V zgodnjih popoldanskih urah smo prispeli v upravno središče doline – Manang. V vasici dobite praktično čisto vse, od majnših trgovinic z oblačili in hrano, do pekarne, manjše lekarne, interneta in pošte. Nastanili smo se v večjem hotelu v središču vasi s čudovito teraso s katere je bilo moč tudi popoldne občudovati okolišče vrhove. Vasica Manang leži čisto ob jezeru pod mogočno goro Gangapurna. Ta dan je tudi proložnost, da se srečate tudi z ostalimi popotniki, saj jih večina ostane v vasi 2 noči zaradi dneva, ki je rezerviran za aklimatiazacijo. Mi smo spoznali skupino iz Slovenije, ki je z agencijo Trek Trek potovala okoli Annapurn. Vodil jo je Uroš Sever.
8.dan: Manang – Ledar
Že na začetku trekinga smo se odločili, da v Manangu ne bomo ostali dve noči, saj so bile možnosti za aklimatizacijo slabe. Ali je bila tura predolga in naporna ali pa je bila prekratka, pa tudi izletne točke niso bile zanimive. Zato smo se raje odločili, da se bomo dvigovali postopoma in zadnjo noč prespali v High Base Campu. Tako smo naslednji dan iz Mananga nadaljevali proti Ledarju, ki leži na višini 4200m. Pot to tja poteka po malo bolj ozki dolini, ki kasneje v Thorung Pediju zavije strmo navzgor proti High Base Campu. Na poti smo še vedno lahko občudovali vse vrhove, saj je bilo vreme prečudovito. Ob prihodu v Ledak smo kaj hitro ugotovili, da to sploh ni vas, ampak sta ob poti stacionirana dva lodga, kjer popotniki lahko prespijo in se že naslednji dan zgodaj zjutraj odpravijo naprej proti vrhu. Še vedno nismo imeli težav z višino, vendar sva se z Dineshom vseeno odpravila na aklimatizacijsko turo. Povzpela sva se na sosednji hrib, po mojih izračunih pa sva že dosegla mejo 4500m. Z vrha sva imel prečudoviti razgled daleč na okrog po dolini in na vse sosednje vrhove. Z višino pa so se tudi temperature počasi spuščale, tako da je bilo proti večeru že precej hladno.
9.dan: Ledar – High Base Camp
Zopet smo se zbudili v lep sončen dan in prvič zjutraj so bile temperature pod ničlo. Sledil je dokaj naporen vzpon proti zadnji postaji pred našim ciljem – prelazu Thorong La. Prvi del poti proti Thorung Pediju je bil še kar znosen, od Thorung Pedija proti High Base Campu pa zelo zahteven. High Base Camp leži na višini 4950m. Približno 15 minut stran od Campa pa stoji hrib s katerega imate čudovit razgled na skoraj vse vrhove v dolini Manag, vklučno z goro Thorong Peak, ki leži poleg prelaza Thorong La. Sam Camp ni nič posebnega, pa tudi ni veliko stvari, ki bi jih tukal lahko počel. Predvsem je napomembnejša aklimatizacija in počitek, saj se naslednji dan povzpneš do višine 5426m. Veliko je tudi drugih popotnikov, tako da so lahko večeri zelo prijatni. Prenočišča na tej višini so zelo enostavna, jutra pa izredno mrzla.
10.dan: High Base Camp – Thorong La Pass – Muktinath
Definitivno najtežji in hrati najpomembnejši dan na trekingu. Jutro je bilo izredno mrzlo. Zbudili smo se zelo zgodaj, pa tudi noč je bila izredno težka, saj sem spal zelo malo. Dihanje na tej višini je bilo zaradi suhega zraka in prašne sobe zelo oteženo, tako da sem imel kar nekaj težav. Vendar sem jih zjutraj z obilico tekočine in lahko hrano premagal. Sledil je 3 urni vzpon do Thorong La-ja. Vreme je bilo tudi ta dan sončno. Približno na polovici poti proti vrhu imate na voljo manjšo postojanko, kjer se lahko osvežite s pijačo in malce odpočijete. Na vrhu Thorong La-ja smo bili ob 10.00 uri. Nismo bili sami, na vrhu je bila tudi večja skupina italijanov, ki so na vrh prišli z gorskimi kolesi. Kratek počitek, obvezno fotografiranje in že je sledil spust v dolino Mustang do hindusjke svete vasice Muktinath. Že na vrhu prelaza smo takoj ugotovili, da se dolini zelo razlikujeta. Dve glavni lastnosti doline Mustang sta, da je v dolini zelo malo zelenja in da skoraj vsaki dan popoldne piha veter, ki je lahko na trenutke tudi moteč. Spustiti smo se morali vse do višine 3750m. Na poti do vasice imate na pol poti tudi dva manjša lodga, kjer se lahko prav tako okrepčate z pijačo in hrano. Spust je bil kar malce naporn, saj se je bilo potrebno spustiti 1700 višinskih metrov. Vasica Muktinath je bila podobna tipični tibetanski vasici, lodgi in ostale hiše so bile razporejene ob glavni poti skozi vasi. Pred vasako hišo pa obvezno domače ženice, ki so prodajale vse mogoče stvari in tudi naši pogledi so se ustavili na nekaterih stojnicah. Kaj hitro smo si najdli lodge in se odpočili. Sledil je še ogled samostana v vasici in misli so bile že pri naslednjem dnevu.
11.dan: Muktinath – Kagbeni
Zjutraj je sledila poslastica. S terase lodga smo lahlo opazovali severno steno mogočnega Daulaghirija, katerega južno steno je novembra 1999 leta preplezal Tomaž Humar. Po obilnem zajtrku smo pripravili vse potrebno za odhod. Ta dan je bil zelo kratek. Ker smo že osvojili vrh in ker nas je čakal le še spust v dolino, smo lahko predvideli, koliko dni bomo potrebovali do Pokhare. Glede na to, da smo imeli še nekaj dni na razpolago, smo se odločili, da bomo hodili malo bolj počasi. Res pa je tudi, da je na tej strani doline tudi opcija, da v Pokharo doletiš z letalom oz. se odločiš za jeep in se v dolino odpelješ. Dolina je namreč povezana s makedamsko cesto. Tako da smo imel na razpolago več možnosti. Ta dan smo se spustili do vasice Kagbeni, ki je od Muktinatha oddaljena približno 3 ure hoje navzdol. Vasica je zelo prijetna, naseljena okoli velike zelene oaze, čisto ob reki Kali Gandaki, ki teče navzdol po dolini Mustang. Nastanili smo se v prijetnem lodgu, ki je imel izvrstno hrano, pred lodgom pa veliko teraso s katere smo lahko občudovali 7126 m visoki Nilgiri Peak. V popoldnaskem času smo si ogledali vasico, v kateri je bilo veliko ozkih malih ulic, nekaj trgovin, nekaj domačink pa je prodajalo tibetanske spominke. Sledil je spust tudi do rečnega kanala po katerem teče reka Kali Gandaki, kjer sem lahko videl kako domačini perejo perilo in umivajo posodo. Moja pozornost jih ni zmotila, prijazno so se mi nasmehnili, obvezno fotogrfiranje in že je sledil ogled šole v vasi, kjer otroci obiskujejo pouk angleškega jezika. Ujel sem ravno konec šolske ure, sledila pa je ura telesne vzgoje in nogomet na sosednjem prirejenem igrišču. Sledila je še večerja in počitek.
12.dan: Kagbeni – Marpha
Še vedno smo bili na višini prek 3000m. Ta dan smo začeli zelo zgodaj, saj je bil predel po katerem smo se spuščali najbolj izpostavljen vetru in smo želeli priti čimprej do vasice Marpha, da bi se vetru izognili. Pa nam žal ni uspelo. Pri del dneva do kraja Jomson, ki je tudi upravno središče doline je bil dokaj miren, še vedno smo na poti občudovali košček stene Daulaghirija, Jomson pa sam po sebi nič posebnega. Edina pozitivna stran kraja je manjše letališče od koder lahko dnevno poletite proti Pokhari in Kathmanduju. Tukaj je tudi glavni štab nepalske vojske, saj so bili ti predeli znani v preteklosti po nemirih in spopadih z uporniškimi maoisti. Od Jomsona je sledil še dvourni spust do vasice Marpha, ki pa že leži na višini 2860m. Pot je bila zelo vetrovna, kar je še bolj otežilo samo hojo, na določenih odsekih so bili sunki kar precej nevarni. Tudi vasica Marpha je bila nekaj posebnega. Leži strnjena pod manjšim hribom, na vrhu vasice je čudovit velik samostan, ulice vasice pa so zelo strnjene in vse pobarvane v belo barvo, na njih pa domačini prodajajo vse mogoče stvari. Imeli smo izredno lep lodge z veliko notranjo teraso v središču vasice. Sledil je obvezen ogled vasice, od daleč pa smo si lahko ogledali tudi pravo nepalsko poroko, ki pa je bila vsaj za moje pojme malce čudna. Ampak je bilo vseeno lepo videti kako ta običaj izgleda tudi v drugih državah.
13.dan: Marpha – Ghasa
Počasi smo se bližali koncu našega trekinga. Ta dan ni bil naporen je bil pa izredno dolg, saj smo hodili skoraj celi dan, spustili smo se pa vse do namdorske višine 1850m. Vse bolj se je poznal prihod monsunskega obdobja, vse več je bilo oblakov, pa tud vse bolj soparno je postajalo, tako da visokih hribov v okolici ni bilo več videti. Tako da so bile misli že usmerjene v čimprejšni prihod v dolino in v civilizacijo.
14.dan: Ghasa – Tatopani
To je bil pa še zadnji dan pravega trekinga, spustiti se je bilo potrebno do vasice Tatopani. Dolina je postajala vse bolj ozka, sonce je vse bolj pripekalo, tako da je bila hoja z nahrbtniki vse bolj neznosna. Vročina je naredila svoje. Vendar nam je kljub vsemu uspelo priti do Tatopanija, kjer smo se nastanili v odličen Dhaulaghiri Lodge z izjemno lepo teraso in manjšimi kolibami z dve osebi. Blizu lodga so bile čisto prave toplice oz. t.i. Hot Springs, sama vas pa nič posebnega, nekakšen "must" stop preden se odpraviš v Pokharo.
15.dan: Tatopani - Pokhara
Odhod v Pokharo. Najprej smo še približno eno uro hodili, vendar nas je vročina kaj hitro izmučila in smo se skupaj odločili, da je bolje da si zorganiziramo taksi in se odpeljemo do Benija. V Beniju smo le še zamenjali taksi in se odpeljali do Pokhare. Vožnja od Benija do Pokhare je trajala približno 4 ure. Vmes smo imeli tudi srečo saj smo se izognili nevihtam, ki so v tem času v okolici Pohkare čisto vsakdanji pojav. Ob prihodu v hotel v Pokhari, pa je tudi nas presenetila manjša ploha, ki pa je bila prav osvežujoča, saj so bile temperature v dolini krepko čez 30 stopinj. V Pokhari smo ostali še 3 noči, se malo odpočili, si ogledali okolico, jaz sem si najel tudi kolo in sem en celi dan kolesaril okoli Pohkare, zadnji dan bivanja pa smo izkoristili za skok na hrib Saragot, kjer smo si ogledali sončni vzhod na t.i. Annapurna Range (videli smo Annapurno I, Machhapuchhre, Mardi Himal, Annapurno IV, Annapurno II in celo vrh Dhaulagirija in Manasluja...)
Sledila je še vožnja iz Pokhare v Kathmandu, še nekaj ogledov v Kathmanduju, obvezno nakupovanje, slovo od vseh prijateljev in pot nas je vodila nazaj v Slovenijo. Iz Katmanduja smo poleteli najprej v Doho, nato proti Munchnu in naprej za Ljubljano, kamor smo skupaj prileteli v nedeljo 11.5.2008 ob 10.05. In končalo se je še eno fantastično potovanje. Prijateljem v Nepalu sem obljubil da se kmalu zopet vrnem. In res se bom, upam da, kmalu…….
