Končno je prišla ta naša Francija. Že konec meseca julija smo se dogovorili da gremo skupaj z enim avtom: Rok, Luka, Špela in jaz. In Špela jo je poimenovala fuflarska Francija. Odšli smo na Tabor AO Rašice – Ailefroide 2008. Sam kamp se nahaja v nacionalnem parku Ecrins z istoimenskim štiritisočakom Barre des Ecrins.
Tabor je sicer trajal kar celi teden, vendar smo se mi na pot zaradi službenih obveznosti mene in Roka odpravili šele v torek ob 14.30 iz Ljubljane. Pot nas je vodila mimo Postojne, mejnega prehoda Fernetiči, Benetk, Padove, Vicenze, Verone, Piacenze, Alessandrie, Torina, prelaza Montgenevre, Briancona in naše končne postaje kampa Ailefroide, ki leži na nadmorski višini 1561m.
Vožnja je trajala slabih osem ur, v Ailefroide pa smo prispeli v poznih večernih urah v deževnem vremenu. Ravno toliko je deževalo, da si nismo mogli postaviti šotorov. Zato smo se tisto noč Rok, Špela in jaz švercali pri Blažu in Nini, Luka pa je spal kar v avtu. Še sreča, da smo se naslednji dan zbudili v lepem sončnem jutru. Midva z Rokom sva imela v planu že v sredo vzpon na 4103m visok Barre des Ecrins. Takoj po zajtrku sva začela pripravljati vso opremo in nekaj po 11.00 uri naju je načelnik Janez odpeljal do parkirišča, kjer se vzpon na to goro tudi začne. Luka ni imel želje po vzponu, Špela pa se je zadnji trenutek premislila in se oddločila da bo raje plezala v okoliških stenah kampa. So se pa Mateja, Manca, Simon in Marc odločili, da tudi oni poskušajo osvojiti vrh. S to razliko, da so na pot krenili malo kasneje kot midva z Rokom.
Pot proti prvi koči na višini 2522m se začenja dokaj strmo in po dobri uri hoje cik cak zagledaš del ledenika, ki se spušča z gore Barre des Ecrins. Na tem delu poti srečaš veliko drugih pohodnikov, ki se odločijo za enodnevni ogled ledenika, ki je od blizu naravnost fantastičen. Po prečkanju nekaterih manjših potokov, sva po dobrih dveh urah hoje dosegla prvo kočo. Sledilo je kosilo, manjši počitek in že sva odrinila na pot do druge, zadnje koče Refugue des Ecrins na višini 3174m. Po malo manj kot eni uri hoje, sva stopila na ledenik in mučna hoja po ledeniku se je lahko začela. Pot po ledeniku se je vlekla in vlekla, dokler nisva kar naenkrat v skalah zagledala kočo. Potrebno je bilo zapustiti ledenik in se nekaj 70m višje dvigniti do koče. Prenočišče z večerjo in zajtrkom smo imeli rezervirano. Tudi Simon, Manca, Mateja in Marc so prišli za nama. Večerjo smo imeli ob 18.00 uri. Do takrat pa smo na terasi koče opazovali čudovite razglede po ledeniku in na vse vrhove, ki se dvigajo v okolici, pogled pa nam je skoraj vedno uhajal na mogočni Barre des Ecrins. Naš cilj, ki nas je še čakal. Po obilni večerji (obilna je bila zato, ker smo pojedli poleg svojih porcij tudi vse ostale porcije s sosednjih miz) smo se počasi odpravili do naših ležišč na počitek. Tako zgodaj pa zato ker smo si ure navili na 3.15 zjutraj.
Noč je bila tako zelo kratka, zajtrk je bil ob 3.30. Večina pohodnikov v koči se je zbudila ob enakem času. Takoj po zajtrku smo pripravili vse potrebno za nadaljevanje poti po ledeniku. Simon, Mateja, Manca in Marc so odšli naprej, midva z Rokom pa sva nadaljevala svoj tempo. Že takoj od koče naprej sva se navezala v ledeniško navezo, ko pa se je začel vzpon sva jo spremenila v normalno navezo, čeprav to niti ni bilo tako pomembno. Še pred samim vzponom sem imel jaz težave z derezami, tako da sem moral še spremeniti nastavke le-teh (pa čeprav sem te prekontroliral pred odhodom). In ko sem končno le uspel vse urediti, sem moral še na nujno potrebo in to kar na ledeniku. V celem dnevu sem šel kar trikrat. Tako sva vzpon lahko nadaljevala. Približno po dveh urah vzpona srečava Matejo in Manco, ki nama kaj hitro razložita, da bova kaj težko nadaljevala vzpon po grebenu na vrh Barre des Ecrins. Vzrok je bil preveč snega in tudi opremljena nisva bila dovolj tako, da sva se morala sprijazniti le z vrhom 4015m visokega Dome de Neige des Ecrins. No, konec koncev je bil tudi to lep dosežek. Z vrha sva tudi sama ugotovila, da bi bil vzpon na Barre precej tvegan, tako da je bila odločitev kar pravšnja. Z vrha Dome de Neige sva imela čudovit razgled, vreme je bilo sončno in ne preveč mrzlo. Vseeno se nisva dolgo zadržala na vrhu, obvezno slikanje, nekaj vitaminov in sledil je še spust nazaj do ledenika in potem pot nazaj v dolino. Na koncu se je izkazalo, da je bila pot nazaj kar dolga in naporna. Z zadnjimi atomi moči sva se privlekla do parkirišča. Jaz sem še vedno čutil poškodbo kolena, Rok pa je imel težave z žulji in čevlji. Ampak, na koncu sva bila oba vesela da nama je vzpon uspel, saj sva imela idelane pogoje in prečudovito vreme. Sledil je spust nazaj v kamp in počitek.
Ob večerji, ki nam jo je pripravila naša fuflarka Špela pa smo že kovali načrte, katere stene bomo poskušali preplezati v petek. Proti večeru, ko je začel rahlo padati dež, smo bili malo skeptični, saj so stene tukaj kaj hitro mokre. Pa tudi napoved za petek ni bila preveč blesteča. No, vseeno smo upali da bomo lahko plezali. Sledilo je še večerno druženje ob pivi in klepetanju, vendar sem se kaj hitro pobral spat, saj sem bil kar precej zmatran. Šotor sem si delil z olimpijskim prvakom v fuflanu (Rokom), ne boste pa verjeli, zasedel sem kar 2/3 šotora, to pa zaradi velike blazine na kateri sem spal. Rok je sicer nekaj jamral, vendar kaj dosti ni mogel spremeniti.
Kot skoraj vsako jutro, smo se zbudili okrog 8.00 zjutraj. Prvi vremenski znaki so kazali, da bo vreme zdržalo. Posijalo je celo sonce, stene so se začele počasi sušiti, mi smo si pa že pripravljali zajtrk. Skočili smo še v center kampa do trgovin (hrana, razglednice in pijača), ko so se začeli nad kampom zbirati oblaki, sonce pa je izginilo. Takoj smo ugotovili, da s plezanjem ta dan ne bo nič. Začelo je tud malo rositi, tako da smo si Špela, Rok, Luka in jaz privoščili nekaj pločevink piva, vse skupaj pa se je zavleklo do kosila. Ko smo se vrnili nazaj do šotorov, nam Janez sporoči, da ima načrt obiska kraja Gap, kjer je trgovina Dechatlon, kjer imajo oblačila, obutev in druge športne stvari. Na pot do 78 km oddaljenega Gapa smo se odpravili tudi mi. In tako popoldne izkoristili za manjše nakupe in pa druženje. Pot do Gapa poteka po slikoviti dolini reke Durance, ki se na enem mestih razširi v jezero Serre Pancon, po njej je možna tudi polvba in veliko domačinov ima na jezeru tudi čolne in manjše jadrnice. Ob jezeru je tudi veliko kampov in možnosti za plavanje. Zvečer v kampu je sledila večerja in pa obvezno večerno druženje. Vremenska napoved za soboto je bila sončna, tako da smo vsi imeli v mislih le plezanje.
Zbudili smo se v jasno sobotno jutro. Po obveznem zajtrku smo se že zbirali v naveze in pregledovali, katero smer bi šli plezat. Jaz sem bil dogovorjen z Tinetom in Simonom. Odločili smo se da bomo preplazali smer Pets de rupricaprins v južni steni gore De la Draye z nadmorsko višino 2100m. Stena je dolga 500m, ocenjena pa je z oceno 5b/6a. Ena od boljših stvari plezanja v tej dolini je ta, da dostopi niso dolgi, ampak rabiš približno 15-20 minut, da prideš do vstopa v steno. Toliko smo rabili tudi mi trije, vendar smo naleteli na malo gužve. Pred nami so v smer štartali tudi štirje italjani, tako da smo morali malo počakati. Še sreča da niso bili počasni, tako da smo se v smeri videli smao še dvakrat. Celotno področje sten pokriva granit, tako da je tukaj plezarija odlična, zelo dober je oprijem z nogami, malo manj pa je oprijemkov za roke. Zelo pomembno v taki steni je kako se znajdeš in pa zaupanje v noge. Če tega ni, potem je tudi plezarija malce težja. Moram priznati, da mi je bila smer zelo všeč, saj je na nekaterih odsekih ponujala odlično plezanje, bila sta pa tud dva dela na katerih si lahko malce počival. Zelo dobro so bili urejeni tud štanti, na katerih so lahko noge oz. prsti počivali. Po dobrih petih urah plezarije smo bili na vrhu De la Draya. Z vrha pa čudovit razgled nad celotno dolino, na naš kamp, v sosednji steni pa smo videli tudi drugo našo navezo, kjer so plezali Janez, Mateja in Asja. Sledil je še spust v dolino in obvezna večerja. Kot vedno je za odlično večerjo poskrbela naša fuflarka Špela.
Ker je bil to naš zadnji večer v kampu, smo se odločili da si bomo pripravili manjši taborniški ogenj. Skoraj vsi smo začeli po kampu iskati veje, hlode, trske...vse s čemer bi lahko zakurili ogenj. Ko smo vse to poravili se je taborniški večer lahko začel. In sedile so tudi obljubljene palačinke s strani našega načelnika. S to razliko, da jih ni pripravil on, ampak sta za to poskrbela Nina in Tadej. In moram priznati, pripravila sta odlične palačinke. Pa še namaz smo si lahko izbirali: nutelo, marmelado in skuto. Sledil je še družabni večer, dokler nismo vsi popadali v šotore z mislijo o odhodu domov.
Ko se je potrebno odpraviti proti domu, so misli vedno mešane. Nekateri se tega veselijo, drugim je tečno pakirati, nekateri bi pa še ostali. Razen Tadeja in Velese smo vsi drugi morali pakirati in se pripraviti na odhod. Malo pred 11.00 uro je bila fuflarska posadka Nissana že pripravljena. Sledil je povratek v Slovenijo skoraj po isti poti, kot smo prišli sem. Namesto na Piacenzo smo se raje odločili, da bomo šli mimo Milana. Odločitev je bila prava, saj gužve ni bilo. Točno ob 18.00 uri smo bili na počivališču Ravberkomanda, kjer me je prišla iskat Mateja. In tako se je naš tabor zaključil. In vsi smo bili enotnega mnenja, da je bilo fuflarsko super. In fuflanje je tako na Rašici postal nacionalni šport.
