Langtang,
nekje na sredi, pa vendar na koncu, čisto na meji s Tibetom. Malo poznana
pokrajina S od Katmanduja. Razgibana, posejana s tisočerimi dolinami in
grebeni, ki se v daljavi stikajo v mogočne vršace. Res, da ne bomo dosegli
vznožja nobenega osemtisočaka, a ne šteje samo to. Na obzorjih, v neskončnih
razgledih se bomo s pogledi dotaknili celo Makaluja na vzhodu, piramide očaka
Everesta in če bo dano uzremo celo Manaslu.
Ustanovitev
nacionalnega parka sega v leto 1976 in pravzaprav je Langtang Narodni Park prvi
Himalajski Narodni Park. Velik je dobrih 1700 kvadratnih km, v njem pa naj bi
se nahajalo čez 45 vasic. V parku živi 4500 ljudi. Na severu in vzhodu
meji na Tibet, na zahodu meja poteka ob rekah Bhote Kosi in Trisuli. Južna meja
pa poteka 32 km severneje od Kathmanduja. Tudi oba najvišja vrhova Langtang
Lirung (7227 m) in Dorje Lakpa (6966 m) in visokogorska sveta jezera Gosaikunda
spadajo v park.
Ime
Langtang pa se nanaša na legendo, ki pravi, da je dolino odkril lama, ki je
lovil pobeglega jaka. Lang
po tibetansko pomeni jak, dhang
pa slediti. Zaradi širokega višinskega razpona, ki pomeni klimatsko, geološko
in topografsko pestrost, je območje bogato z različno vegetacijo in živalskimi
vrstami. Kar četrtino parka pokrivajo gozdovi. Pod dva tisoč metri je gozd
tropski oziroma subtropski, višje ga zamenja raznovrstno grmičevje, ki postaja
z višino vedno redkejše, nad tri tisoč metri pa prevladujejo travnate površine,
ki se višje umikajo ledu in snegu. V gozdovih prevladuje hrast, različne vrste
bora, javor, jelka, bambus in rododendron. V njem so našle zatočišče različne
živali kot srne, jeleni, himalajske koze, divji psi, raznovrstni glodalci,
langurji, himalajski črni medved, opice vrste resus in tudi vedno redkejša
rdeča panda. Ob reki, ki teče po dolini, pa poteka tudi spomladanska in
jesenska selitvena pot ptic iz Tibeta v Indijo.
Seveda
je park najbolje spoznati in doživeti med hojo. Zaradi poletnega JZ monsuna, ki
traja od junija do septembra, ga je najprimerneje obiskati jeseni (oktobra
in novembra) ali spomladi (aprila in maja). Pozimi pa so predvsem noči zelo
mrzle in zaradi snega je tudi marsikje neprehodno. Sam sem se odločil za april
in v 14 dneh sva skupaj z očetom prehodila kombinacijo Langtang in Gosaikund
treka. Začela sva v Syabrubesiju, končala
pa v Dunchju.
Vasica
Syabrubesi se nahaja na višini 1470 metrov in je od glavnega mesta Nepala
oddaljena le 117 km, vendar je cesta v tako slabem stanju, da vožnja do nje z
javnim prevozom traja dobrih 8 ur. Vsekakor je vožnja z javnimi prevoznimi sredstvi
v Nepalu doživetje zase. Avtobus je bil velikosti za približno 30 ljudi, vendar
se je vanj, poleg vse prtljage, nagnetlo še vsaj enkrat toliko ljudi, na
njegovo streho pa še dvakrat toliko. Midva se na koncu odločiva raje za jeep,
sva sicer plačala nekaj eurov več, vendar je bilo vse skupaj bol na komot in
privarčevala sva nekaj ur trpljenja na nepalskih cestah.
Zaradi
dolge vožnje je najbolje prvo noč prespati kar na izhodišču. V Syabrubesiju se
nahaja veliko lodgev in majhnih prodajaln. Cesta se konča takoj za vasjo
(trenutno Kitajci gradijo cesto še naprej ob reki vse do Tibeta) in po
prečkanju visečega mosta čez reko Bhote Kosi, ki priteče s severa, se ob deroči
Langtang Kholi večinoma po desni strani vzpenjamo skozi bogat gozd, kjer nam
družbo občasno delajo opice in nam ušesa polnijo s svojim prepevanjem mnogi
ptiči.
Z
očetom sva štartala zjutraj, prečila sva nekaj visečih mostov, slapov
in šla skozi več manjših naselij vse do prvega večjega naselja lodgev
imenovanega Changtang oziroma Lama Hotel na višini 2480 metrov. Vasice ob poti
se hitro razvijajo in nudijo danes praktično vse kar potrebuje pohodnik.
Običajno se na vsakih nekaj ur hoje nahaja vasica z vsaj nekaj lodgi, kjer se
lahko prespi, dobi hrano in pokliče v primeru urgence.
Naslednji
dan bogat gozd počasi zamenja nižje grmičevje in rododendroni. Najboljši čas za
obisk doline je spomladi, ko se ti grmi bohotijo z barvitim cvetjem.
Dolina vedno bolj postaja tipične ledeniške U oblike. Osrednje vasi v dolini
Langtang na višini 3430 metrov ni več. V njej so se nekoč nahajali prostori
Nacionalnega Parka, pekarna in cel kup lodgev. Potres, ki je prizadel dolino
leta 2015 je vas in celotni del okoli vasice zravnal in porušil čisto vse kar
je bilo mogoče. V nekaj sekundah je zemeljski plaz zravnal zemljo in pod sabo
pokopal okrog 200 ljudi. Posledice potresa in plaza so vidne še danes. Ljudje v
dolini se počasi postavljajo na noge, začeli so malce višje graditi tudi lodge,
vendar bo trajalo še kar nekaj let, da bodo vas zgradili na novo. Imenovala se
bo New Langtang Village. Zadnje naselje v dolini Kyanjin Gompa se nahaja na
višini 3870 m in je obdano s prekrasnimi gorami. Dominira Langrang Lirung s
7246 metri višine, Kimshung s 6781 metri in Langshisha Ri s 6370 metri višine.
Do Kyanjin Gompe se običajno hodi tri dni, od tam pa se potem lahko delajo še
dnevni izleti na okoliške vrhove in v stranske doline.
V
Kyanjin Gompi pa se poleg lodgev nahaja tudi samostan in sirarna, ki deluje v
pašni sezoni od maja do decembra. Sirarna je tu začela delovati ob švicarski
pomoči leta 1955. V njej letno proizvedejo 7000 kg sira in večino ga na hrbtih
prenesejo nosači v Kathmandu. Visokogorsko živino sestavljajo v večini jaki (40
%) in njihovi hibridi dyzokpusi.
Večina jakov (90%) je ženskega spola, ne samo zaradi mleka, pač pa tudi zaradi
močnejše in toplejše volne. Samce imenujejo yakbo,
samice brimu. Jaki
so dobro prilagojeni na višino in se pasejo vse tja do 4800 metrov, medtem ko
so mešanci že manj prilagojeni. Vendar pa hibridne samice dajo za dvakrat več mleka
kot jakove samice, delež maščobe pa ima to mleko precej nižji. V
preteklosti so mleko večinoma porabili za izdelavo masla, ki ima v mrzlih
pogojih daljšo dobo uporabe. Maslo je tudi bolj hranilno in je še danes pogosto
uporabljeno v nekaterih budističnih ritualih. Z izsuševanjem beljakovin pa so
izdelovali so tudi sirček imenovan chiurpi.
Danes le še redko katera družina proizvaja maslo in chiurpi, zato pa se večina mleka
proda v Kyanin Gompa sirarno. V njej pa poleg sira proizvedejo še 1800 kg
masla letno, ki pa ga v večini pokupijo lokalni prebivalci. Povprečno
dnevno zberejo 450 kg mleka, v vrhuncu sezone pa tudi do 1000 litrov na dan.
Iz
Kyanjin Gompe se naslesnji dan odpraviva pod Langtang Lirung, kjer so Tomaževi
(Humar) prijatelji in znanci uredili kamnito gomilo in postavili novo ploščo z
napisom. Na dobrih 4200m smo se dobro počutili zato bo jutri treba više. Spomin
nanj je v dolini močno živ in ob balvanu na katerem je treniral in se nahaja
tik za sirarno, je v kamen izklesano njegovo ime. Počivaj v miru, Tomaž!
Zelo
dobro aklimatizirana se povzpneva še na na Kyanjin Ri (4600 m n.v.), ki se po
višini precej približa pet tisočim metrom in nam ponudi krasen pogled na
okoliške gore in celotno prehojeno dolino.
Večina
lokalnega prebivalstva se ukvarja s kmetijstvom, predvsem s poljedelstvom
in pašništvom. V zadnjih letih pa jim preživetje lajša tudi turizem. Namreč
samo polovica prebivalcev lahko preživi s tem kar pridelajo. Kmetovanje v
Himalaji je izredno težko. Poletni monsun prinese kar 80% vseh padavin.
Pridelava je časovno zelo kratka in otežena tako zaradi velike količine padavin
kot zaradi strmih pobočij z raznimi zemeljskimi zdrsi in močno erozijo tal.
Zato so večinoma njihove njive v višjih predelih zaščitene s kamnitimi zidovi,
nižje pa so polja terasasta.
Nazaj
se lahko vrnemo po isti poti ali pa nekje na sredi poti med Lama Hotelom in
Syabrubesijem odvijemo proti Thulo Syabruju. Vmes prečkamo Ghopche Kholo in se
povzpnemo mimo terasastih polj do vasice na višini 2260 metrov s 70 hiškami in
prekrasnim pogledom na Ganesh Himalajo in Annapurnino pogorje. Tam sva s
Talom dobila družbo še enega solo dekleta – Eli. Skupaj smo se
mimo Sing Gompe, kjer se poleg samostana nahaja še ena sirarna, in Lurebina
Yaka dvignili do Gosaikundskih jezer. Ob tretjem največjem jezeru imenovanem
Bhairav Kund (Kund pomeni po hindujsko jezero) se na višini 4460 metrov nahaja
nekaj lodgev in kamnitih zatočišč, ki jih množično uporabljajo romarji. Namreč
jezera so za hindujce sveta in vsako leto avgusta jih obišče tisoče vernikov.
Jezero naj bi ustvaril sam bog Shiva in skala, ki se nahaja v njem, naj
bi predstavljala njegovo glavo. Dobre pol ure traja sprehod okoli jezera
in približno toliko časa vzame tudi vzpon na bližnji vrh, iz katerega so
lepo vidna še druga jezera in bližnji osem tisočaki. Vseh jezer naj bi bilo
108. Mimo nekaterih se sprehodimo tudi ob nadaljevanju poti na Lurebina La –
4610 metrov visok prelaz.
Od
tukaj se potem lahko spustimo do Tharepatija, kjer se priključimo na Helambu
trek ali se pa od jezer vrnemo nazaj v dolino, vendar ne pridemo do
Syabrubesija, saj si lahko pot nekoliko skrajšamo (s tem tudi vožnjo do
Kathmanduja) in končamo treking v vasici Dunche, kjer tudi prispimo in se potem
naslednji dan ali z jeepom ali avtobusom zapeljemo nazaj v Kathmandu.
