Zimski vzpon na Triglav - 2864m

Ideja za vzpon na Triglav je nastala v četrtek zvečer po ferajnu v Vinji. Predlog je prišel s strani Mokija in v tistem trenutku se nas je prijavilo kar nekaj kandidatov. V petek tekom dneva smo samo še sestavili dokončno ekipo, se dogovorili za kraj in uro odhoda. Zbirališče je bilo v soboto zjutraj ob 4.00 na Petrolovi bencinski črpalki na Celovški cesti v Šiški. Na Triglav smo se odpravili Janja, Jana, Moki, Boštjan, Borut, Igor in moja malenkost.

Na parkirišče v dolino Krme smo prispeli nekaj po 5.00 zjutraj. Pripravili smo vse potrebno in še v temi začeli vzpon proti Krederici. Kar dobre 45 minut hoje smo potrebovali čelne svetilke, prvo pravi postanek pa naredili pri pastirski koči na višini 1762m, kjer smo na hitro nekaj pojedli in se osvežili. Ves čas vzpona je bil sneg, vendar ker je bi le ta pomrznjen derez in gamašen nismo potrebovali. Nekaj minut po 9.00 uri smo bili na Krederici. Odločili smo se da gremo kar v kočo, se pošteno najedli in pripravili vse potrebno za nadaljevanje vzpona na vrh Triglava. Potrebno je bilo pripraviti cepine, dereze in gamašne pa tudi bolj topla oblačila, saj je na Triglavu na določenih odsekih pihal kar močan SZ.

Že takoj na začetku vzpona se nam pripeti manjša smola. Janji so nagajale dereze in tako ni mogla z nami do vrha. Počakala nas je kar v koči na Krederici. Midva z Mokijem sva potegnila naprej, sledili so nama še Jana, Boštjan, Borut in Igor. Po nekaj več kot uri hoje sva bila z Mokijem že na vrhu, čisto sama. Sledilo je obvezno slikanje, po nekaj manj kot 20 minutah pa so prišli še ostali. Na vrhu je bilo prav prijetno sončno vreme, pa tudi veter ni bil premočan. Vsi smo bili na Triglavu vsaj enkrat, razen Jane. Deklico je bilo tako potrebno krstiti, kot velevajo običaji. Vrv smo imeli in akcija se je lahko začela. Štirje lahki in en močnejši udarec po zadnjici. Na vrhu smo se zadržali še približno pol ure, potem pa je sledil spust nazaj proti Krederici, kjer nas je že čakala Janja. Spust ni bil nič posebnega, vendar smo zaradi Jane (punca je bila prvič v zimskih razmerah tako visoko) le tega opravili počasi in previdno. Vse skupaj se je končalo dobro in okrog 13.30 smo bili že nazaj na Krederici, kjer smo ugotovili, da Janji sploh ni bilo dolgčas. Družbo so ji delale punce iz rašiškega odseka, ki so prišle v soboto na turno smuko.

Po krajšem postanku smo nadaljevali še pot v dolino Krme, spust sam po sebe niti ni bil tako enostaven, saj je bil sneg že precej južen in na nekaterih delih se nam je pošteno vdiralo pod nogami. Proti koncu je vse skupaj postalo že kar precej mučno vendar smo okrog 16.30 vsi srečno prispeli do naših avtomobilov. Še zaslužena pica pri Matičku v Radovljici in pot v Ljubljano.

Batogniško sedlo-Prag (2068m)

V soboto 09.02.2008 je bil zbor pred domom Dr. Klementa Juga v Lepeni ob 7.30 zjutraj. Iz Bovca smo štartali poleg mene še Petja, Janja in Jana. Zamudili smo približno 10 minut. Vendar je tudi drugi avto iz smeri Trente v katerem so bili Tine, Aleš, Helena, Barbara in Kekec prišel še kasneje. Ko smo pripravili vso opremo smo štartali najprej proti Krnskemu jezeru. Snega je bilo tudi v dolini nekaj centimetrov, tako, da so bile že v začetku vzpona potrebne tudi gamašne. Petja, Kekec, Aleš in Tine so imeli tudi turnosmučarsko opremo, saj je bil cilj spust iz Krna. Po dobri uri in pol smo prispeli v bližino Krnskega jezera in si na manjšem koncu sončne lege privoščili krajši počitek in malico. Zaradi zgodnje ure je bilo jezero še v senci. Jezero je bilo pokrito s tanko plastjo snega in kaj hitro smo ugotovili, da je pomrznjeno in smo ga tako lahko brez večjih težav tudi prečkali.

Pravi del poti se je šele začel. Sledil je vzpon, snega pa vedno več. Imeli smo tudi to smolo, da smo bili prvi, ki smo se po obilnem sneženju odpravili proti Krnu iz Lepene. Napredovali smo zelo počasi, saj je bila hoja na nekaterih deli zelo otežena. Vmes je sledil tudi krajši postanek, kjer nam je Aleš demonstriral, kako pogledamo kako plazovito je lahko pobočje po katerem hodimo. Ugotovili smo, da nevarnost plazov ni bila velika. Ves čas vzpona nas je spremljalo tudi sonce. Vse bolj smo pogledovali na uro in ugotovili, da s takšnim tempom ne bomo mogli osvojiti Krna, kajti še isti dan se je bilo potrebno spustiti nazaj v dolino. Odločitev je bila precej lahka. Naš cilj je postal Prag – Batogniško sedlo, ki leži na višini 2068m z njega pa čudovit razgled na okoliške hribe. Ob 14ih smo vsi stali na vrhu sedla. Le turno smučarska naveza (razen Tineta) je nadaljevala pot na Krn. Dogovorili smo se da se zopet dobimo ob Krnskem jezeru.

Na sedlu je pihal zmeren veter, tako da smo si lahko privoščili krajši počitek in sledil je nori spust v dolino. V dokaj hitrem tempu smo se spuščali proti jezeru, le Tinetu je turnosmučarski podvig delal nekaj težav. Priznati je pa treba, da je bil to njegov prvi. Ampak je tudi on z lahkoto prismučal do jezera. Na jezeru pa še toplo sonce in obvezeno slikanje. Turnosmučarske ekipe še ni bilo, sonce pa je že počasi mahalo v slovo. Del ekipe se je odpravil proti dolini, ostali pa so počakali na turne smučarje. Vsi skupaj smo bili v dolini, ko se je počasi mračilo. Sledila je še obilna večerja in prijetno druženje, ki pa se tokrat ni zavleklo. Drugi dan smo že smučali na Kaninu.