na tura AO Rašica bi morala po planu biti na koči na Okrešl Skupna tura AO Rašica bi morala po načrtu biti na koči na Okrešlju, vendar smo morali zaradi poškodbe oskrbnika koče in velike količni snega turo odpovedati. Prestavili smo jo na kočo pri izviru Završnice. Sprva sem bil novice kar vessel, saj je to pomenilo, da je pot do Ljubelja precej krajša kot pa da bi se iz Ljubljane vozili vse od Logarske doline. Tura je bila dvodnevna in že vnaprej sem se dogovoril, da bom v soboto plezal s Tinetom, v nedeljo pa z Mokijem.
Na pot smo se odpravili že v petek pozno popoldne, saj je od Ljubelja pa do koče približno1,15 minut hoje. Skupaj smo se peljali Rok, Jana, Tina in jaz. Na Ljubelju smo srečali še Simona, Matejo, Iztoka, Alenko in Manco. Skupaj smo se odpravili proti koči. Ob našem prihodu je bilo v koči že kar nekaj naših članov, nekateri pa so prihajali še za nami. Dokaj hitro smo legli k počitku, kajti zjutraj je bilo potrebno zgodaj vstati.
V soboto zjutraj so imeli tečajniki prikaz zimske tehnike, mlajši in strejši pripravniki pa so opravljali potrebne izpite zimske tehnike. Jaz se jih tokrat nisem udeležil, saj sem imel v zadnjem mesecu kar precejšno gužvo in se nisem mogel posebej pripravljati za izpite. Tako sem se skupaj z Rokom dogovoril, da greva plezati s Tinetom grape v Begunščici. Zjutraj se nam pridruži še Kekec in tako smo imeli dve navezi. Jaz sem plezal s Kekcom, Rok pa s Tinetom. Naš prvi cilj je bila Rožičeva grapa. Najprej nas je čakal 40 minutni dostop do grape, ki pa se dokaj hitro začne s malo težjim skalnim skokom, ki je nekaj preglavic povzročal tudi Tinetu in Kekcu. Ne bom pretiraval, če rečem da smo porabili tukaj skoraj eno uro časa, da smo se vsi prebili čez ta skalni skok.
Ostanek grape do vrha je bil prava poezija, sneg je bil trd in tudi temperature so bile primerne za plezanje. Celotna grapa je dolga okrog 250 metrov. Na iztopu iz grape smo zagledali tudi osrednji vrg Begunščice, do katerega je bilo še približno 10 minut huje. Ker še nisem bil na Begunščici sva se s Kekcom odločila, da greva do Tineta in Roka, ki sta naju že čakala na vrhu. Z vrha smo videli tudi do naše koče, kjer so ostali člani opravljali izpite zimske tehnike. Pri sestopu po Sestopni grapi smo se spraševali, če ne bi ta dan splezali še ene grape. Dovolj zgodaj je bilo, da bi lahko splezali še eno. Po krajšem postanku smo se odločili da preplezamo še Levo grapo, s podobnimi nakloninami kot jo ima Rožičeva grapa.
Po prvem lažjem skoku smo takoj naleteli na najtežji skok, kjer smo se morali zopet varovati. S tem da smo obrali malo drugačno taktiko kot prej, saj je naprej potegnil le Tine, vsi ostali pa smo bili varovani na isti vrvi. Tako smo za ta skok porabili bistveno manj časa kot v prvi grapi. Skok je bil sicer zalit s snegom vendar je bil ta nekoliko mehkejši, tako da je bilo na trenutke kljub varovanju, kar malce težko najti pravo rešitev za napredek. Vsi smo varno prečili skok, ostanek grape pa je zopet ponujal odlično plezarijo. Le malce pod vrhom smo se napačno odločili in zašli malce preveč v desno, posledica pa je bila, da smo iz grape izstopili na precej oteženem pobočju, kjer je bil sneg precej mehak, pa tudi nevarnost za zdrs večja. K sreči smo vsi varno prečili to pobočje in se znašli na vrhu levega del Begunščice.
Potreben je bil le še sestop v dolino do naše koče, kjer so preostali člani še vedno opravljali izpite. Po izpitih pa nam je bilo prikazano še reševanje ponesrečenca iz pod plaza s pomočjo psa reševalca. Sledila je še večerja in zabavni del programa, ki se je zaključil precej pozno, saj je bila tisti dan pustna sobota. Midva z Rokom sva bila zdravnika specialista za vse. Spila pa tudi nisva malo.
Posledice zjutraj so bile očitne. V planu ni bilo nobenega vzpona, pa tudi vreme je bilo malo slabše kot dan prej. Zelo počasi sva se pripravila, pozajtrkovala in se odpravila proti koči na Zelenici. Ker sva imela že vsega čez glavo, sva žičničarje na Zelenici prosila če se v dolino lahko peljeva s sedežnico. Tudi to nama je uspelo. Na prakirišču, kjer smo pustili avtomobile sva bila že ob 13.00 uri. Sledila je še vožnja v Ljubljano in popoldanski počitek. Skupna tura je uspela.
O Prontarski grapi nam je nekaj na ferjanu v četrtek govorila Nina. Z Mokijem sva bila hitro navdušena in sva spremenila načrte. Najprej sva imela v mislih Planjavo, vendar naju je prepričala Nina in odločila sva se za Veliki vrh. Kasneje se javi še naša Špelca in brez pomislekov ji javiva, da gre lahko zraven. V petek še zadnji dogovori o odhodu. Prilagojen je bil Mokijevemu prihodu avtobusa, ki je v Ljubljano prišel ob 5.30 uri.
Mokija poberem točno ob 5.30 uri na avtobusni postaji na Viču in pot sva nadaljevala do ferajna, kjer nas je čakala Špela. Vsi skupaj smo se odpeljali do Podljubelja in na parkirišču, kjer je smerokaz za Korošico pustili avto. Na parkirišču sta bila že dva avta AO Kranj, kar nam je že takrat dalo vedeti, da bo v grapi gužva. Nekaj minut za nami pripelje še en avto in tudi ti so bili namenjeni v isto grapo kot mi. Na žalost informacije po internetu krožijo zelo hitro, saj sta grapo sredi tedna preplezala dva člana AO Kranj in na forum napisala da so razmere odlične. Nismo se pustili zmesti, takoj smo se pripravili in zaželi dostopati do grape.
Do vstopa v grapo smo porabili nekaj več kot eno uro. Pred nami sta bili le dve navezi, ki pa sta v grapo vstopili še preden smo mi prišli do vstopa. Le pozdravili smo se in pripravili vse potrebno za vzpon. Na prvi pogled je izgledala grapa dobro zalita s trdim kompaktnim snegom. In tako je tudi bilo. Že v vstopu v grapo nas je čakal trd zalit skok, ki smo ga premagali brez večji težav. Po nekaj metrih plezanja nas čaka novi bolj težji skok in tukaj smo ujeli tudi dve navezi, ki sta v grapo štartali pred nami. Kar nekaj časa so se matrali, da so uspešno preplazali skok, ki je postajal vse bolj kamnit. Ker smo fantje kavalirji in ker je potrebno damam dati prednost, sva z Mokijem Špelo spustila naprej. Kljub varovanju je skok Špela opravila suvereno, malo višje v grapi pripravila tud varovanje in tako sem skok napadal tudi sam. Moram priznati, da je na prvi pogled zgledal precej težji, tako da večji težav sploh nisem imel, takoj za mano pa se ga je lotil tudi Moki. Vsi smo varno priplezali do sidrišča, pospravili vrv in nadaljevali z plezanjem.
Grapa je bila odlično zalita s trdim snegom, plazanje je bil pravi užitek. Nekje na sredini grape smo naleteli na balvan, skozi katerega je bila narejena snežna luknja, tako da smo se izognili enemu skoku. Vsi trije smo se odločili za lukno in nadaljevali s plezanjem. Nekje na 2/3 grape pa prideš do točje kjer je pred tabo več variant sestopa na vrh. Mi smo se odločili za levega in še zadnji skok, ki je bil tudi kamnit. Opravili smo ga brez varovanja in težav in po malo manj kot 3 urah smo bili na vrhu Velikega vrha. Lep sončen in topel dan, na vrhu pa kopica turnih smučarjav, saj je Veliki vrh raj za turne smučarje.
Na vrhu smo se malo pogovarjali kje bi sestopili v dolino, a nas je hitro opozoril domačin, da je najboljše sestopiti čez Kofce na planino Matizovec. In na koncu smo se res odločili za to opcijo, pa čeprav smo imeli avto na drugi strani doline. Pri planini Matizovec me je prijazna gospa odpeljala do avta. Pobral sem še Mokija in Špelo in odpeljali smo se proti Ljubljani s postankom v Tržiču, kjer smo si zasluženo privoščili mrzlo pivo. Še en super dan in odlična grapa.
