NEPAL – država najvišjih vrhov sveta

Uradno ime: Kraljevina Nepal

Velikost: 140.800 km²

Prebivalstvo: 26,45 milijonov prebivalcev (v Nepalu živi več ljudstev – etičnih skupin)

Uradni jezik: nepalski, angleški

Glavno mesto: Katmandu (700.000 prebivalcev)

Vera: 90% Hindujcev, 5% Budistov, 3% Muslimanov, 2% ostali

Državna ureditev: parlamentarna demokracija

Podnebje: Klimatske razmere so zelo pomembne za obisk Nepala. Oktober - November: to je začetek sušnega obdobja in tudi najprimernejši čas za obisk Nepala; vreme je stabilno, zrak je čist in vidljivost je zelo dobra (iz Katmanduja je mogoče videti visoke gore v bližini) in dežela se ravno začenja prebujati po dogi deževni dobi. Februar - April: je drugi najboljši čas za obisk, je tudi konec sušnega obdobja, vendar pa je ozračje v dolinah umazano (prah) in vidljivost ni najboljša. December - Januar: klima in vidljivost sta dobri, vendar zna biti mrzlo; če se odpravljate v gore morate biti pripravljeni na sneg in mraz, v Katmanduju pa nekateri poceni hoteli nimajo ogrevanja, zato znajo biti večer hladni. Ostali meseci v letu niso primerni za obisk Nepala: Maj - začetek Junija je preveč vroče, deževna doba od sredine Junija - Septembra pa prinaša v višjih predelih oblačno vreme in posledica padavin so blatne poti in ceste.

Relief: Nepal je dežela v Aziji, ki leži med Indijo (na jugu) in Kitajsko oz. Tibetom (na severu). Država meri od vzhoda od zahoda 800 km, najširši del od severa do juga pa meri 23o km. Je majhna, geografsko zelo razgibana dežela, saj je njena najnižja točka komaj 100 metrov nad morsko gladino, najvišja pa je tudi najvišja točka na zemlji – gora Mount Everest (Mt. Sagarmatha), ki dosega 8848 metrov. Gore in hribovja pokrivajo kar 80% celotnega ozemlja v državi, kar predstavlja državi velike izzive. Večina prebivalstva živi zunaj mest, na podeželju in v gorskih predelih in dolinah ( kar 80%). V dolinah pa se prebivalci večinoma ukvarjajo s kmetijstvo, kjer najpogosteje gojijo riž.

Vizum: Vsi tujci (izjema so prebivalci Indije) potrebujejo vizum pri vstopu v državo. Če priletite v Nepal z letalom, vizum najlažje dobite na mednarodnem letališču Tribhuvan. Vizum pa boste dobili tudi na mejnih prehodih, če boste v državo vstopili po kopnem. Vizum stane 30 dolarjev in je veljaven 60 dni (enkratni vstop), lahko pa ga tudi podaljšate za največ 3 mesece, to pa vas bo stalo dodatnih 50 dolarjev. Vizum pa lahko dobite tudi za dva ali pa trikratni vstop. Pomembno je vedeti, da za nacionalne parke v državi plačujete vstopnino posebej (vstopnina za nacionalni park Sagarmatha – treking pod Everest stane 15 dolarjev, za treking okoli Annapurn pa boste odšteli 20 dolarjev).

Denar: Denarna enota Nepala je rupij (Rs). Za 1 dolar boste prejeli okrog 75 rupije. Najlažje je denar menjati v menjalnicah, ki jih je v glavnem mestu veliko. Če se odpravljate za več dni v odročne predele države ali pa na večdnevni treking visoko v gore, je boljše menjati večje vsote denarja v dolini. Kreditne kartice se ne uporabljajo veliko, sprejeli pa bodo tudi potovalne čeke.

Prebivalstvo: Nepal je po zahodnih standardih ena najrevnejših držav na svetu. Ima 26 milijonov prebivalcev in je ena od držav z najvišjo rodnostjo – 600.000 na leto. Vendar je tudi država z zelo veliko smrtnostjo. Povprečna življenjska doba je 52 let. V državi pa je še vedno prisotna spolna diskriminacija; deklice in ženske so brez pravic, dobivajo manj hrane, imajo slabši dostop do izobrazbe in do zdravstvene oskrbe. Velika smrtnost novorojenčkov je tako pogosto posledica slabega telesnega zdravja matere. Šokanten je podatek, da do 5 leta starosti umre več kot 100.000 otrok na leto. To pa je posledica zelo slabega zdravstvenega sistema, neustrezne nege otrok in pogosto podhranjenosti.

Nepalska preteklost se je odvijala zelo burno. Kulturno in zgodovinsko tvori dežela mejo med tibetansko-burmanskimi jeziki in indoevropsko govorečimi ljudmi z Indijske podceline. Stik dveh različnih svetov je ustvaril deželo, ki je enkratna v svoji raznolikosti in tudi danes leži na geografsko in strateško pomembnem območju. Država je meja med dvema svetovnima velesilama, ki sta pogosto tudi v sporih: Indijo in Kitajsko.

Kultura Nepala je doživela svoj višek v 17. stoletju, saj so dolino obvladovale tri mestne državice, ki so bile vitalna vez v trgovanju s tedanjimi močnejšimi sosedami. Tri mestne državice so bile: Katmandu, Baktapur in Patan. Med njimi je prišlo do tekmovalnosti, vendar se je ta končala leta 1768 z združitvijo, ki so jo z nekaj vojaškimi in diplomatskimi zmagami izvedelo vodstvo bojevitega plemena gurk, ki so še danes znani kot odlični bojevniki. Naj povem, da so v tem obdobju v dolini zgradili nekaj najlepših templjev in palač, pred katerimi se danes zbirajo množice turistov in tudi domačinov.

KATMANDU – mesto neverjetnega kaosa

Površina: 230 km²

Prebivalstvo: 700.000 prebivalcev

Najboljši čas za obisk Katmanduja:

Oktober - November: to je začetek sušnega obdobja in tudi najprimernejši čas za obisk Katmanduja; vreme je stabilno, zrak je čist in vidljivost je zelo dobra (na terasah hotelov je mogoče videti visoke gore v bližini) in dežela se ravno začenja prebujati po dogi deževni dobi. Februar - April: je drugi najboljši čas za obisk, je tudi konec sušnega obdobja, vendar pa je ozračje v dolinah umazano (prah) in vidljivost ni najboljša.

Javni prevoz:

Ker Katmandu ni veliko mesto in je središče mesta zelo strnjeno si ga lahko ogledate tudi peš. Za ogled okoliških templjev in drugih znamenitosti pa je najboljše najeti rikšo ali pa tuk-tuk. To je najbolj poceni prevozno sredstvo. Za malo daljše razdalje lahko uporabite mestne avtobuse, ki so velikokrat prenapolnjeni, lahko pa ustavite kakšnega prijaznega taksista.

Prenočišča:

V mestu je veliko hotelov, od cenejših pa vse do luksuznih hotelov, kjer ponujajo vse mogoče. Sam sem spal v središču mesta v hotelu Thorong Peak Guest House. Posebnost tega hotela je da leži v zelo mirni soseščini, imajo odlično restavracijo in na vrhu hotela pa veliko teraso od koder vidiš v lepem vremenu okoliške visoke gore. Značilnost hotela je tudi, da v njem biva večina slovenskih alpinističnih odprav (tu lahko srečate Humarja, Karničarja, Grošlja, Berljaka…). Posebej prijazni pa so tudi uslužbenci hotela, od kuharjev, varnostnikov, natakarjev do receptorjev. Občutek imaš kot da si doma.

Katmandu je s sedemsto tisoč prebivalci ekonomsko, kulturno in politično središče himalajske kraljevine. Mesto obdaja cestni obroč imenovan Ring Road, na severu mesta boste našli glavno avtobusno postajo, na skrajnem vzhodu, na večjem griču pa so zgradili edino mednarodno letališče. Za večino potnikov je verjetno tudi prvi stik z državo in mestom samim. Iz Evrope lahko brez postanka priletite v Katmandu le z Dunaja z Austrian Airlines, pa še to ne celo leto. Drugače pa je potrebno obvezno prestopiti v Delhiju v sosednji Indiji, kar vam lahko vzame veliko časa in energije. Sam sem moral celo noč preživeti na letališču v Delhiju. Letališče Tribhuvan v Nepalu je presenetljivo lepo urejeno, tako da pravi utrip mesta začutiš šele, ko zapustiš letališko stavbo in se z razmajanim taksijem pelješ po cestah, kjer je gneča in je vse dogajanje neverjetni kaos. Za približno 3 km do strogega centra mesta lahko porabiš več kot pol ure.

Večina turistov se napoti proti staremu mestnemu jedru, ki leži med reko Vishnumati in Kantipathom, glavno cestno povezavo med severom in jugom mesta. Ta del mesta je zgrajen okoli trga Durbar, kjer je stara kraljeva palača in množica templjev. Tukaj se skoraj vsaki dan zbira veliko turistov, še več pa je domačinov, ki ti na vsakem koraku ponujajo najrazličnejše stvari. Kraljeva družina danes ne živi več tukaj, ampak se je konec preteklega stoletja preselila v novo palačo. Palača danes stoji poleg najbolj urejenega in turističnega dela Katmanduja – Thamel. To je del mesta, ki je nasičen s številnimi trgovinicami, ki ponujajo poceni oblačila, spominke, knjige…Tukaj lahko najdeš skoraj vse, kar si zaželiš. Veliko je tudi restavracij in lokalov, ki pa ne ponujajo toliko domačih specialitet, ampak hrano prirejeno zahodnemu okusu. Tisti, ki želite poskusiti domače stvari boste morali poiskati tipične nepalske restavracije, ven iz samega centra mesta. V tem delu pa ne manjka tudi hotelov, od tistih poceni do malo bolj dražjih, pri izbiri hotela pa pazite na kateri strani boste imeli sobo, saj je hrup na ulicah lahko zelo neznosen. Zelo veliko je tudi turističnih agencij, ki ti ponujajo oglede mesta, organizirajo ti lahko celoten treking v visokogorju, te peljejo v Tibet in Buthan, organizirajo tudi izlete v narodne parke, rafting po rekah v dolini in vožnjo s sloni…

Katmandu je v prejšnjem stoletju prizadel tudi hujši potres. Veliko hiš je bilo porušenih ali poškodovanih, nekatere so zgradili na novo, vendar vse skupaj odstopa od svojega prvotnega videza. Ena izmed značilnosti v Katmanduju je tudi ta, da boste težko našli katero stavbo zgrajeno do konca. Velja namreč pravilo, da lastniku stavbe, ki ni zgrajena do konca, ni potrebno plačevati davkov. Tako imate občutek ob pogledu s sosednjih hribov na mesto, da vidite eno samo gradbišče. Prestolnica se tako ne more primerjati z ostalimi drugod po svetu.

Eden najbolj obiskanih in tudi najbolj razpoznavnih simbolov mesta je zagotovo budistični tempelj Swayambhunath. Leži na vrhu strmega zelenega griča, zahodno od mestnega jedra. Posebnost templja so tudi opice, ki v velikem številu prebivajo v njegovi okolici in s svojimi vragolijami zabavajo obiskovalce, zato je dobil tudi vzdevek opičji tempelj. Na tempelj vodi strmo široko stopnišče, ki je običajno zelo polno. Poleg obiskovalcev in vernikov, boste srečali tudi trgovce, ki poskušajo na vse možne načine prodati svoje blago. Tu so tudi berači, ki upajo na kakšen rupij in razigrani otroci, ki se radi nastavljajo fotografskemu objektivu in ti storitev običajno tudi zaračunajo. Na tem dolgem stopnišču lahko tudi preverite svojo kondicijsko pripravljenost, preden se podate visoko v hribe.

Poleg Opičjega templja sta na vzhodni strani mesta, v bližini mednarodnega letališča tudi zelo obiskana in znana templja Pashupatinath in Bodnath. Prvi je najpomembnejši hindujski tempelj v Nepalu. Vsako leto ga obišče ogromno vernikov iz celotnega Nepala in tudi iz sosednje Indije. Ljudem, ki niso hindujske vere, je vstop v svetišče prepovedan. Na bregu svete reke Bagmati, tik pod templjem pa vsaki dan sežigajo mrtve ljudi. To je za vsakega turista tudi zelo zanimiva dogodivščina. Na eni strani reke leži mrtvec na velikih skladovnicah lesa, na drugi strani pa se zbirajo radovedni turisti, ki s fotoaparati v roki pričakujejo začetek obreda. Najprej mrtveca umijejo v sveti reki, nato gredo z njim trikrat okrog gorišča in šele takrat je vse pripravljeno za sežig. Seveda se mesta sežiga zelo razlikujejo, glede na življenjsko premoženje in stan. Ko je obred končan, reka odplavlja ostanke tistih, ki so se preselili v večnost. V zraku pa se mešata opojni vonj kadil in smrad zažganega mesa. Ta dogodek znajo izkoristiti tudi domačini, saj je okolica templja polna prodajalcev barv, cvetja in drugih obrednih pripomočkov. Ne manjkajo pa tudi hindujski sveti možje, ki posedajo po stopniščih in za vsak pogled v objektiv ti lahko zaračunajo nekaj rupijev. Če pa si iznajdljiv, se plačilo lahko izogneš. Seveda je potrebno, da vidiš vse to plačati tudi vstopnino, ki pa za naše razmere ni velika.

Nekaj bolj vzhodno od Pashupatinatha pa leži budistično svetišče Bodnath. Tu je ena največjih stup na svetu in versko središče šerp in nepalskih Tibetancev. V okolici templja boste našli še nekaj budističnih samostanov, zelo lepe tibetanske hiše na vrhu nekaterih pa lokale z terasami od koder boste imeli čudovit razgled na celotni trg. Ne manjkajo tudi trgovine s tibetanskimi spominki. Bodnath je duhovno zelo povezan z mislijo in delovanjem tibetanskega voditelja Dalajlame in tibetanske prestolnice Lhase.

Tudi poti do templjev so zelo zanimive, saj med potjo lahko opazuješ življenje domačinov, ki živijo v revnih predelih na obrobju mesta. Skoraj vedno jih boste zalotili pri delu, včasih imaš celo občutek da samo delajo in počitka skoraj da ne poznajo. Manjkali pa ne bodo niti razigrani otroci, ki se skoraj večino dneva zadržujejo na ulicah in na nek način živijo iz dneva v dan. Le otroci premožnih družin si lahko privoščijo šolanje in kasneje tudi univerzo. Povedali so mi da je šolnina v Nepalu zelo draga. V nekaterih večjih družinah so lahko zgodi celo to, da svoje otroke, ker jih ne morejo vzdrževati, dajo v rejništvo na podeželje ali pa visoko v hribovite doline. Taki otroci delajo od zgodnjega jutra pa do poznih večernih ur in to vsaki dan. Veliko jih tudi odide za portirje v hribe, ko ti za nekaj dolarjev na dan nosijo tudi do 30 kg težke nahrbtnike. Včasih ob opazovanju teh otrok lahko pomisliš samo to: Ali je vse to sploh mogoče? Mnogo je otrok na svetu, ki se sploh ne zaveda trpljenja njihovih vrstnikov v Nepalu. Prihodnost pa tudi ne obeta nič boljšega.

Drugače pa so ljudje v Nepalu zelo prijazni, nasmejani in vedno so ti pripravljeni pomagati, predvsem turistom. Turizem je tudi edini vir preživetja v Nepalu. Tudi trgovci in ljudje na ulicah niso tako vsiljivi, celo vozniki rikš in taksisti so precej bolj prijazni, kod drugod v azijskih državah. Zelo so veseli vsakega turista, vedno znova te ogovorijo in te vprašajo od kod prihajaš in kam vse si še namenjen po državi. Na poti po Nepalu se mi ni zgodilo da bi me kdo ogoljufal ali ukradel ali pa mi povedal kakšno napačno informacijo. Glede na vse okoliščine (revščina, majhnost…) so ljudje nekaj zelo posebnega. To je tudi eden izmed razlogov zakaj je Nepal tako oseben in lahko vam zatrdim, da tukaj nisem zadnjič. Potem pa so tukaj tudi najlepše gore na svetu…vendar to pa je že druga bolj lepša zgodba.

NIKARAGVA – dežela katastrof, nestabilnosti in prijaznih ljudi

Uradno ime: Republika Nikaragua

Velikost: 130.000 km²

Prebivalstvo: 5,2 milijonov prebivalcev

Narodnost: 69% mesticijev, 17% Evropskih priseljencev, 9% Afriških priseljencev in drugi

Uradni jezik: španski

Glavno mesto: Managua (900.000 prebivalcev)

Državna ureditev: demokratična republika

Začetek meseca junija je za vsakega študenta prava nočna mora. Potrebno se je učiti in pripravljati na izpite, mene pa je že vleklo nekam daleč, kajti julij se je že bližal. Namesto učenja sem raje surfal po internetu in iskal mojo naslednjo avanturo. Mislim, da izbira ni bila težka. Že dvakrat sem se iz Srednje Amerike vrnil navdušen nad lepotami in prijaznimi ljudmi. S punco sva se odločila da greva še malo nižje: cilj je bila Kostarika, Nikaragva in Honduras. Imela sva tudi srečo, saj vizuma za Nikaraguo nisva potrebovala. Čakala nas je le še dolga pot čez Atlantik. Žal pa je Nikaragua v svetu znana po burni zgodovini, ki jo zaznamuje predvsem dvoje: nestabilnost in naravne katastrofe. Neizprosni diktatorji, nemiri, korupcija, vojne in upori so v deželi pustili boleč pečat. Svoje pa so dodale še naravne katastrofe, ki so bile neusmiljene in za sabo pustile pravo razdejanje (hurikani in potresi). Nedavno pa so se pokazali novi upi za mir in demokracijo v Nikaragvi: leta 1990 je oblast iz rok sandinistov prevzela demokratično izvoljena predsednica Violeta Chamorro, leta 1997 pa jo je nasledil Arnoldo Aleman.

Dolge kolone in neznosna vročina

V Nikaragvo sva prispela po kopnem iz sosednje Kostarike. Na mejnem prehodu pa kolone vozil, od tovorjakov, avtomobilov do avtobusov. Naš avtobus pa seveda brez klime. Ni nam preostalo drugega kot čakanje. In ko sva pomislila, da je končno vsega konec, so sledila še druga uradniška okenca, kjer je bilo potrebno izpolniti nepotrebne formularje. Ob misli, da bo potrebno to storiti tudi na sosednji strani, v Nikaragvi, mi je postalo slabo. Okrepčal sem se šele na obmejnih stolnicah, kjer domačini prodajajo hrano, pijačo in ostale stvari. Vročina je bila namreč neznosna. Potrebovali smo skoraj pol dneva, da smo uredili vse potrebno za prestop meje. In končno: Bienvenidos a Nikaragva!Najina pot v Nikaragvo se je začela pravzaprav v Kostariki v zadnjem večjem kraju pred mejo, kjer sva si ogledala enega izmed mnogih vulkanov v tej čudoviti deželi. Že zgodaj zjutraj sva z drugimi domačini čakala na avtobusni postaji avtobus, ki nas bo popeljal do mejnega prehoda. Na koncu pa se je le izkazalo, da nisva bila edina tujca na avtobusu. Spoznala sva se s finskim parom, ki sta bila ravno tako namenjena v Nikaragvo. Bila sva navdušena, saj je družba vedno dobrodošla. Po dobrih dveh urah pa smo se kar naenkrat ustavili. Šofer nam je nekaj razlagal v zelo polomljeni španščini, tako da nismo prav nič razumeli. Ko pa sem pogledal skozi okno, mi je bilo vse jasno. Dolga kolona tovornjakov, ki so v vrsti čakali na prehod meje. Po dobri pol uri čakanja, smo od mejne policije dobili znak, da lahko prehitimo celotno kolono. Brez večjih težav smo prečkali mejo in kar na črnem trgu zamenjali dolarje v njihovo valuto-Cordobo. Počakali smo na prvi avtobus in že je sledila pot do našega prvega cilja.

Sladkovodni morski psi in delujoči vulkani

Lago de Nicaragua je največje srednjeameriško jezero. Najpopularnejši otok na jezeru pa je zagotovo Isla de Ometepe z vulkanoma Concepcion in Medera. Na otok pridete z manjšimi ladjami, ki vozijo z različnih manjših pristanišč ob obalah jezera. Na eno izmed zadnjih ladij tistega dne smo se odpravili tudi mi. Poleg mogočnih in še vedno delujočih vulkanov je zanimiv še ta podatek, ki sem ga zasledil v enem izmed popotniških vodičev: do nedavnega so v jezeru strašili sladkovodni morski psi. Domačini pravijo, da jih danes ni več, ker jih že nekaj let niso videli ali ujeli nobenega. Ta podatek mi ni pomiril niti na polovici naše vožnje, saj se je ladja kar naenkrat ustavila. Valovi so bili kar visoki, tako da je ladjo zibalo sem ter tja. Malce prestrašeni obrazi domačinov so nam dali vedeti da je nekaj narobe. Upravljavci ladje so skakali okoli motorja in si verjetno postavljali nešteto vprašanj. K sreči so po več kot pol ure premišljevanja le našli težavo in sledila je pot do otoka. Otok je zelo redko poseljen, na njem sta le dva večja kraja in nekaj manjših vasic, v katerih najdete tudi kakšen manjši hotel. V eno od vasic smo se odpravili tudi mi. V Kostariki sva s punco srečala Američanko, ki nam je priporočila, kje na otoku prenočevati. Živeli smo v zelo prijaznem družinskem hotelu z urejenimi sobami in odlično kuhinjo. Hotel stoji blizu plaže, na njej pa smo imeli postavljeno tudi mrežo za odbojko. Ceste na otoku so v zelo slabem stanju, med obema večjima krajema pa vozita tudi edina avtobusa na otoku. Otok vam ponuja ogled obeh vulkanov (najboljše v spremstvu domačina), veliko sprehajalnih poti, od blizu pa si lahko ogledate življenje domačinov. Ljudje so tukaj zelo prijazni, vedno radovedni in pripravljeni na pogovor. Na otok pride namreč zelo malo popotnikov, še manj turistov tako da je vsako srečanje s tujci nekaj posebnega. Pa tudi drugače po Nikaragvi ne srečate veliko tujcev, tu pa tam se najde kakšen avanturist, saj se večina še vedno boji sicer že davno končane državljanske vojne.

Zaščitni znak mesta je temperament

Granada, je staro konzervativno kolonialno mesto, ki si je z liberalnim Leonom, severno od Managve do leta1857 delila primat najpomembnejšega mesta v Nikaragvi. Pa tudi danes si upam trditi, da je eno najprijaznejših mest v državi. Mesto, tako kot vsa latinska Amerika, živi za dogodke in festivale. Žal, pa ravno ob našem obisku se v mestu ni dogajalo nič posebnega, razen hrupa in množice na mestni tržnici. Zaščitni znak mesta je temperament, zabava pa edina prava sprostitev. Sprehod po mestu ti ponudi slikovite ulice, zelo stare ohranjene stavbe in velikanske cerkve ter osrednjo katedralo s trgom, kjer se ponavadi zbirajo mladi zaljubljeni pari. Granada mi je bilo posebej všeč tudi zaradi dejstva, da smo si v mestu našli hotel z privatnim bazenom, kjer smo se lahko sredi dneva hladili in se zabavali. Mesto drugače leži na skrajnem severnem koncu jezera Lago de Nicaragva, kjer travnik ob jezeru postane večji del leta zabaviščni park, kjer se igra na srečo, stavi na bike, veseli, pije in poje. Največ obiskovalce park pritegne ob večernih urah, saj se tam odvijajo znamenite bikoborbe. Skoraj vsak obiskovalec pa najde nekaj zase. Srečo smo tistega večera poskusili tudi mi, vendar nismo bili uspešni. Po nekaj zaporednih neuspešnih poskusih smo se naveličali, odhiteli do trgovine po pivo in hrano. Sledila je manjša zabava ob našem bazenu. Park in pristanišče ob jezeru pa je tudi edini del mesta, kjer morate biti zelo previdni, saj so ropi tukaj zelo pogosti. To so nam potrdili tudi domačini, ki so nam svetovali, da se tam pozno zvečer ni primerno zadrževati.

Na vrhu vulkana Masaya

Znameniti vulkan Masaya se nahaja na pol poti med Granado in glavnim mestom Nikaragve Managuo. Ker se je ponovno obetal zelo vroč in soparen dan, smo odšli na pot zgodaj zjutraj. Na avtobusni postaji, kjer je zmeda vsakdanji pojav, smo le našli pravi avtobus, ki nas bo popeljal do vulkana. Takrat pa še nismo vedeli, kaj vse se bo ta dan zgodilo. Na starem ameriškem rumenem šolskem avtobusu smo edini turisti in tako deležni prijetne pozornosti. Po nekaj kilometrih pa: Pufff! Ustavimo se. Pogledam skozi okno in zagledam pnevmatiko razrezano na koščke. To je v Nikaragvi zelo pogost pojav. Tako kot tudi okvara motorja. Šofer nas obvesti, da rezervnega kolesa nima, zato je bilo potrebno počakati na naslednji avtobus. Med čakanjem pa beseda steče. Kdo smo, od kod prihajamo, kaj v življenju počnemo, če smo že poročeni in zakaj smo si za potovanje izbrali ravno Nikaragvo in podobna vprašanja. Še sreča, da smo vsi vsaj malo znali špansko, tako da je bil pogovor z domačini prav prijazen. In na koncu obvezno še slikanje. Med čakanjem sem lahko že predvidel, da bo naslednji avtobus nabito poln. In nisem se zmotil. Toda prijazni domačini so se malo stisnili in na cesti jih je ostala le še polovica. Na poti pa ugotovimo, da se ne bomo peljali mimo vulkana in da bo potrebno še enkrat prestopit. Vsi preznojeni ugotovimo, da naslednjega avtobusa za Masayo ne bo še najmanj pol ure. Kaj hitro smo si našli senco pod drevesom in pridno čakali. Čas hitro beži in že drvimo proti našemu cilju in novemu presenečenju. Šofer naenkrat ustavi in se zadere:«Masaya, Masaya!!! Zapustimo avtobus in ugotovimo, da je do vrha vulkana (do kraterja) še dobrih 5 km poti. Na našo srečo pride mimo šolski avtobus poln otrok in nas pobere.Vožnjo pošteno plačamo, saj smo celo pot tako rekoč prisiljeni plesati in peti z dijaki, kateri so na ekskurziji. V družbi dijakov smo si ogledali ta delujoč vulkan, iz kraterja katerega se neprestano dviga meglica. Eden izmed delov kraterja je po novem zaprt za oglede, ker je območje prenevarno. Kljub temu pa dobiš tisti pravi občutek, ki sem ga bil deležen že v Kostariki. Posebnost vulkana je tudi ta da ni poraščen, pobočja pa so deloma pokrita z ostanki lave. Ker smo se z našimi plesnimi sposobnostmi na avtobusi zelo izkazali, so nas dijaki in profesorja povabili na ogled še enega vulkana (Mombacho), ki se dviga nad Granado. Ta pa je pravo nasprotje Masayi. Je nedelujoč in zelo poraščen z gozdom in grmičevjem. Pa tudi pot na vulkan je dosti bolj naporna, saj je na vrh potrebno priti peš. Ker pa sta oba vulkana pobrala kar nekaj energije, je sledilo poležavanje ob našem bazenu v hotelu, ki se je nadaljevalo tudi naslednji dan.

Posledice potresa vidne tudi danes

Iz ptičje perspektive spominja Managva na revna barakarska naselja, polna blata. Nizke pritlične hiše, nobene arhitekture, ulice brez imen. Potres leta 1972 je naredil svoje. Središče mesta niso nikoli obnovili. Nova gradnja se je umaknila na rob mesta. Le hotel Intercontinental in banka Bank of America, najvišja zgradba v mestu, sta si drznila naložiti denar v visoko gradnjo. V mesto smo prišli, ko se je že stemnilo, tako da je bila vožnja v taksiju nekoliko šokantna, vsaj za oba Finca. Naš vodnik naju je napotil v Barrio Martha Quezada okrožje, kjer smo si našli hotel za naslednje tri dni. Kot vsa glavna mesta po Srednji Ameriki, je tudi to ponoči zelo nevarno, zato ti (večinoma) prijazni domačini odsvetujejo ponočevanje. Tiste dni smo si ogledali celotno mesto, saj smo ga prepešačili po dolgem in po čez. Njegova posebnost je, da leži ob istoimenskem jezeru, najboljši pregled nad mestom pa dobite, če se povzpnete na hrib Loma de Tiscapa, za hotelom Intercontinental. Ob ogledu lokalnih tržnic (Roberto Huembres, mercado Boer in San Miguel) dobite pravo sliko o hrani, obrti, ljudeh in o načinu življenja, ki ga v državi živijo. Po ulicah Manague pa lahko skoraj na vsakem koraku opazite grozote dolgotrajne državljanske vojne. Samo mesto pa me zelo spominja na Phnom Phem v Kambodži. Ob misli kaj vse so morali ljudje tukaj preživeti, se zgrozim. Zaradi neverjetne prijaznosti, odprtosti, lahkotnosti in pripravljenosti pomagati, si ljudje zagotovo zaslužijo boljše življenje. Če ne drugega se sem splača priti zaradi njih, ne bodo vas razočarali. Tudi mene niso. Sledil je čas za slovo. Sami in Tiina sta se odločila da odideta še malo na Karibsko stran, midva z Janjo pa proti jugu do Kostarike. Sledila je še zadnja skupna večerja in jutro, ko smo odšli vsak na svojo stran. Nekaj je bilo solz, pred nami pa nove dogodivščine, ki smo jih vsi nestrpno čakali. Adios, Nikaragva!

KOSTARIKA – dežela vulkanov in naravnih lepot

Uradno ime: Republika Kostarika

Velikost: 51.100 km²

Prebivalstvo: 3,8 milij. prebivalcev (96% španskih priseljencev, 2% črncev in drugi)

Uradni jezik: španski; v turističnih krajih govorijo tudi angleško

Glavno mesto: San Jose (400.000 prebivalcev)

Državna ureditev: demokratična republika

Zgodovina Kostarike se začne z Krištofom Kolumbom, ko se je leta 1502 zasidral na obalo in bil presenečen nad njeno lepoto. Sprejela so ga takratna indijanska ljudstva, ki so tu živela in bila z njim zelo prijazna. Zaradi vsega tega je državo poimenoval Costa Rica, kar pomeni bogata obala. Kakih šestdeset let kasneje, so za njim začeli prihajati Španski osvajalci, ki so iskali plemenite kovine. Kljub temu, da kovin niso našli so se naselili, saj kakšnega večjega upora s strani domorodcev ni bilo. Tako je Kostarika hitro postala Španska kolonija in za uradni jezik je bila razglašena španščina, ki se je obdržala vse do danes. Kakšnih hujših pretresov ali spopadov v državi ni bilo, saj so takratni voditelji znali poskrbeti za socialni red in disciplino. Veliko so storili za izobraževanje, šolstvo in zdravstvo, kar pa ne bi mogli reči za sosednje države, ki so bile kar naprej v vojnah. Kostarika je resnično postala samostojna leta 1871, ko so sprejeli ustavo in državno ureditev, ki velja še danes. Največja posebnost Kostarike pa je, da ta nima vojske. Od leta 1948 je vojska z ustavo prepovedana, vojaško funkcijo pa je prevzela policija. Država je znala zelo spretno poudariti še svojo biološko raznovrstnost, ki presega skoraj vse države sveta. Tukaj lahko najdete prek pol milijona živalskih in rastlinskih vrst, ki živijo na različnih ekoloških območjih in to na površini dveh Slovenij. V državi je 23 narodnih parkov in več kot 100 zaščitenih območij. Ta področja so skrbno varovana, a dostopna za vse obiskovalce.

San Jose – križišče države

V glavno mesto Kostarike sva s punco Janjo priletela zvečer. Bilo je hladno, ulice po mestu pa prazne. Mesto leži na planoti v osrednjem delu države na nadmorski višini 1200 m. Ni ravno biser arhitekture, niti prostorskega planiranja, a vseeno diha s svojim latinsko-ameriškim šarmom. Zgodovina mesta je relativno kratka, v njem pa lahko pričakujete nekakšno mešanico polpretekle španske arhitekture in novodobnega škatlastega ameriškega sloga. Mesto ni veliko, zato si lahko znamenitosti ogledate kar peš. Posebnost mesta je to, da je strogi center zaprt za promet, na glavnem trgu ob narodnem muzeju pa je vedno veliko domačinov, obvezna pa je tudi ulična glasba v latinskih ritmih. Domačini so sila vljudni in prijazni, a konzervativni, tako po vedenju kot po stilu oblačenja. Vedno se radi pogovarjajo, te sprašujejo od kod prihajaš, se smejijo in ti priskočijo na pomoč. Skoraj zagotovo pa boste iz njihovih usta zaslišali: Con mucho gusto! (kar bi po naše pomenilo z velikim veseljem). V mestu se počutiš zelo varno, po ulicah je zelo veliko policije, največjo skrb pa ti povzročijo morda preveč nadležni taksisti in pa prometni režim v mestu. Čeprav je ulični sistem zelo enostaven, si lahko zaradi prometnega kaosa prav zmeden. Ni stvari po kateri bi bilo mesto lahko prepoznavno. Mesto ponuja ogromno muzejev, med katerimi je najlepši narodni muzej. Obvezen je ogled tržnice in mestnega parka, kjer vas lahko ustavijo vedno radovedni študentje s svojimi vprašanji. Gostinska ponudba in večina trgovin je žal močno amerikanizirana in ne prinaša posebnih presenečenj. Radi ali ne, če se boste odpravili v Kostariko boste v mestu preživeli kar več dni kot boste morda planirali. Kamorkoli po državi se boste podali, ali na Karibsko obalo, ali na Pacifik, jug ali sever, vse poti vas bodo vodile prav iz San Joseja. To je razlog zaradi katerega morate mesto vzljubiti, drugače boste razočarani. Midva sva se na koncu počutila že prav domače.

Na vrhu vulkana

Že pred odhodom v Kostariko sva vedela, da je to dežela vulkanov, vendar sva bila z ogledom od blizu zelo presenečena. Ker je država na tektonsko zelo nemirnem področju, jih tukaj najdete kar veliko. Med njimi je tudi nekaj aktivnih (sedem), ki se dvigajo iz masiva Osrednjih Kordiljer. To pa je bilo tudi najino prvo srečanje z vulkani. Najbližje in najbolj enostavno se lahko srečate z 2708 m visokim vulkanom Poas v bližini glavnega mesta, kamor vodi asfaltna cesta čisto do vrha. Na vrhu pa kar naenkrat pred sabo zagledaš mirno zeleno jezero v nekdanjem kraterju in skrivnostni megleni tropski gozd na pobočjih. Na vrhu vulkana je tudi raziskovalni center in muzej v katerem si lahko ogledate zgodovino le tega in kratki dokumentarni film. Povsem drugačen je vulkan Irazu, ki ga večino dne prekrivajo tropski oblaki in malo je tistih srečnežev, ki ga lahko vidijo z doline. Vulkan je potrebno omeniti, saj je leta 1963 s pepelom zasul ulice glavnega mesta ter uničil na tisoče domov in večino letnega pridelka. Zelo je popularen tudi med turisti (predvsem ameriški), ki jih še bolj kot štirje kraterji privlačijo za kopanje primerni izviri tople vode, speljani v lagune, jezerca in slapove.

Posebno sva bila navdušena ob obisku vulkana Arenal. Leži ob istoimenskem jezeru v provinci Guanacaste. Vulkan je med obiskovalci prava atrakcija predvsem zaradi nenehnih erupcij. V kolikor imate srečo z vremenom lahko ponoči opazujete iz bližnje vasi, kako vulkan bruha v manjših sunkih lavo, ki se spušča po strmem pobočju. Vendar pa so taki dnevi zelo redki, saj se okoli vulkana nenehno zadržujejo oblaki. Agencije in domačini v vasi ti ponujajo večerni ogled vulkana od blizu, med potjo pa se lahko ustavite tudi v pravih termalnih vrelcih. Vendar pa je cena za izlet precej zasoljena. Omeniti je potrebno tudi najvišji vulkan v Kostariki, Chirripo Grande. Leži v jugovzhodnem gorskem grebenu in meri 3820 m. Problem tega vulkana je težka dostopnost in bujni tropski gozd na pobočjih.

Plovni kanali in čudovite plaže

Obale Kostarike so danes eden izmed glavnih virov zaslužka. Na vzhodnem delu države boste našli razmeroma težko dostopno in močvirnato obalo Karibskega morja, ki je že osvajalskim Špancem delala velike težave. Danes so to območja slikovitih naravnih parkov in rezervatov, kjer v bogatem zelenju gnezdijo redke ptice im morske želve. Celotna obala meri približno 200 kilometrov in jo z notranjostjo povezuje magistralna cesta, ki se konča v nekdanjem pristanišču banan, Puerto Limonu. Severno od mesta se začenja razvejani sistem plovnih kanalov, ki sega prav do meje z Nikaragvo. Pravi izziv za tiste, ki si želijo pustolovščin, je narodni park Tortuguero, kjer se je do danes ohranil skoraj nedotaknjen deževni pragozd z vsem neizmernim bogastvom rastlinskega in živalskega sveta. Največja zanimivost so gotovo orjaške želve, po katerih je park tudi dobil ime. Če boste ta narodni park obiskali med julijem in septembrom, imate možnost videti kakšno od gnezd, v katero želve ponoči izležejo jajčeca. Želve so s strani vlade zaščitene, zato je ogled možen le z lokalnim vodičem, pa še tega se presneto drago plača. Južneje od Puerto Limona vas bo zagotovo pritegnil nacionalni park Cahuita, ljubitelje valov in surfanja pa vasica Puerto Viejo. Obala nacionalnega parka Cahuita je zaščitena, zato je potrebno ob vstopu v park plačati tudi vstopnino. V njem pa boste našli čudovito peščeno plažo obdano z tropskim rastlinjem, na svoj račun pa bodo prišli tudi ljubitelji potapljanja. Če pa se boste na plaži dolgočasili vas bodo poti vodile skozi gozd, kjer boste lahko opazovali različne živalske in rastlinske vrste. Predvsem je park dobrodošel za ljubitelje fotografskih avantur. Vsi ljubitelji surfanja pa se boste odpravili v sosednjo vasico Puerto Viejo. Tukaj se zbirajo predvsem mladi popotniki, ki poležavajo na plaži in si celijo rane od predolgih napornih noči. Če pa ostaneš v vasici predolgo, ti lahko postane dolgčas.

Razčlenjena pacifiška obala

Zahod obale Kostarike je pravo nasprotje vzhoda. Tukaj boste našli veliko več turistov, saj je turistična ponudba tukaj bolj pričakovana in nezahtevna. Našli boste tudi poceni hotele s prodnatimi plažami, razna križarjenja, enodnevni obiski bližnjih otokov in polotokov in druge aktivnosti. Od atrakcij je potrebno omeniti Kokosov otok (Isla de Coco). Otok leži v Tihem oceanu, približno 560 kilometrov jugozahodno od pristanišča Puntarenas, in je edini morski otok, ki spada k Kostariki. Cel otok je narodni park, na najem pa gnezdijo redke vrste morskih ptic. Ker je bil Kokosov otok nekoč zatočišče morskih razbojnikov, prihaja nanj tudi veliko pustolovcev ki upajo, da bodo našli na njem skrite zakopane zaklade. Na polotoku Nicoya pa boste našli veliko turističnih krajev s čudovitimi plažami. Edini problem polotoka je težka dostopnost in slabe ceste. Med mladimi je najbolj popularna vasica Montezuma na skrajnem jugu polotoka. Značilnost kraja so čudovite plaže, nočni bari z glasbo, ki so odprti dolgo v noč, v okolici vasice pa je v tropskem gozdu speljanih veliko sprehajalnih poti. Ena izmed njih vas bo pripeljala v osrčje gozda, kjer boste zagledali čudovite slapove in manjše lagune v katerih se boste lahko tudi osvežili. Vlažnost je tukaj zelo velika.

Pacifiška obala pa vam ponuja tudi čudovite narodne parke. Omembe vredna sta zagotovo nacionalni park Manuel Antonio, ki leži v bližini kraj Quepos in nacionalni park Corcovado, ki se razprostira na polotoku Osa na skrajnem jugu Kostarike. Prvi je zelo priljubljen med turisti, saj je lahko dostopen. V njem pa boste našli čudovite peščene plaže, posebnost tega parka pa so zagotovo opice, ki tukaj živijo. Ko se na glavni plaži zberejo obiskovalci, se te počasi približujejo in zabava se lahko začne. Opice namreč iz nahrbtnikov in torb obiskovalcev kradejo hrano. Čeprav so v parku tudi pazniki, to opic prav nič ne moti in prav zanimivo jih je gledati, kako se podijo sem ter tja po parku. Nacionalni park Corcovado pa spada med večje parke v Kostariki, vendar se nahaja na odročnem južnem delu države. Že sama pot do tja je zelo dolga in naporno. V parku pa boste našli zelo veliko živalskih in rastlinski vrst med njimi zagotovo ptico Tucan, ki je nekakšen simbol države. Obisk parka pa lahko postane prava avantura. Ogledate si ga lahko samo peš, pot pa vas bo vodila po peščenih obala, skozi zaraščen tropski gozd, večkrat pa boste morali prečkati tudi reke. In to peš, ker mostov v parku ni. Park se razprostira na 41.787 hektarih, vstop pa je možen le na dveh straneh. Nekje v sredini parka, v bujnem gozdu pa so zgradili tudi nekakšno postajo, kjer lahko obiskovalci tudi prenočijo. Za vstop v park in samo prenočevanje se je potrebno predhodno dogovoriti v bližnji vasici Jimenez, kjer ima park tudi svoj sedež. Za treking po parku je potrebna dobra obutev, s seboj vzemite veliko hrane, obvezen je tudi šotor, svetilka in zaščita proti žuželkam. Pot zna biti zelo naporna, zato jo priporočam samo pravim avanturistom.

Za ljubitelj tropskega rastlinja

V Kostriki lahko najdete praktično vse, kar lahko ta podnebni pas ponuja. Od zelo redkega listopadnega tropskega gozda, ki je ohranjen le še v narodnem parku Guanacaste v SZ delu države, do pravega neprehodnega deževnega gozda. Značilnost teh gozdov je tudi velika oblačnost in meglenost, ki daje gozdu tudi veliko vlage. Tukaj dežuje skoraj vsaki dan. Žal pa se v bogatih tropskih gozdovih čedalje bolj vidijo posledice človekovega nasilnega in grobega posredovanja in poseganja v naravo. Če se bo to nadaljevalo tudi v prihodnje bodo Kostariški pragozdovi v nekaj desetih letih v celoti izginili. Največ opisanega boste zagotovo našli v nacionalnem parku Monteverde, najbolj strahovitim parkom v Kostariki. V njem so samo bujna tropska drevesa, sprehajalne poti in ogromno dežja. Pravijo mu tudi temni biser, saj tudi ko ni oblakov, sončni žarki težko prebijejo to bujno rastje. Posebnost parka so tudi pragozdni tramvaji, ki te v visečem vagonu (kletki) popeljejo med krošnje in debla, tako rekoč med nebo in zemljo pragozda. Šele tukaj lahko opaziš vso veličino pragozda in spoznaš, da prav človek najbolj ogroža svojega močnega zaveznika.