Vabilo za turno smuko na Korošico je padlo s strani Mojce. Prevzela je tudi organizacijsko palico in v soboto zjutraj se nas je nabralo kar 6 navdušenih turnih smučarjev. Poleg mene so bili še: Mojca, Nina, Barbara, Kekec in Tina.
Odhod izpred ferajna je bil prilagojen Kekčevemu prihodu z vlakom iz Škofje Loke. Kekec je izgledal sicer malo zmatran, ampak kot ponavadi, za njega ni ovir. Še med potjo je na veliko razlagal kako nima s seboj nahrbtnika in kako ga sploh ne bo potreboval. Načrt brez nahrbtnika, pa na koncu ni bila dobra ideja. Začetek hoje proti Korošici smo morali opraviti po kopnem, kar je bil za Kekca manjši problem, kajti potrebno je bilo smučke nositi. In brez nahrbtnika verjetno bolj težko.
Kaj hitro se je dečko zmazal in se dogovoril, da jih bo privezal na Mojčin nahrbtnik v zameno, da ga bo do prvega snega nosil sam. In tako smo lahko krenili. Po kopnem, z manjšim vzponom smo hodili približno 25 minut. Potem pa nas je navdušila snežna podlaga in pripravili smo si smučke. Meni je na pomoč priskočila Mojca, ki mi je posodila krplje za lažjo hojo po mehkejšem snegu, saj sam za turno smuko uporabljam krajše smučke t.i. "big footke".
Do planine Podvežak smo potrebovali približno 45 minut hoje. Najprej po zasneženi gozdni poti, kasneje pa smo prečkali skozi gosto poraščen iglasti gozd, dokler nismo prišli do malo večje jase in zagledali kočo Podvežak. Bili smo presenečeni, saj je bila odprta, vendar ne za obiskovalce. Nekaj šoštanjskih tabornikov je praznovalo rojstni dan in so si za vikend najeli kočo, da bodo lahko v miru praznovali. Moram reči, da je lokacija odlična. Obljubili smo jim, da se na poti nazaj ustavim na pijači.
Pot smo nadaljevali naprej po gozdu, kasneje pa po malo strmem pobočju prišli na greben, od koder smo imeli razgled na vzhodni del kamniški alp. Malce nam je nagajala nizka oblačnost, ki se je spreminjala, tako da je bilo na trenutke tud megleno. Nadaljevali smo naprej po grebenu, potem smo prečkali v malo širše pobočje, za katerega smo bili prepričani, da se ne more splaziti. Nadaljevali smo do vrha in po dobrih dveh urah prišli na vrh 1965m visokega Dleskovca.
Krajši postanek in obvezno podkrpčilo. Vmes nam Kekec malce zaspi, tako da je bilo potrebno tudi bujenje. Oblaki so se začeli vse bolj nabirati, zato se nismo preveč zadrževali in smo kaj hitro odsmučali proti planini Podvežak. Kljub mokremu snegu je bila smuka odlična. Pri koči se obvezno ustavimo na pijači, pozdravimo šoštanjske tabornike in nadaljujemo pot proti avtu. S to razliko, da je Kekec smučal kar po travi, ostali pa smo zaključili s smučanjem, ko je zamnjaklo snega. Ja, kaj hočemo. Naš Kekec jih strela…spet v vodoravnem položaju na večjem deblu nas je počakal pri avtu. Sledila je pot domov.
Tradicionalna, a vedno drugačna. Da se odpravljamo v Paklenico se je vedelo že kakšen teden vnaprej, edini problem je bilo čakanje na vremensko napoved. Le ta se je spereminjala iz dneva v dan. Naposled se na četrtkovem sestanku le odločimo, da se odpravimo proti Paklenici. Potrebne so bile samo še uskladitve kdo gre s kom. V zadnjem trenutku Paklo odpove Kekec in na koncu sva se na pot proti Starigradu odpravila sama z Janjo. K sreči sva šla v petek dovolj zgodaj, da na cestah ni bilo gneče in da sva lahko še v miru našla prostor za šotor in tega pred trdo temo tudi postavila.
V Paklenici so nas čakali že Tina, Nina, Floki in Primož, takoj za nama pa so začeli kapljati še ostali. Zjutraj smo bili v kampu Peko vsi kompletni. Vreme je bilo naravnost odlično, obvezen obilni zajtrk in priprave na odhod v kanjon. Tisti dan sem bil dogovorjen najprej z Janjo v dopoldanskem času, popoldne pa če bo le čas, pa sva se zmenila z Jano, da splezava nekaj resnega. Zakompliciralo se je že na začetku, saj je bila v smereh, katere sva želela plezati z Janjo velikanska gužva. Na koncu sva se odločila da splezava nenavrtano smer, pri tem pa si pomagala z matulji, ki nama jih je posodil Primož.
Smer se je imenovala Desno od Sjevernog raza. Za celotno smer sva potrebovala približno dve uri. Ko sva sestopila proti kanjonu, sem bil z mislimi že pri naslednji smerki z Jano, vendar pa mi Jana sporoči, da se je tudi pri njej in Tini zavleklo, tako da s plezanjem še ene smerke ni bilo nič. Ker ni bilo nič kaj drugega za početi, sva šla z Janjo frikat.
Nedeljo sem imel že vnaprej rezervirano za treking po osrednjem delu Velebita in naskok na njegov najvišji vrh – Vaganski vrh, ki meri 1757m. Zbudil sem se malo pred ostalimi in bil med prvimi v kanjonu. Čakal me je kar naporen dan, saj sem izračunal, da bom za celoten treking porabil približno 8-10 ur. Pot me je vodila najprej po kanjonu vse do koče Paklenica, ki je osrednja in glavna koča v nacionalnem parku. Od tod naprej pa sem se odločil za krožno turo: Planinski dom Paklenica – Buljma – mimo Debelega brda (1495m) – Pl. dom Struge – Babin Dolac – Babino jezero – Babin vrh (1723m) – Vaganski vrh – nazaj do koče Paklenica.
V osrednji kanjon sem prišel približno ob 17.00 uri, ko so nekateri naši že končali s plezanjem. Sledila je še vožnja v kamp in priprave na večerjo in kasnejše druženje ob kitari in petju. Vse skupaj se je zavleklo pozno v noč, posledice pa so bile vidne še zjutraj. Načrtovane smo imel sicer vzpone, vendar smo jih zaradi oblačnega vremena spremenili in se odpravili s Črtom v smer za Naše bivše djevojke. Črt se je usmilil Tarzana in mu obljubil, da ga bo peljal v eno lažjo smer. In ker sem bil tisto jutro malce bolj utrujen, sva se z Đanezijem odločila da greva zraven, da bo vse skupaj izgledalo bolj zabavno. Na koncu se nam pridružita še Jana in Tina. Veliko je bilo smeha, vmes nas je še dvakrat zalilo, na koncu smeri, pa je začelo kar resno deževati.
Kljub vsemu smo se imeli lepo, pohiteli smo še do kampa, da smo pospravili premočene šotore in ostale stvari. Počasi smo se odpravili še na kosilo in sledila je pot domov. Glede na to, da je bil podaljšan vikend, se je to poznalo tudi na cestah. V Ljubljano sem prispel ob 21.00 uri.
