Že od vsega začetka, ko sem začel potovati po svetu so me zanimale predvsem odročne države, tam kjer se ne upa iti vsak, kjer ni veliko turizma, predvsem pa so to države, ki jih žal pesti velika revščina in pomanjkanje in Burma ni nobena izjema.
Da bi razumeli, zakaj Burma spada med deset najrevnejših držav sveta je potrebno pokukati v politično zakulisje. Državo že nekaj desetletij vodijo generali, ki so kot pravi profesionalci državo zaprli in preprečili kakršnekoli vplive iz tujine – tudi gospodarske.
Tej tradiciji se ni odrekel niti general Maung, zato je leta 1988 izvedel državni udar in ustanovil (SLORC) – Državni svet za obnovo zakonitosti. Leta 1990 je razpisal volitve, na katerih je zmagala opozicijska (NLD) – narodna liga za demokracijo. Toda elita generalov se ni pustila pregnati z oblasti, zato so voditeljico NLD Aung San Suu Kyi dali v hišni pripor. Vse do danes se stvari niso spremenile, le generala Maunga je zamenjal njegov tovariš Shwe, ki nadaljuje z »Burmansko potjo v socializem«, kot se imenuje uradno priznana ideologija.
Toda plemena na severu in vzhodu države se vztrajno upirajo. Čeprav nobena od plemenskih skupnosti, ki se divje želijo neodvisnosti, ne dobiva pomoči od zunaj, so mnogi med njimi že več kot tri desetletja v vojni z vlado v Yangunu. Kljub vsem etičnim in političnim razlikam, pa imajo Burmanske skupnosti vendarle nekaj, kar jih združuje: teravadski Budizem, ki se je izjemno prilagodil vsem načinom življenja. Reinkarnacija pomeni budistom nagrado in plačilo za dobra dejanja, tolažbo v težavah in način premagovanja brezupnosti.
Edini način, da pridete varno in brez problemov v Burmo je z letalom. Jaz sem priletel z beingom 737 Bangladeš Airlines, ki vozi na relaciji Bangkok – Yangon – Dhaka dvakrat na teden. V Burmo vozijo tudi druge letalske družbe, vendar je bila ta opcija najcenejša. Prečkanje meje po kopnem je tudi mogoče, vendar potrebuješ posebno dovoljenje vlade v Burmi, pa še mejni prehodi so v zelo odročnih krajih, kjer je dostop zelo otežen. Slišal, pa sem tudi da se pravila glede prečkanja zelo razlikujejo, zato nisem hotel tvegati, ker nisem imel veliko časa na razpolago.
Na menjalniškem okencu me je pozdravila simpatična carinica in mi razložila da bom moral zamenjati 200 dolarjev.
»No possible« sem dejal. Carinici je šlo na smeh. Takoj sem ugotovil,da se bo dalo barantati. Nasmehnil sem se tudi jaz in takoj sva se sporazumela. V roko sem jih stisnil 5 dolarjev in kemični svinčnik in menjal sem lahko samo 100 dolarjev. Tako sem skoraj prijateljsko zaključil carinske formalnosti.
Najboljše je menjati dolarje v čat-e, kajti če boste menjale čeke (FEC) v njihovo valuto boste pri tem izgubili približno 25% vrednosti. Ne skrbeti, z FEC-ji lahko tudi plačujete in sicer vse hotele, izhodno takso, vse vstopnine in nekatere prevozna sredstva. Potovalnih čekov ni priporočljivi jemati, pa tudi kreditna kartica se ne bi ravno obnesla. Posebno poglavje je tudi menjava dolarjev v čat-e. Najboljše je ves denar menjati v Yangonu, ker je tukaj menjava najboljša. Denarja ni priporočljivo menjati v menjalnicah ali v bankah, ker so v rokah vlade in tečaj je tukaj zelo slab. Edini način, da boste dobili kar največ čatov, je menjava na črnem trgu. Denar mi je menjal nek indijski oče, ki je zatrjeval da je zelo pošten človek. Pri opravilu mu je pomagal tudi njegov sin, ki je vsaj malo razumel angleščino, tako da smo se lahko sporazumeli. Na koncu sem ugotovil, da sem menjal zelo ugodno. Verjemite mi, za 150 dolarjev, kolikor sem menjal sem dobil celo samokolnico čatov, tako da mi je nahrbtnik, ki sem ga imel seboj prišel še kako prav. In tako se je moja avantura po Burmi lahko začela.
YANGON – Shwedagon pagoda
Odločil sem se da si bom Yangon raje ogledal kar na začetku pa čeprav mi vreme prvi dan ni bilo naklonjeno. Oblačno in plohe. Nič posebnega, saj je bilo to obdobjem monsuna, za katerega je značilno slabo vreme in deževje. Na jugu države so imeli manjše poplave, kar me je malo skrbelo. Kaj pa če bo ves čas mojega potovanja slabo vreme? Potolažil me je lastnik hotela v katerem se prebival. Rekel mi je, da je v ostalih predelih države drugače. In tako je tudi bilo.
Yangon leži na jugu države, obdan s številnimi polji, skozi mesto pa teče reka Yangon, ki se izliva v bengalski zaliv 30 km južneje. Čeprav je populacija mesta približno 4 milijone, se ti ob sprehodu skozi mesto zdi, da jih je skoraj dvakrat več. Ulice mesta so namreč polne domačinov, ki prodajajo vsemogoče, zelo veliko je na ulici hrane, kjer se ljudje med seboj srečujejo, klepetajo…To daje mestu poseben čar in mnogi pravijo, da se povsem razlikuje od drugih azijskih prestolnic. Mesto je zelo veliko, zato za podrobnejši ogled mesta potrebuješ prevoz. Taksisti v mestu so zelo prijazni in ti znajo ustreči. Promet je tudi zelo gost, zato je potrebno biti pri prečkanju ceste zelo pozoren. Največja zanimivost mesta pa je prav gotovo znamenita Shwedagon pagoda. Pagoda je iz čistega zlata, ki se dviga proti nebu, obdaja pa jo množica manjših pagod in paviljonov. Celoten kompleks je velik 8 hektarjev, pagode pa krasijo fantazijska bitja, krilati leopardi, zmaji, sloni. To ni kraj rednega bogoslužja. Je kraj, kjer budistični romarji in menihi v miru in na posvečenem kraju meditirajo. Je kraj, kamor prihajajo navadni ljudje na meditacijo, darovati Budi cvetje, prižigat dišeče palčke in lepit zlate lističe na manjše pagode ob vznožju. Kljub obilici domačinov, popotnikov skorajda ni, te obisk pagode zagotovo notranje pomiri in napolni s posebno energijo. Zahodnjaki smo jo zagotovo potrebni, zato je obisk takih krajev dobrodošel, da se lahko od domačinov in njihove kulture naučimo gledati na življenje povsem drugače, iz drugega zornega kota. Duhovno bolj polno in poglobljeno, z več zaupanja v ljudi in s strpnostjo.
Plavajoči vrtovi jezera INLE
Po dveh dneh bivanja v Yangunu, me je čakala dolga in naporna pot v mestece Njaunshwe, ki leži tri kilometre severno od jezera Inle. Tako sem se z glavne avtobusne postaje v Yangonu odpravil na skoraj 20 urno vožnjo v vzhodno provinco Shan. Vožnja je bila pravi pekel. Posebno poglavje na potovanju si zato zaslužijo avtobusi in ostala prevozna sredstva. V Burmi uporabljajo večinoma stare korejske avtobuse iz 70-tih let , ki so prilagojeni predvsem prevozu nižje-raslih Azijcev. Z nekaj telovadbe pa postanejo povsem primerni tudi za prevoz nerazvajenih popotnikov.
Povprečni prevozi v Burmi trajajo po 16 in več ur, v tem času pa se prevozi le 600 km. Ceste so v zelo slabem stanju, nekatere sploh niso asfaltirane, glavna cesta, ki povezuje Yangon z Mandalajem je recimo tako ozka, da se dva avtobusa ali kamiona težko srečata.
Za prevoz domačinov pa služijo razni pik-upi na katere se zbaše toliko ljudi, da skoraj nisem mogel verjeti. To pa seveda še ni vse: vozniki ne odrečejo gostoljubja še prtljagi; od koles, vreč z rižem, zelenjavo in gradbenim materialom. K eksotiki pripomorejo tudi vedno nasmejani in dobrovoljni domačini, ki žvečijo rdeč orešček, v največjo zabavo pa jim je pljuvanje rdeče sline, čez okno avtobusa.
V dopoldanskih urah smo prispeli na cilj, srečno. Nastanil sem se v zelo urejenem, družinskem hotelu Remember Inn, za samo 4 dolarje na noč. Imel sem ogromno sobo z kopalnico in prijetno teraso. 
Jezero Inle je dolgo 22 km in široko 11 km in leži na višini 876 m. Na obali so številne ribiške vasi ljudstva Inta. Posebnost jezera so plavajoči vrtovi, pravo čudo poljedelstva, kjer uspeva predvsem paradižnik, paprika, vse vrste rož, česen, čebula, melone, papaja, banane… Med vrtovi so speljani kanali, tako da je vožnja možna izključno z njimi.
Iwama je značilna plavajoča vas, kjer življenje poteka izključno na vodi. Priljubljena prevozna sredstva so kanuji, na katerih možakarji veslajo z nogami. Zelo značilen je tudi lov na ribe (krape) s posebno bambusovo mrežo. Ribič najprej s pomočjo mehurčkov, ki jih spusti riba pri dihanju določi njen položaj. Potem nanjo vrže bambusovo mrežo. S palico istočasno preplaši ribo, da se ujame v mrežo.
Za svoj izlet po jezeru sem izbral nedeljo, zato ker je takrat na jezeru tudi tržnica na vodi. Ko smo se z našim kanujem približali tržnici je bilo okoli našega kanuje kar naenkrat ogromno drugih kanujev domačinov, ki so prodajali vse mogoče. Od sadja, zelenjava, domače obrti ter ročnih izdelkov. Market mi je bil zelo všeč, saj ni bilo nobenega prosjačenja in nadlegovanja v stilu: Sir buy, buy… very cheap…
Eden od znamenitosti na jezeru Inle pa je tudi samostan skakajočih mačk. V samostanu na vodi živijo budistični menihi, ki dresirajo mačke, da te skačejo skozi obroče in ko se zbere nekaj obiskovalcev, to spretnost seveda tudi pokažejo. Vmes postrežejo s pečeno sojo in zelenim čajem (zastonj), in ker večina menihov zna vsaj nekoliko angleščine, so dialogi včasih prav zanimivi in poučni.
Šole so zaprte, izobraženci pregnani
Naslednji dan sem pot nadaljeval proti Mandalayu, v nekdanjo burmansko prestolnico, ki je tudi drugo največje mesto v državi. Pot do mesta, edinega v državi, v katerem je tudi predel z rdečimi lučmi, je bila zelo dolga in vijugasta.
Po zajtrku – kot običajno: banane, ananas, čaj, pečena jajca, toast, maslo in marmelada; sem se odpravil v pagodo, staro toliko kot znamenita Shwedagon pagoda v Yangonu, v kateri se nahaja največji marmorni buda. Imel sem srečo, saj ta dan vstopnine niso pobirali. Le kakšno uro kasneje pa je smisel potovanja dobil novo podobo. Šlo je za odkrivanje nedovoljenega in tako spoznavanje pravega obraza Burme. Vzpon na razgledno točko nad Mandalayem je odkril nov delček zapletenega mozaika. Na vrhu so čakali mladi, ki so poskušali navezovati stike s turisti. Za kaj sploh je šlo? Pred nekaj leti je država namreč ukinila univerzo in fakultete ter tako onemogočila nadaljnje šolanje. Odprta so ostala samo še vrata vojaške akademije in fakultete za medicino. Iz ostalih fakultet so študente in učitelje nagnali, vrata pa do nadaljnjega zapečatili. Ker so se izobraženi ljudje začeli upirati je prišlo tudi do preganjanja oziroma zatiranja izobražencev. V knjigarnah je na razpolago paleta raznovrstnih knjig, a je njihova cena tako visoka, da si jih domačini nikakor ne morejo privoščiti. V knjižnicah pa je na razpolago samo gradivo, ki je odobreno s strani oblasti Enako so pod nadzorom mediji (televizija, časopisje, internet) in edina vez domačinov s svetom so popotniki, ki lahko prenesejo novice od zunaj in jih tudi posredujejo v svet ob vrnitvi domov. Popotniki so tako edini vir znanja predvsem angleškega jezika. Ob tej hudi stiski in veliki želji po izobraževanju se človek lahko samo zamisli. Slaba stopnja izobraženosti je tudi vzrok vsakodnevnim številnim težavam v Burmi. 
Posebnost Mandalaya je tudi velik in zelo raznolik market, na katerem se prodajajo različni izdelki (doma izdelani), predvsem iz severnejših predelov Burme, ki pa so žal za turiste težko dostopni in nevarni (brez dovoljenja vlade v Yangunu obisk teh predelov ni mogoč, če pa se že odpraviš veliko tvegaš). Moj glavni cilj v Mandalayu je bil tudi ogled štirih srednjeveških mest: Amarapura, Sagaing, Ava in Mingun.
BAGAN – čarobni svet med templji in pagodami
Z nadaljevanjem poti Baganu, jugozahodno od Mandalaya, se je moje potepanje po Burmi prevesilo v drugo polovico. Na poti nam je razneslo gumo avtobusa (nič nenavadnega) in v neki vasi blizu Bagana smo povozili še kozo. Ob tem pa sem imel občutek, da se šofer niti ni kaj dosti trudil, da bi ubogi kozi prizanesel z življenjem. V Bagan, znamenito arheološko cono, smo prispeli pozno popoldne in ob vstopu v mesto sem moral plačati 10 dolarjev, kot nekakšno vstopnino. A ko si nekaj dni v Baganu, bi jih verjetno vsak z veseljem plačal še enkrat, tako lepo je tam.
Nastanil sem se v New Park hotelu, v sobi s klimatsko napravo, ki je v teh krajih nujnost, saj temperature poleti zajadrajo tudi do 45ºC. Kdor se čez dan sprehaja po mestu izziva sončarico in opekline, zato sem tudi jaz poležaval v sobi ali pa si čas krajšal ob pogovorih z ostalimi popotniki v hotelu. Bilo je prav zabavno.
Na površini 40 km² arheološke cone se nahaja nad štiri tisoč stup in zvonaških pagod, od tistih najmanjših, visokih morda le nekaj več kot meter, do pravih templjev. Po doslej znanih podatkih nihče ne upa prav trditi, koliko pagod se tam nahaja, za lažjo predstavo pa morda primerjava, ki je bila že zapisana (Lonely planet): arheološka cona v Baganu je nekaj podobnega, kot če bi kdo vse najznamenitejše evropske katedrale, cerkve in kapele postavili na enem samem območju.
Razen glavne ceste, ki razmejuje cono, v tej sicer ni asfaltnih poti. Prašne poljske ceste, grmovje, redka drevesa. Tu in tam kakšna koliba, v kateri spokojno živijo ljudje, ki so se tam znašli po kdo ve kakšnem naključju. Tu in tam, pred kakšnim večjim templjem, se da kupiti pijačo in spominke, včasih te med potepanjem zmoti kak prodajalec slik ali drugih spominkov, v glavnem pa v coni vladata mir in spokoj.
Ogled tako velike površine templjev je peš nemogoč. Ponuja se ti možnost najema kolesa za eden ali več dni, zelo popularna je konjska vprega (predvsem zaradi vročine), lahko pa za nekaj drobiža najameš tudi rikšo. Zaradi lažje orientacije sem si prvi dan bivanja v Baganu najel kar konjsko vprego. Za 6 ur vijuganja med pagodami sem odštel smešnih 3 dolarje. Ostale dneve pa mi je družbo delalo kolo, ki sem ga najel v hotelu in to za manj kot en dolar na dan.Največja atrakcija dneva, ki pritegne predvsem popotnike iz celega sveta, je gotovo sončni zahod in prekrasni pogledi z vrha pagod.
Med mojim bivanjem v Baganu, sem si ogledal tudi Mont Popo. To je meniški samostan, ki leži na vrhu že ugasnelega vulkana. Na vrh samostana te vodi strmo stopnišče, na njem pa ti domačini prodajajo od spominkov do raznih pijač. Družbo pa ti delajo tudi zelo prijazne opice, ki se zelo rade nastavijo fotografskemu objektivu. Pogled z vrha samostana je čudovit, saj je mogoče videti celotno pokrajino daleč naokrog. V vasici pod samostanom sem si s pomočjo vodiča lahko ogledal tudi osnovno šolo, in spoznal kako potekajo učne navade tukaj. Verjemite mi, razlika je očitna.
A vsega lepega je enkrat konec, tako tudi mojega potepanja po Baganu. Tako sem se popoldne s kombijem, ki je bil vsaj nekajkrat preobtežen, kot je v Burmi navada, odpravil nazaj v Yangon. Na cesti, ki povezuje sever in jug države se znajde vse: od motoristov, volovskih vpreg, avtobusov, tovornjakov in vlačilcev, rikš in pešcev. Razvrat skratka in prava sreča je, da v času bivanja v Burmi prometnih nesreč nisem videl. Tukaj velja omeniti, da klasičnih cestarjev ne poznajo. Nekaj peska, pleten bambusov krožnik in pridne roke v Burmi delajo čudeže. Brez mehanizacije in z veliko improvizacije še nekako uspevajo obnavljati tistih ubogih 15% asfaltnih cest. In moram priznati, da jim gre stvar zelo dobro od rok.
Pomečkan, z bolečinami v hrbtu in le napol prespan sem ob poldne naslednjega dne prispel v Yangon. Glavno mesto me je pričakalo z oblačnim vremenom in s svežim zrakom deževne noči. Pohajkovanje po mestu me ni več pretirano pritegnilo (razen nakupov spominkov na tržnici), saj je bilo vse skupaj le variacija na že videno in doživeto. Drugi dan sem že letel proti Bangkoku na Tajsko, a to je potem že druga, ne preveč vznemirljiva zgodba.