Zaključevalo se je obdobje lepega vremena, razmere v hribih
so bile vrhunske in ker je bila dolgoročna napoved bolj slaba, sva se z Matotom
dogovorila, da greva še nekaj konkretnega odfurat v Kamniško-Savinjske Alpe. In
tako Mato predlaga Ojstrico. Ker še nisem bil pozimi na vrhu, še manj pa da bi
smučal z vrha, sprejmem izziv.
Z Matotom se dobiva v Kamniku ob 5.30 uri zjutraj, vendar
nisva bila sama saj je Mato na turo povabil še kolega Mareta. Tako se skupaj iz
Kamnika zapeljemo vse do planine Planinšek, do tukaj je bila namreč splužena
cesta.
Hitro si nadenemo smuči in že hitimo naprej, saj se
zavedamo, da je tura dolga in v popoldanskem času je bila že napovedana
pooblačitev. Že dokaj hitro sva zaradi hudega tempa zgubila Mareta in mu prek
sms-a sporočila, da bova šla naprej in je kasneje tudi sam potrdil, da tako
hitro ne bo mogel in da bo cilj Ojstrico opustil in da bo šel samo do vrha
Dleske.
Midva z Matotom najprej mimo planine Vodole na Prag in potem
okrog Tolstega vrha vse do koče na Korošici. Tukaj krajši premor. Ugotoviva da
je južna stena Ojstrice kar nevarna in predvsem trda, zato se odločiva da za
dostop uporabiva kar letno pot na Ojstrico in da bova po tej strani tudi
odsmučala. Smuči snameva in si na pancerje natakneva dereze, ker bo tako pot
proti vrhu hitrejša in bolj udobna.
Po dobri uri hoje sva na vrhu. Ker sva pozna je že začel
vleči močan zahodni veter, zato se po hitrem postopku pripraviva in spokava v
dolino. Zgornji del flanke ni težak, je pa zoprn, ker je potrebna previdnost,
saj je lahko vsaka napaka usodna. Odsmučava jo brez problemov. Naprej dol pa
samo še uživancija, vse do Korošice, kjer si zopet natakneva pse in se dvigneva
do Tolstega vrha, od koder odsmučava najprej do planine Podvežak, potem pa
naprej do avta. Vmes še »pobereva« Mareta in skupaj odsmučamo v dolino. Tura odlična.
Obvezna analiza ture ob piru v Kamniku. Super je bilo!
