Jaz pa Nina pičiva že v petek, da ujameva tovorno žičnico, ki je smuči peljala na Komno. Midva pa pešaka. Po malo več kot eni uri sva bila na Komni. Nisva se dolgo zadržala, ker sva imela pred sabo še kar nekaj poti. Potrebno je bilo priti vse do koče pri triglavskih jezerih. Nina pa je bila ravno ta vikend malce bolana, tako da je šlo vse skupaj še bolj počasi.
Od Komne do koče pri jezerih sva hodila malo več kot 3 ure. Pot se kar vleče. Nikoli konca ne kraja. Prideva do koče ravno do mraka in si urediva zimsko sobo, se najeva in leževa k počitku. Ostali tri pa sva pričakovala enkrat do 23.00 ure. Gladko sva zaspala in banda nas zbudi malo pred 01.00 uro zjutraj. Prišli so čez Komarčo. Jim nisem prav nič zavidal, meni vprašanje če bi se mi dalo. Res ne vem.
Zjutraj nismo pretiravali z ustajanjem. Glavno je bilo, da smo bili vsi skupaj, zato je bil tudi odhod bolj pozen. Cilj je bil vrh Kanjevca. Dokaj hitro smo ugotovili da smo vsi brez sončne kreme, vreme pa za bogove. Jasno in toplo. Štaramo proti Kanjevcu, po dolini vse do Prehodavcev, potem pa naprej do Hribarc in na vrh Kanjevca. Na vrh prideva najprej jaz in Keko. Punce pa lepo počasi za nama. Na vrhu zafrkancija in ugotovitev, da nas je sonce ožgalo kot že dolgo ne.
Sledil je fantastičen spust v dolino, vse do Vodnikove koče, kjer smo spali zadnji dan. Nismo bili sami. V zimski sobi sta bila še dva turna smučarja. Spet smo se napokali s hrano in se malce pozabavli in odšli k počitku.
Zjutraj pa je bilo potrebno kar malce bolj zgodaj ustati. Zadnji dan tudi ni bil od muh. Čez dva prelaza. Najprej smo mislili, da bo do nas prišel Luki, saj je obljubil Petji, da bo v nedeljo prišel in naredil zadnji smučarski dan z nami. Njemu se je zataknilo že na začetku, saj je hodil do Vodnikove koče iz Rudnega polja, na tej poti pa je bilo že precej manj snega kot ponavadi in se mu je pot zavlekla. Tako da se je Petja odločila, da ga počaka, mi smo pa šli naprej.
Najprej čez Mišeljski preval, potem spet krajši spust v dolino, potem pa zopet nazaj čez Lazovški preval, ko je bilo s klanci na tej turi konec. Potem je sledil še spust do planine v Lazu, kjer smo se malce okrepčali in se pripravili na spust vse do planine Blato, ki je potekal polovico po snegu, polovico pa pešaka.
Za konec smo odšli še do Bohinjskega jezera in dočakali Kekotov skok v mrzlo jezero, obvezno odšli še na pico k Emi in pot domov. Noro dober vikend je bil. Odlična tura z veliko smeha in dobre volje!
