Furaaamo powderček :)

V zadnjem obdobju je v naših koncih zapadlo veliko snega, vsak dan okrog 20-30cm in stvari so se zavlekle in sneženje ni ponehalo več kot en teden.

Štartali smo kar z najbolj aktualno zgodbo in sicer sfurati teren nad Trbižem. Zmenim se kar z Majo in v torek pičiva za 4 urice na Mt. Lussari. Tereni na srečo še nič sfurani, vse skupaj pa nas je bilo 5 freeriderjev. Užitek je bilo spet furati kanale pod Lussarijem…

Za sredo ni bilo planov, vedel sem, da bom šel čez Predel v Jezersko dolino, le cilj še ni bil določen. Pregledujem karte in iščem dobro lokacijo in teren, ko me z objavo na Turni klub gora razveseli lokalni matador in poznavalec vseh terenov v okolici Bovca, saj je odsmučal z Vrh nad Jezerom. Po slikah in opisu sodeč je bila smuka vrhunska in tereni ta pravi za vrhunsko smučanje pršiča. Sem šel probat in moram priznati, da je bila smuka zares vrhunska. Edino megla tisti dan mi je malce ponagajala, da nisem prišel čisto do vrha. Tereni res pravi in vajo bo potrebno v podobnih pogojih še kdaj ponoviti…

Za četrtek pa sem približno vedel kam bi jo mahnil. Nagledan sem imel teren pod Vraško škrbino. Lansko leto sem bil poleti v teh koncih in teren me je navdušil. Zimskih opisov s tega konca ni bilo, ampak sem rekel, treba je it probat. Zadetek v polno. Vrhunski dan, tereni nepozabni in skoraj 30cm čistega pršiča. Vse do vrha. Spusta je približno za 900 višinskih metrov. Najprej po terenu brez dreves in grmičevja, kasneje je smučanje po ne preveč gostem gozdu, ki pa se proti koncu malce bolj zgosti, vendar večjih težav ne povzroča. Vse do avta ob cesti se da presmučati brez problemov…

V akcijo s smučmi Shiro...

Po dobrih dveh mesecih spet doma v Sloveniji. Da bi se mi nekaj hudo luštalo po smučanju niti ne, samo pogled na ta široke smuči Shiro mi je dal takoj vedeti, da bo treba kaj na teren. Letos še niti enega zavoja in sem si rekel, da bo treba it.

Vikend je minil tako kot sem si ga zaželel, deževno in slabo, da sem se lahko malce spočil in oddahnil, že v ponedeljek pa sem bil pripravljen na kak zavoj in nekaj višinskih metrov. Vreme sicer precej slabo, v LJ celo deževno, zato sem kolebal ali naj sploh grem ali ne, vendar je bila želja da stopim na široke smuči prevelika. Kot je v takšnih situacijah navada, se zapeljem na Ljubelj. Na parkirišču sam, k sreči padavin ni bilo. Štartam prosti Koči na Zelenici, plani za naprej pa nedorečeni. Vmes začne snežiti, megla vse bolj gosta, tako da se na koncu odločim za sigurno varianto in grem kar na Triangel. Na koncu niti ni bilo tako švoh, zgornji del lep in lepo smučljiv, spodaj pa precej bolj mokro in zavoji kar težki. Kljub vsemu sem bil zadovoljen…

Naslednji dan je bil plan skok na Struško, kjer sem računal da bo v gozdu kar nekaj pršiča. Ker sem moral v Bovec, je bila to logična izbira. Na Javorniškem Rovtu je bila cesta po makadamu splužena vsaj še kilometer, kar je bilo kar dobro, da sem nekaj dragocenih minut prišparal. Gozdna cesta zratrakirana, tako da je šlo po cesti kar hitro, potem pa se je začela kalvarija. Ker sem bil edini, špure ni bilo in sem kar gazil, saj je bilo novega snega kar 30cm. Šlo je malce bolj počasi ampak pridem na vrh Krvavke in pogled navzdol mi da vedeti, da bo smuka odlična. In tako je tudi bilo. Vrhunski pršič in lepo vijuganje okoli dreves je bilo uživaško, pridem še do ceste in hiter spust do avta in pot naprej v Bovec.

Zjutraj v Bovcu se zbudim z jasnim ciljem da gre z avtom do začetke mangartske ceste in pregledat terene nad mangartsko planino. Odločim se in grem do sedla Uršič in potem naprej vse do stene Velikega Grintavca. Razmere božanske, vreme lepo in razglede prečudoviti. To so dejansko dnevi, ko si želiš da si lahko tako visoko v hribih in uživaš v vseh teh lepotah in miru. Upam na še več takšnih dni…