Vsako poletje na odseku pripravimo kakšen plezalni tabor. Tako je bilo tudi letos. Letošnji je bil predviden v kraju Campitello v bližini smučarskega središča Canazei in sicer med 18. in 25. julijem. Kekec, Janez, Moki in jaz pa smo se dogovorili, da odidemo v Dolomite že en teden prej in v miru spelzamo nekaj lepih smeri. Odločili smo se, da se utaborimo v območju Civette in Marmolade. Na koncu si šotor postavimo v kampu Malga Ciapela pod vznožjem Marmolade.
Za prvi plezalni dan si izberemo južno področje Civette. Jaz plezam z Mokijem, Janez pa s Kekecem. Z Mokijem si izbereva klasično smer in sicer Lise-Spigolo Soraru (IV, 440m). Bila je nedelja zjutraj, tako da sva pričakovala v smeri kar nekaj navez. Nisva se zmotila, ampak plezanje je bilo vseeno super. Gre za klasično dolomiško IV, ki je bila dobro opremljena, pa tudi sama skala je bila odlična. Sestop z vrha je bil tudi prava umetnost. Skoraj večino časa gre za ker težko ferato in na posameznih delih se je bilo trebno tudi varovati.V dolino prideva okrog 16.00 ure. Na prelazu naju že čakata Kekec in Janez, družbo pa jima delajo še Jaka, Črt, Stojko in Urša. Oni so ravno tako prišli v Dolomite teden prej, vendar so se odločili, da bodo prvi teden čeharli in tako nismo bili skupaj.
Za naslednji plezalni cilj si je Janez izbral smer v Torre Trieste. Šlo je za smer Tissi-VI. Ta dan bi moral plezati s Kekcem. V vodničku sva sicer našla malo lažjo smer z oceno V, vendar pa je bil sestop čista neznanka. In ker je bila vremenska napoved spremenljiva, sva se na koncu odločila, da te smeri ne bova plezala. Na koncu se je Kekec pridružil Mokiju in Janezu, jaz pa sem odšel z Aiko na treking. Malo sem pregledal karte okoliških vrhov in se odločil za dva trekinga. Dopoldne sva se odpravila na smučišče pod Civetto, popoldne pa še na vrh Mt. Mesolina, kjer sva imela čudovit pogled na celotno Marmolado.
V večernih urah se nam v kampu pridružita še tečajca Domen in Matija. Torek je bil dan za počitek in padla je tudi odločitev, da se že prej preselimo v dolino Canazei, v kraj Campitello, kjer bomo lahko plezali smeri v gori Sella, ki je pozimi poznana po smučanju okoli Selle Ronde.
Odločitev, da se odpravimo že prej v Sello je bila tudi ta, da je bila dostopnost do smeri v Civetti in oddaljenost od samega kampa zelo velika in se je bilo potrebno vsaki dan voziti z avtom gor in dol, kar je bilo zelo naporno in nam je vzelo zelo veliko časa.
Ker sta bila sedaj z nami tudi Domen in Matija smo se odločili, da v sredo plezamo v trojkah. Jaz, Moki in Matija si izberemo nekoliko lažjo smer, šlo je za klasiko v Selli – Via Maria-Kante (IV+,300m), ki pelje točno pod gondolo, ki iz prelaza Pordoi pelje na vrh Sass Pordoi. Tako lahko ljudje, ki se na vrh peljejo z gondolo, skoraj ves čas opazujejo vaše plazanje. Posebnost te smeri pa je tudi ta, da lahko zadnje sidrišče narediš prav na vrhu postaje Sass Pordoi. In tako se večkrat zgodi, da te na vrhu slikajo obiskovalci vrha Sass Pordoi, ki meri v višino 2962m. Sama smer je lepo plezljiva, pa tudi sama skala je kompaktna.
Vreme v Dolomitih smo imeli še naprej lepo, za četrtek pa je bil plan, da skupaj plezamo jaz, Kekec in Moki. Odločimo se za smer Rossi-Tomassi, vendar smo pod vstopom zagledali kar nekaj navez v steni in še dve navezi, ki sta čakali spodaj. Hitro se odločimo za drugo smer. Na koncu izberemo SZ raz-Westkante Steger (IV+, 180m) v I. stoplu Selle. To je bila nekoliko krajša, vendar tudi zelo lepa smer. Ves čas plezanja lahko opazuješ na vse strani, saj je razgled po tem razu zares čudovit. Ko sestopimo v dolino, se Moki in Kekec odločita še za eno smer, jaz pa se rajši odpravim na krajši treking do koče Demetz, ki leži me stebri v skupini Sass Longo.
Petek je bil zadnji dan, ko smo bili v kampu še sami, saj smo v večernih urah pričakovali že prve soferajnovce, ki bodo začeli prihajati na tabor. Ta dan z Kekecm plezava sama, in sicer se odločiva, da splezava smer Via Rampa (III/-IV, 300m). Ker so bile za popoldan napovedane pooblačitve in krajevne padavine, tisti dan splezava samo to smer. Napoved za petek popoldne in soboto je bila slaba. In res je začelo v poznih popoldanskih urah deževati. Ker smo vremensko napoved javili tudi v Slovenijo, tisti dan ni bilo no benega, saj so se rajši vsi odločili, da pridejo v soboto popoldne, ko naj bi se vreme spet izboljšalo.
In res, v popoldanskih urah se je res zjasnilo. Spet zagledamo sonce, vendar je bilo zelo hladno, vrhovi nad 2500m pa so bili pobeljeni s snegom. Ni ga bilo veliko, ampak vseeno je bil pogled sredi poletja na novo zapadli sneg lep. Prva v Campitello prideta Luka in Marenk. Potem pa počasi vsi ostali. V času tabora je bilo planirano tako, da so nekateri prišli samo za nekaj dni, nekateri so ostali pa kar celi teden. Bilo nas je kar nekaj.
Nedelja je bila zelo lepa, ampak tudi mrzla. Zato se raje odločim, da grem na treking za kondicijo. Izberem si vrh v skupini Sass Longo. Iz kampa se najprej odpravim do koče Sasso Piatto, nato pa na vrh 2958m visokega Sasso Piatta. Ves čas hoje proti vrhu je bilo vidno, da je noč prej zapadlo nekaj cm snega. Na vrhu je bilo lepo, vendar kar hladno. Križ, ki je postavljen na vrhu je bil pomrznjen. Sledil je spust nazaj v dolino po drugi poti. Celotna tura je trajala 8 ur.
V nedeljo zvečer je se končno dogovoriva z Matejo, da tudi ona pride v Dolomite. Dogovor je bil tak, da pride v ponedeljek zvečer. Ker je bila vremenska napoved odlična, si mi je zdelo smiselno, da tudi Mateji malo razkažem Dolomite. Plan je bil, da še dva dni ostaneva v Canazeiu, potem pa se še za dva dni premakneva v Cortino d' Ampezo.
Tako je bil ponedeljek zadnji plezalni dan. Moram priznati, da sem se že kar malce naveličal plezanja in sem komaj čakal, da z Matejo odideva malce na treking po okoliških vrhovih. Moj zadnji plezalni dan je bil s Kekcem. Plezala nisva sama, saj sta šla isto smer tisti dan plezati tudi Jana in Tina. Izberemo si smer Rossi-Tomassi (IV, 300m).
Zvečer pride Mateja. Plan za torek že imava. Predlagam ji, da se odpraviva na pešpot okoli skupne Sass Longo. Imela sva lep sončen dan. Na poti se nisva mogla načuditi koliko pohodnikov sva srečala na celotni trasi. Ta pot okoli Sass Longa je zelo priljubljena, njena posebnost pa je da lahko v celem krogu vidiš kar štiri doline. V kamp se vrneva pozno popoldne. Zvečer v kampu se je vedno kaj dogajalo: igranje kitare, petje, večkrat smo pekli tud palačinke, se pogovarjali.
Tudi sreda je bila sončna. Z Matejo se odpraviva na 3174m visoki Piz Boa. Pridruži se nama tudi Marenk. Z avtom se odpeljemo do prelaza Porodi, potem pa peš najprej do koče For del Pordoi, nato pa še malo več kot ura hoje na vrh Piz Boe. Tudi ta pot je med turisti in pohodniki zelo priljubljena. Pri spustu v dolino se ustavimo tudi na Sass Pordoiju, kjer na vrh pripelje gondola z doline.
V četrtek zjutraj z Matejo zapustiva tabor in se odpraviva najprej čez prelaz Pordoi in čez prelaz Falzarego v znamenito Cortino, kjer sva imela le en cilj – Tre Cime di Lavaredo. Tisti dan izkoristiva in se odpeljeva še do prelaza Giau in si v popoldanskih urah v kampu Rochetta postaviva šotor. Pripraviva si vse potrebno za naslednji dan in se odpeljeva na ogled Cortine.
In kočno so priše tudi – Tre Cime. Plan za obisk sem imel že kar nekaj časa, vendar je vedno prišlo kaj vmes. Zapeljeva se do zapornic za obvezno plačilo ceste, ki pelje do koče Auronzo, vendar se midva odločiva, da parkirnine ne plačava in se do koče odpraviva peš. Hoje je za nekaj več kot eno uro. Potem pa se začne tisto najlepše. Krog okoli treh stolpov. Bila sva zelo zgodnja, tako da ljudi še ni bilo tako veliko. Moram povedati, da je ta pešpot zelo znana, zato jo vsako leto obišče zelo veliko turistov. Z Matejo se odločiva, da bova okoli treh stebrov šla počasi in občudovala vsako minuto hoje. Vmes se ustaviva tudi pri koči Lavaredo, kjer si privoščiva kosilo. Sledil je še krajši spust, potem pa v zadnjem delu poti zagledava tudi jezero, ki leži čisto pod prvim stolpom. Na poti nazaj se ustaviva tudi pri jezeru Misurina s pogledom na vse stri stople.
Sledi vožnja v Cortino, prijetna večerja v središču mesta in povratek nazaj v kamp. Drugi dan pozno ustajanje in priprava na odhod domov. Po 14 dneh pohajkanja po Dolomitih, sem bil že kar malce vesel, da spet spim v svoji postelji. Na poti proti Sloveniji se ustaviva obvezno še v Dechatlonu. Ni kaj, dolomiti so zares prelepi. Nasvidenje do drugega leta.
Že lansko leto sem si želel prečkati Pohorje, vendar je bilo vreme za vikende v mesecu septembru žal preslabo, da bi lahko projekt izpeljal v dveh dneh. Sicer je bila opcija tudi v juliju in avgustu, a je bilo takrat prevroče. Ker je vreme letos zares dobro, sem se odločil, da to storim prvi vikend septembra. Odločitev ni bila slaba.
Plan je bil sledeč: V nedeljo zjutraj ob 8.00 uri štartati iz pred Habakuka, nadaljevati pot mimo Areha, Rogle in Lovrenških jezer vse do Ribniške koče, kjer bi prespal. Potem pa pot nadaljevati v ponedeljek zjutraj mimo smučišča Kope, koče pod Kremžarjevim vrhom in Potoškega vrha vse do Dravograda, kamor bi mogel prispeti do 14.40 ure, da bi ujel vlak za Maribor.
Štartal sem točno ob 8.00 uri zjutraj in nadaljeval pot po vrhu Pohorja in po dobrih dveh urah sem že bil na Arehu, brez postanka nadaljeval pot proti Rogli mino stare Galžute. Po dobri uri hoje se nekaj zalomi. Kar naenkrat sem ugotovil, da nisem več na pravi poti proti Glažuti in tudi markacij ni bilo več. Kot sem kasneje ugotovil, sem na enem izmed razcepov na poti zgrešil, prepričan pa sem tudi, da so bile markacije slabo označene. Potem nekako najdem neko gozdno pot in ji sledim, kaj kmalu pa ugotovim, da gre preveč proti vzhodu, kar ni bilo najbolje. Žal je bilo tisto območje tudi malo bolj močvirnato, zato sem moral paziti in po skoraj uri hoje pridem na označeno pot, ki me kasneje pripelje do križišča, kjer je bilo označeno da je do doma na Osankarci še 15 minut. Hitro ugotovim, da sem kar precej zgrešil začrtovano pot. Nič zato, priključim se na pot, ki je posvečena padlemu Pohorskemu bataljonu in pod dobri uri hoje pridem na original pot pri treh žebljih. Pot nadaljujem proti Rogli, ki pa se vleče in vleče. Do koče na Pesku je skoraj tri ure hoje. Postanka skoraj da nisem imel, saj je bilo do Ribniške koče še kar daleč. Pot nadaljujem mimo smučišča Rogla vse do Lovrenških jezer in naprej do Ribniške koče, kamor pridem ob 18.30 uri.
Obvezni topli obrok, klepet z domačini, gledanje TV in počitek. Pred mano je bilo še približno 1/3 poti do Dravograda. Zjutraj štartam ob 8.00 uri. Izračunam si, da bom potreboval do Dravogarda približno 6 ur hoje. Pot me vodi najprej mimo smučišča Kope in po dobrih treh urah hoje pridem do zadnje koče na poti pod Kremžarjevim vrhom. Kratek počitek in navodilo oskrbnika, kje se naj držim poti naprej do Dravograda. Moram priznati, da je bila ta pot naprej najtežji del poti, predvsem zaradi razgibanega terena in pa lovljenja markacij, ki so bile na nekaterih mestih zares slabo označene. Po malo več kot treh urah hoje zagledam Dravograd. Potrebno se je bilo samo še spustiti do železniške postaje, ki sem jo opazoval pri spustu. Odhod vlaka, pa se je tudi že bližal, tako da sem moral pohiteti. Na železniško postajo pridem 10 minut pred odhodom vlaka. Zmatran in zadovoljen, da mi je uspelo. Bolečine v nogah pa zgodba zase.
