Leva grapa v Srednjem vrhu

Cilj je bila Karamela v Maselniku. Ideja je bila moja. Sploh ne vem zakaj sem se odličil, da gremo na ta konec Slovenije: mogoče zato, ker sem slišal da je Karamela zelo lepa smer, pa še napoved za tiste konce je bila sončna. Pa smo šli, zelo zgodaj iz Ljubljane, Kekec, Moki, Marenk in jaz.

Že ko smo prišli do parkirišča zraven zavetišča na Pl. Kuhinja smo lahko videli, da s Karamelo ne bo nič. Snega je bilo zelo malo, pogled na grapo nam je kazal več kopnega kot pa snega in že prvi skok , ki je najtežji del smeri je bil kopen. Vseeno gremo pogledati od blizu, če morda videz na daleč vara.

Ko pridemo pod smer, gre Kekec naprej, jaz pa za njim. Vendar ob pogledu na skok se odločim, da ne grem. Marenk nekaj okleva in mu predlagam, da greva raje splezati nekaj v Srednji vrh. Kekec in Moki vseeno probata srečo v Karameli, midva z Marenkom pa greva v Levo grapo, ki pelje na Srednji vrh.

Prebijeva se po plezišču vse do vstopa v smer, ko Marenka še pred začetkom plezanja zadane v čelado kar velik kamen. Javi mi, da ga boli glava, a vseeno nadaljujeva s plezanje. V prvem delu je bila grapa zelo lepo narejena, splezava tudi tri malo bolj resne skoke, potem pa se grapa do vrha kar se naklonine tiče ne spremeni več. Po dobrih slabih dveh urah sva bila na vrhu smeri, od tukaj pa do vrha Malega vrha pa je bilo še 5 minut gaženja.

Ko pogledam na mobitel vidim, da me je klical Moki, klical sem ga takoj nazaj in številka je bila nedosegljiva. Z Marenkom sva bila malce prestrašena saj nisva vedela kaj je ta klic pomenil. Odločiva se, da greva nazaj v dolino mimo Maselnika. Prideva do sedla pod Maselnikom, jaz še enkrat kličem Mokija in potem za vsak slučaj odrinem na vrh Maselnika in pogledam če bom kje zagledal Kekca in Mokija. Ob pogledu na garpo navzdol ju nisem opazil, zato se z Marenkom odločiva, da greva nazaj v dolino do avta. Malo preden prideva v dolino se končno javi Moki in nama pove, da sta dokaj hitro ugotovila, da smeri Karamela ne bosta mogla splazati, zato sta abzajlala in se odpravila do avta.

Glede na to, da sta bila brez ključa in ker ju je toliko zanohtalo in je bilo še kar marzlo, sta se peš odpravila po glavni cesti proti Tolminu. Midva z Marenkom prideva do avta malo po 14.00 uri in isti čas s vrha Krna presmučata tudi Andrejka in Nataša, ki ju srečamo že zjutraj. Javimo se Mokiju in Kekcu in vsi skupaj se odpeljemo do Tolmina na pivo in pizo. Kljub vsemu je bil zelo lep dan in nova izkušnja v gorah.

Nočno sankanje z Rašice

V sredo je imel 8a razred športni dan. Reditelj tedna Blaž je predlagal, da gremo na nočno sankanje. Idej kam bi se lahko šli sankat je blo kar nekaj, na koncu smo se odločili za Rašico. V vasi Rašica smo se dobili ob 21.00 uri skoraj vsi, manjkali so samo Petja, Polona in Janez.

Prvi del poti smo sanke morali nositi, kasneje ko smo prišli na zasneženo gozdno cesto, pa smo jih lahko že vlekli za sabo. Po dobrih 25 minutah pridemo do koče in se vsi strinjamo da gremo na vrh stolpa. Na vrhu obvezno nekaj hrane in okrepčilo v obliki kuhanega vina, šnopsa in borovničk.

Sledil je spust v dolino, ki je bil zelo zabaven. Manjkalo je edino mogoče malo več klanca navzdol in kanček več hitrosti. Do cilja pridemo vsi, zmagovalka pa je bila Tina. Jaz pa v zadnjem ovinku pred ciljem zlomim že tako pohabljene sanke. Ja, do naslednjega dvoboja bo treba nabaviti nove.

Božično-novoletni Bovec 09/10

Vsako leto se že v novembru ubadamo z vprašanjem, kje preživeti božično-novoletne praznike. Letošnje leto nisem imel idej, pa tudi ne nekih planov, da bi kam odšel. Enkrat v začetku decembra sva se nekaj z Graparjem pogovarjala o obisku Albanije. On je prišel do ideje, da bi se odpravil dol v hriboviti del Albanije, vendar je idejo kaj hitro opustil, saj je bilo informacij o tistem delu Albanije zelo malo. Jaz nisem dosti razmišljal in manjšo ekipco AO Rašica povabil v Bovec, da skupaj preživimo te praznike. Na koncu se izkažejo ti prazniki kot zaključni izlet 8a razreda OŠ Velka Fuflca.

Od kje ideja o 8a razredu sploh ne vem, mislim, da je soseda v apartmajskem naselju, ki je ravno tako rašičanka omenila, ko je videla naš apartma, da smo kot na kakem zaključnem izletu in ker je številka našega apartmaja 8 je potem nastal 8a razred.

Zbirati smo se začeli že v petek 26.12. V popoldanski urah se pripeljem v Bovec, sledijo mi še Lina, Janja. Kot presenečenje prideta še Grapar in Primzi. V večernih urah pa še Janez, Polona, Žiga, Kekec, Buh in Tina. In že mamo koncert dua Grapar-Buh do jutranjih ur.

Zjutraj je bilo vreme še kar ugodno, zato se odločimo, da grem malo hodit. Odpravimo se po ovinkasti muletjeri mimo planine Berebica do sedla Staro utro, kjer stoji manjša lovska koča. Od tukaj imamo lep pogled na vrh Trentskega Pelca. Nazaj v dolino in ker je sobota obvezen žur v baru Skripi.

Nedelja je bila bolj lena. Vreme na Kaninu pa sončno. S Kekcem ne razmišljava dolgo in se odpraviva smučat. Bilo je kar dost pomrznjeno, ampak še zmeraj dost dobro da sva se nasmučala. Ostali počivajo. Proti večeru nas nekateri zapustijo, delovne obveznosti v Ljubljani.

Kekec, Polona, Tina, Janja, Lina, Blaž in jest pa pičimo v ponedeljek zjutraj na kriške pode pogledat kako je s kočo. Snega na začetku bolj malo, vendar bolj ko se približujemo koči, več ga je bilo. Do koče rabimo malo več kot tri ure. Vreme lepo sončno s prekrasnimi razgledi naokrog. S Kekecem ves čas vzpona pogledujeva proti grapam in sanjava.

Tina, Kekec in Polona se že v dolini odločijo, da ostanejo eno noč na koči, ostali pa po nekaj rundah jegra, ki nas ogreje pičimo nazaj v dolino. Koča je bila normalno pomrznjena, potrebno jo je bilo segreti in še prej skidati stranska vrata, da smo sploh lahko prišli notri. Do avta v dolino pridemo, ko se je začelo mračiti. Ponedeljek je bil tudi prvi dan Boff-a, zato si ogledamo prvi film. Večer umirjen ob glasbi in televiziji.

V torek je vreme še zelo lepo, zato Grapar predlaga, da grem na M. in V. Tičarco pod Z steno Špičja. Zelo lepa tura in z vrha obeh Tičarc zelo lepi razgledi po celotni dolini Trenta in na vse sosednje vrhove vključno z vrhom Triglava. Zvečer pa prvi tekmovalni dan na festivalu Boff in obvezno si ogledamo kar dva filma.

V sredo nas je zapustila Polona. Dogovorjena je bila z Rutarjem, da jo zapelje iz Tolmina v Ljubljano. In ker je bilo malce slabše vreme se odločimo vsi skupa,j da Polono peljemo v Tolmin, vendar še prej se odpravimo na daljši sprehod. Cilj je bil kapelca Sv. Duha v dolini Tolminke oz. Kapelca kot se temu kraju uradno reče. Avto smo pustili že na začetku doline do kapelce pa hodili skoraj uro in pol oz. nekaj več kot 6 km. Sledi še pot nazaj do avta. Ko se peljemo nazaj v Tolmin, da nekaj dobrega pojemo se nam zgodi manjša nesreča. V gumi Lininega avta najdemo velik žebelj, ki nam začne počasi spuščati gumo. Hitro pokličemo Rutarja in nas usmeri do prvega vulkanizerja, kjer brez čakanja uredimo tole napako in že čez dobrih 15 minut sedimo v restavraciji in čakamo na pice. Pridružita se nam še Rutar in Alenka, se poslovimo od Polone in že hitimo nazaj v Bovec na festival Boff. Sledi večerni after party, na obisk iz Ljubljane pa pridejo tudi Žiga, Luka in Neja. Ne zadržijo se dolgo v apartmaju, toliko da lahko Neja in Žiga spijeta celo pivo z nami. Mi pa nadaljujemo z rajanjem.

Četrtek nič posebnega, čakanje na najdaljšo noč v letu...kao! Gremo v savno, da se prečistimo in uživamo. Pride celo Kekec. Primzi in Grapar oddideta v Log, saj pomagata v hotelu Šola, mi pa jima obljubimo da jih pred polnočjo pridemo pogledat. Pozno popoldne pride v Bovec tudi Mateja. Žur se počasi začenja, vse do 23.00 ure ko se odpravimo na plac. In počakamo na odštevanje. Dobra muzika in še boljše razpoloženje do ne vem katere ure. Preselimo se še v apartma dokler vsi ne popadamo.

Petek pa tko bolj umirjen, nič kaj mačkast, počasi bo treba domov. V soboto so apartma zasedli že sorodniki z Rijeke, tko da je bilo boljše da se poberemo že dan prej. Jaz nazaj v Ljubljano, ostali pa so nadaljevali zaključni izlet v Logu pod Mangartom. Bilo je res zabavno in pa uživaško. En lep zaključni izlet 8a razreda!