Nad Mlinarco_proti Razorju

Letošnje leto so prvomajski prazniki odlična priložnost za malce daljši oddih v Bovcu. Tako se v Bovec odpravim že v petek 25.4. zgodaj zjutraj in se vmes ustavim še na vršiču in odpeljem eno ta hitro furo z Mojstrovke.

Bilo je še povsem sveže, saj so ravno dan prej uradno odprli prelaz Vršič, ki je bil celo zimo zasnežen in neprevozen. Ker sem bil res zgoden gužve n avrhu prelaza ni bilo. Kot ponavadi pse pustim v avto in se na vrh Mojstrovke odpravim peške z smučmi na rami. Po dobri uri in pol sem že na vrhu male Mojstrovke. Mlace pogledavam naokrog in se prvič odločim, da odsmučam na severno stran proti NŠGju in potem dol proti prelazu.

Na vrhu je lepa malce bolj pokončna grapa, ki je zaradi obilce snega lepo smučljiva in potem normalni teren mimo NŠGja proti avtu. Sneg ravno prav odmehčan, da je bila smuka odlična. Ob 9.30 sem že v Bovcu z računalnikom v Črni ovci in že pridno delam :)

Naslednji dan se dogovorim za furo z Matotom in Šafarjem. Predlagam jim Mlinarco, saj je z tretjega ovinka vršiške ceste teren zgledal zelo mamljiv. Mato potem doda le to, da če bodo razmere da bi skočili še na Razor. Dobimo se zjutraj na ovinku cestarske bajte malo po 6.00 uri zjutraj. Bili smo še prvi, vendar že ko smo odhajali na pot, so se začeli zbirati novi kandidati.

Smučke je bilo potrebno nositi približno pol ure do snega, izbrali smo si desno stran vzpona, ker je bil sneg nižje, vendar se zaradi trdega snega odločimo, da vzpon nadaljujemo s smučmi na ramah. In tako je bilo vse do vrha. Med vzponom se je počasi slabšalo tudi vreme in na razcepu se jaz odločim, da zaradi megle ne tvegam vrha Razorja in se odpravim po grapi na Mlinarski vrh. Mato in Šafar vseeno probata na Razor. 

No, veselja je bilo hitro konec. Ko sem se na Milnarskem vrhu pripravljal na spust, tudi že naredil dva zavoja, prideta tudi Mato in Šafar, ki povesta, da razmere na Razorju niso bile ravno vrhunske.

Ostanemo skupaj na Mlinarskem vrhu in tako v dolino odsmučamo skupaj. Vrhni in srednji del res vrhunska spodnji pa malce manj, saj je bilo veliko razritega terena zaradi plazov, ki jih je v teh koncih veliko, saj veliko snega prileti z sten Razorja in Planje. Kljub vsemu je smuka v teh odmaknjenih koncih Mlinarice vedno dobra in zabavna.

Ski Stenar_2502m

Pred prvomajskimi prazniki sem imel v mislih še eno dobro, dolgo klasiko v Julijcih. In prva misel je bil Stenar, vendar, da bi ga odsmučal čez Sovatno. Predlog dan na mail še ostalim gorenjcem in javi se kot ponavadi Mato, ki pravi, da bi ga lahko odpeljala v četrtek, saj je bil to edini lep napovedan dan tega tedna.

Vse sva se dogovorila, ko zvečer izvem, da je cesta v Vrata nekaj zaprta, saj nekaj urejejo neko bankino pred slapom Peričnik. Že skoraj odpoveva turo, ko Mato predlaga, da s seboj vzameva tudi kolesa v primeru, da cesta ne bo prevozna. K sreči zjutraj temu ni bilo tako in sva lahko z avtom prišla vse do Aljaževega doma, kar je precej skrajšalo najino turo.

Odpraviva se s smučmi na ramah v smeri poti mimo bivaka IV in naprej proti Križu, kjer na zadnjem odcepu pičiva naravnost proti stenarskim vratcam. Ko stopina na vrh vratc je z druge strani začelo malce neugodno pihati vendar nič resnejšega. Čakala nas je še malce čudna prečka pod vrhom, za katero pa sva morala nadeti tudi dereze in se še po strehi Stenarja sprehodiva na okrog in pregledava tudi vzhodni del, če bi mogoče bil smučljiv.

Na vrhu Mato predlaga, da je teren po vhodnem delu zadosti dober, da ga lahko odfurava in se potem nižje priključiva na letno pot skozi Sovatno. Smučarija zgoraj vrhunska, pa tudi naklonina terena je bila ravno pravšnja.

Ko se priključiva na Sovatno pa samo še uživava. Sneg je lepo popustil in smuka do gozdne meje je bila res top. Nižje dol sva našla tudi zelo dobre prehode skozi malce bolj zgoščen gozd in se tako pripeljala skoraj do koče.

Ko sva pospravljala smučke, pa sva opazovala tudi zelo veliko snežno gmoto, ki se je letos nabrala na severni strani Stenarja pri vstopu v Tomazinovo smer, ki se je pripravljala da se požene v dolino. Na istem mestu je že dve leti nazaj v dolino prigrmel zelo velik plaz, ki je uničil veliko gozda.

Za Cmirom

Ideja za turo nastane, ko me Keko kliče, če mogoče vem kakšne so kaj razmere za smučanje. Potem mi pove, da ima čas v četrtek in dokaj hitro sva se dogovrila, da greva na eno furo skupaj. Glede na to, da je cesta v Vrata splužena, sem mu predlagal, da greva pogledat kako je kaj za Cmirom.

S seboj vzameva tudi Apaško, ki je že redna gostja na mojih turah, sedaj ko ima malce manj časa za smučarijo Andrej. Štartava normalno iz Ljubljane ob 6.00 uri zjutraj. Že v Vratih ugotoviva, da ne bova sama, saj je bilo ta dan za Cmirom kar nekaj turnašev.

Glede na temperature, dosti hitro ugotoviva, da bo vzpon na smučkah kar zahteven, zato se že na prvi prelomnici odločiva, da bodo smuči romale na hrbet. Vzpon lep, ampak dolg. Ko pridva na predzadnje sedlo, ugotoviva tudi, da bo na vrhu pihalo in da bo sneg kar precej trd. Keko gre naprej, jaz pa mu počasi sledim, vendar mi gre brez derez, kar počasi.

Keko pride na vrh 15 minut pred mano in zaradi vetra takoj odsmuča v dolino in mi sporoči, da me bo počakal pri avtu. Jaz nadaljujem na vrh a o močnem vetru ne duha ne sluha. Z Apaško se še poslikava in tudi midva počasi pičiva v dolino. Zgornji del malce trd, vendar spodaj je bilo ravno prav odjenjano, da je bila smučarija perfektna.

Turo kot se za Kekota spodobi zaključiva v Mosjtrani na piru in gasa v LJ za računalnik in na šiht :)

Veliki Draški Vrh in Viško

Se pojavi opcija še za eno hitro furo. Najprej sva se nekaj menila z Matotom, vendar je moral on zaradi službenih obveznosti turo odpovedati, jaz pa sem jo potem prilagodil vremenu in snegu.

Ker še nikoli pozimi nisem smučal z vrha VDVja, se odločim, da grem končno pogledat tudi v ta konec. Turo si prilagodim tako, da grem najprej na vrh Viševnika, se spustim po JV grapi proti planini Konjščica in potem še skok na vrh VDVja.

Razmere za smučat še kar solidne, le potem v spodnjem delu proti planini Konjščica je bilo že preveč odjenjano in so bili zavoji vse prej kot lahki.

Kljub vsemu luštna tura, še posebej ker mi je družbo zopet delala Apache :)