Moja
velika želja že nekaj let. Končno se je vse poklopilo in celo leto sem se
veselil in pričakoval odhod v to prelepo državo v Južni Ameriki. Kolumbija ni
na seznamu mondenih turističnih destinacij, vendar iz izkušenj vam lahko
zagotovim, da je to lepa in pristna dežela.
Cene so zmerne, domačini pa prijazni. Med 15
dnevnim potovanjem o kriminalu nisem
zaznal niti najmanjše sledi. Mislim, da je to varna dežela in jo priporočam
vsem, ki si želijo odkriti nekaj pristnega in lepega.
Kolumbija
leži na severnem delu Južne Amerike, ima 43 milijonov prebivalcev in je velika za 60 Slovenij. Lega je tropska, vendar je
podnebje zelo različno. Ob karibski obali je zelo vroče in suho. V centralnem
delu je zaradi večje nadmorske višine (Andsko gorovje) temperatura okoli 20
stopinj čez celo leto. Domačini temu pravijo večna pomlad.
Na jugu, v amazonskem predelu, je zelo vroče, nad 30 stopinj, vendar je
tu zaradi obširnih gozdov poleg vročine tudi veliko vlage.
Uradni
jezik je španščina in nacionalna valuta je kolumbijski peso ($ COP). Kolumbija
se razprostira na 1.141.568km2. Deželo na splošno delimo na 7 regij: Bogota,
Boyaca, Karibska obala, Pacifiška obala, Medellin & Zona Cafetera, Cali
& jugovzhodna Kolumbija ter Amazonska nižina.
Vsaka
regija ima svojo značilno klimo ter naravo povsem drugačno od ostalih. Ob
karibski obali je zelo vroče in suho. V centralnem delu je zaradi večje
nadmorske višine (Andsko gorovje) temperatura okoli 20 stopinj čez celo leto.
Domačini temu pravijo večna pomlad. Na
jugu, v amazonskem predelu, je zelo vroče, nad 30 stopinj, vendar je tu
zaradi obširnih gozdov poleg vročine tudi veliko vlage.
Le
malo je dežel, ki ponujajo takšno raznolikost: od karibsko-pacifiških plaž,
puščave na severu, zasneženih gorskih verig, planot in hribovij do Amazonske
nižine in južnih tropskih parkov. Država je iz turističnega vidika relativno še
nepoznana, toda naj vas to ne zaslepi. Če države ne najdete med priljubljenimi
turističnimi destinacijami, še ne pomeni da tam ni turistov in infrastrukture.
Ravno nasprotno!
Dežela
je super organizirana za potrebe domačih turistov in teh ni malo (Kolumbijcev
je 43 mio)! Hoteli so lepi, urejeni in čisti, ulice so varne in narava je
osupljiva. Dežela preprosto ponuja preveč, da bi si jo lahko v celoti ogledali
na enem potovanju. To je preprosto nemogoče saj so razdalje prevelike in je
znamenitosti preveč. Vendar smo kljub temu uspeli za vas izbrati le najlepše
kotičke te krasne dežele.
Pristal
smo v prestolnici Kolumbije v Bogoti, ki šteje 10 milijonov prebivalcev. Mesto je sicer simpatično in
glede na to, da je veliko, moram reči, da ni posebne gneče. Za ogled mesta sem
si vzel dva dni. Naj tu še omenim, da je hrana v Kolumbiji podobna naši,
s tem, da ima veliko lokalnih začimb, ki ji dajo karakterističen prijeten okus.
Na
desetine vrst tropskega sadja je mogoče dobiti na vsakem koraku. Naravni sokovi iz svežega sadja pa so prava poslastica.
Steklenica mrzlega piva v povprečju stane manj od evra. Če boste kdaj v Bogoti,
vam priporočam ogled muzeja zlata,
kjer boste izvedeli veliko zanimivosti iz zgodovine Kolumbije.
Pot
pod noge in že sem bil v Guatapeju.
Gvatape je znano po preminulem kralju mamil Pablu Escobarju.
Neverjetna je njegova življenjska pot. Začel je s tihotapljenjem marihuane iz
Peruja v Kulumbijo, kjer jo je predeloval in nato pošiljal v ZDA. Sledilo je
obdobje obračunavanj med raznimi klani in v nekaj letih je Escobar pridobil
monopol na celotnem teritoriju in s tem postal zelo vpliven človek. Njegovo
premoženje se je vrednotilo na 27 milijard dolarjev. Leta 1987 so ga oblasti s
pomočjo Američanov ubile.
Ogledal
sem si njegov ranč "Hacienda Napoles", kjer je prebival in od koder
je vodil svoje posle. Na svojem ranču si je dal narediti tudi živalski vrt in zabavišče, ki še danes delno delujeta.
Domačini so Escobarja ohranili v
lepem spominu, saj jim je
gradil šole, vrtce, ceste, bolnice itd. Zanje je bil neke vrste Robin Hood. Pot
me je vodila nazaj na letališče v Bogoti, kjer se poletel na sever države v
prečudovito mestece – Cartagena.
Cartagena
leži ob Karibskem morju in je eno najlepših starih kolonialnih mest
z bogato zgodovino (vojne za osamosvojitev z okupatorsko špansko vojsko). Stari
del mestnega jedra (Unesco) je zelo lepo urejen, hiše so poslikane s prijetnimi pastelnimi barvami in jih
krasijo karakteristični leseni balkoni. Vse pa je obdano z mogočnim obzidjem, s
katerim so se skušali braniti pred pirati.
Hrana
je odlična, posebno morska, cene nekoliko višje kot drugje v Kolumbiji, vendar še
vedno nižje kot pri nas, pa tudi zabave zvečer s prijetno muziko ne manjka.
Prvi dan sem si ogledali mesto, drugi dan pa sem se s čolnom odpeljali na Playo Blanco in otok Rosario. Tam je bilo nekaj več obiskovalcev, kot smo jih bili vajeni v
Kolumbiji, za kar je kriva verjetno bela peščena plaža z modro vabljivim
morjem.
Sledila
je vožna v mesto Medellin. Ker je bila pot dolga (več kot 800km), sem se
odločil, da grem kar z nočnim busem. Vožnja je trajala skoraj 13 ur, vendar ni
bila prenaporna. Nekdaj »trdnjava« mamilarskega kartela, danes najinovativnejše
mesto na svetu z mrežo tekočih stopnic in žičnice.
Drugo
največje kolumbijsko mesto z 2,7 milijona prebivalcev si je po raziskavi
ameriškega Inštituta za urbano okolje
prislužilo naziv najinovativnejšega mesta na svetu.
Inštitut je sestavil seznam mest na podlagi osmih meril kot so kultura,
infrastruktura, možnosti izobrazbe ter nato seznam zožil na 25 mest in sodbo
najinovativnejšega mesta prepustil javnosti. Mesto je res nekaj posebnega, v
mesto veliko ljudi, povsod glasba in polne ulice najrazličnejših prodajalcev.
Za lažji pretok po velikem mesti skrbi sodobna podzemna železnica ki te v manj
kot 15min pripelje iz S dela mesta v J del. Zelo veliko je v mestu in po
lokalih glasbe, jaz pa sem si ga izbral tudi kot izhodišče za ogled nekaj
znamenitosti v okolici. Prva med njimi sta bila vasica Guatape in velikanska
skala s stopnicami – El Penol.
V jutranjih
urah se najprej z metrojem odpravim na avtobusno postajo na S mesta, kjer se z
lokalnim busom odpravim do mesta Guatape. Od tukaj se povzpnem na monolit El
Penol, ki je visok 200 m in na čigar vrh vodi 650 stopnic. Iz vrha je krasen
razgled na okoliška jezera in pokrajino v okolici kraja Guatape, ki turistom
ponuja zelo veliko. Povratek nazaj v Medellin in priprava na nov dan, saj je
sledila pot na jug Medellina v 5 ur oddaljeno vasico Jardin.
Jardín je lahko idealno mestece s
svojimi pisanimi kolonialnimi
stavbami, toplim podnebjem,
bujnimi zelenimi griči, prijaznimi ljudmi, družabni trgom pred katedralo, kavnimi nasadi, nizkimi cenami, ki lahko
privabijo marsikaterega tujca. Vendar jih tukaj še ni veliko. V času mojega
bivanja v kraju sem jih mogoče videl pet ali šest, kar meni daje še poseben
čar. Vasica še ni odkrita in je zato še bolj mamljiva. Domačini
iz večjih mest pogosto obiščejo
vasico ob vikendih, med tednom pa ne boste srečali
nobenega, samo prijazne domačine. To pa pomeni, da ne obstajajo trgovine s spominki,
čeprav boste našli nekaj hoteli in nekaj vodnikov,
ki so pripravljeni, da vam pomaga raziskati okolico. Vendar jo lahko spoznaš in občuduješ
kar na lastno pest, saj imajo zelo lepo označene poti in turistične znamenitosti.
V kraju sem preživel čudovite tri dni in
sledila je dolga in naporna pot čez prelaz La Pocha proti drugi znamenitosti na
moji poti – Salento.
Salento
je majhno, živahno in prijetno mestece. Pravi raj za ljubitelje trekinga, jahanja in gorskega kolesarjenja. Narava je
nedotaknjena, enkratna in čudovita, reke pa čiste. Pokrajina je zaradi
precejšnje nadmorske višine in svežega zraka kristalno
zelene barve. Odpravil sem se na enodnevni treking v dolino najvišjih palm na svetu (nad 50m). Po končanem trekingu
se je prilegel velik zrezek z mrzlim lokalnim pivom Club Colombia.
Za
razliko od trekingov v jugovzhodni Aziji je tu zvečer zelo veselo. Namreč zelo
veliko je zabavišč s prijetno tipično lokalno glasbo "ranchero".
Turisti pa so večinoma domačini, tujcev je zelo malo. V Salentu sem si ogledali
plantažo kave. Kot veste, najboljša
kava prihaja prav iz Kolumbije. Gojenje kave je težak posel, goji se v zelo
težavnem hribovitem svetu. Kava se obira kontinuirano, vsako zrno
posebej, ko dozori, in je najboljša, če jo obiramo, ko dežuje.
Moja
pot po Kolumbiji se je počasi bližala koncu, potrebno je le še priti z lokalnim
buson do kraja Armenia od koder sem z letalsko družbo Avianca odletel proti
Bogoti, si še malce ogledal mesto, nakupil še zadnje spominke in se odpravil na
dolgo pot nazaj v Evropo in Slovenijo.
























