2x Rodica in Debela Peč

Lepo vreme. Vrhunske razmere. In tisti občutek, ko veš da moraš enostavno it. Freeride Panda zopet zataji, zato pa je tukaj Fužinska, ki je za akcijo. V 4 dneh sem kar 3x smučal.

Najprej z Nino pičiva na Rodico. Tradicionalna spomladanska tura, ko veš da lahko z avtom prideš vse pod planino Suha. S smučmi iz prakirišča proti planini Suha potem pa naprej. Že od planine dalje sva vedela, da bova imela vrhunske razmere. Po dobrih 2 urah in pol sva bila že na vrhu, čisto sama. Le iz primorske strani je prišel še en domačin iz vasi, vendar brez smučk.

Razmere za smučanje so bile res vrhunske. Tisti občutek, ko je vsak naslednji zavoj boljši. Na planini Suha se nama je smejalo. Res je bilo odlično. Razmere so dopuščale tudi spust do avta.

Naslednji dan spet lepo vreme in razmišljanje ali ponovim turo ali ne. Nisem dolgo razmišljal. Spakiral stvari in že bil na poti proti Bohinju. Tudi ta dan so bile razmere na nivoju.

Dan pavze in že pride tura na Debelo peč. Spet z Fužinsko Pando. Freeriderka pa dela. Snega na Pokljuki vedno manj, vendar se je vseeno dalo nekako prismučati v dolino. V bistvu ta dan sploh nisva vedela kam bi se odpravila in je ponavadi potem destinacija Blejska koča najbolj logična rešitev. In tura tudi tokrat ni razočarala. Razmere na nivoju, na vrhu Debele Peči pa spoznava še GRSjevca Igorja, ki je zelo dober prijatelj našega soferjanovca Stojca. Tura kratka, ampak dovolj dobra če nimaš na razpolago celega dne.

Iz Belske kočne proti Savinjskemu sedlu

Z Lenčko se zmeniva, da greva nekaj odsmučat. Vreme in razmere ravno niso najboljše in da ne bi spet šla na Z sem poskušal najti neku drugo varianto. Iskanje in brskanje po internetu in kartah me pripelje do Belske Kočne.

Malo bolj sem pregledal vse skupaj in ugotovil da bo tura super. Predlagam jo tudi Alenki in se takoj strinja. Zapeljeva se na na avstrijsko stran Jezerskega v dolino Belske od koder štartava proti Savinjskemu in Jezerskemu sedlu. Sprava malce čudno pogledujeva proti terenu in si skušava odgovoriti na vprašanje kje za hudiča bova smučala.

Dokaj hitro se potolaživa saj je pot speljana tako da je bil le ne krajši odsek malce zoprn, vse ostalo pa super. Snega tudi v teh koncih ni bilo veliko ampak dovolj, da se je dalo smučat. Še najbolj pa sva bila presenečena in hrati vesela nad zgornjim delom. Začudeno sva zrla v skoraj 25cm pršiča in v še nezvožene teren. Odločiva se, da greva proti Savinjskem sedlu, kar se izkaže za odlično potezo.

Na vrhu je sicer pihalo, vendar sva dokaj hitro pripravila vse potrebno in odsmučala v dolino. Vrhunska smuka in nikjer žive duše. Ena boljših smučarij in odlična družba. Imam takšen občutek, da se bom letos še vrnil v te konce.