Jalovčev Ozebnik

Prva polovica maja je bila prav grozna. Slabo vreme, dež in nevihte. V moji glavi se je že zavrtelo, da je turno smučarske sezone konec. Vendar kljub temu ni bilo tako. Prepriča me zopet Andrejka in najin dolg – Jalovčev Ozebnik. Na hitro se javim še Neji, ker smo planirali smuko v petek. No, ni je bilo težko prepričati.

Odhod še bolj zgodaj, ob 4.30 uri zjutraj in gasa do doline Tamar. Nekaj še cincamo kaj naredimo z avtom, zato ker je kao prepovedano se peljati z avto do koče v Tamarju. Nič, ker je bilo še med tednom, se odločimo da gremo do koče. Na parkirišču samo en avto. Nismo se dosti sekirali in že smo bili pripravljeni na vzpon.

Smučke na ramo in pot pod noge. Po slabi ure hoje pridemo do snega in hoja proti vrhu je bila bolj prijazna. S smučmi hodimo vse do začetka grape pod Ozebnikom. Tam je pihalo, temperature pa prave zimske, tako da me je celo malo zanohtalo. Brez rokavic po moje ne bi šlo naprej. Od tu do vrha je še dobre pol ure hoje. Sneg pa ves čas trd, kar je pomenilo, da bomo imeli vrhunsko smuko. Na vrhu pa spet veter in nekaj malega megle. Pripravimo vse potrebno in odsmučamo nazaj v dolino.

Smuka za konec maja vrhunska. V grapi je bi sneg trd, pa tudi nižje se je dalo lepo dosmučati. Nekaj je bilo tudi kamenja, vendar ni bilo težav. Jaz sem odsmučal bolj v levi konec doline, Neja in Andrejka pa po sredini. Tako sem lahko prišel ene 100 višinskih metrov nižje. Sneg se je končal na višini 1300m. Za ta čas res odlično. Od tu do avta sem imel še 30 minut hoje kar je bilo super. Z avtom ni bilo težav, tako da smo dokaj hitro pobrali šila in kopita in se zapeljali nazaj proti Ljubljani. Za kosilo sem bil že nazaj.

Turna smuka s Križa

Za vikend so bile prvotni plan – Dabrce. Nisem še bil tam in zelo sem si želel iti dol, vendar sem moral v zadnjem trenutku odpovedati zaradi obveznosti v nedeljo. Na hitro je bilo potrebno naštudirati kam v soboto.

Niti ni bilo tako težko. Andrejka je izvedela, da ostajam doma in me na hitro poklika na gmailu, če grem smučat. Ja, valda kaj pa drugega. Kam greva? Na Križ, je bil hiter odgovor od Andrejke. Ni panike, sicer sem lani že smučal z vrha, ampak ker je smuka v tistih koncih res lepa, sem se s predlogom strinjal.

Zjutraj pičiva iz Ljubljane že ob 5.00 uri zjutraj. Malce zgodnja ura, glede na to da sva bila z Matejo v petek zvečer na kresovanju na Rožniku. Nisem mogel zamuditi, saj so igrali Dan D.

Vreme je bilo kar ugodno, pihal je SV veter kar je bilo dobro, saj temperature niso bile previsoke. Malo čez 9.00 uro sva bila že na vrhu, prva in sama, razgled pa kot se za tisti konec spodobi, odličen. Nisva se dolgo zadrževala na vrhu, saj je pihalo, tako da sva dokaj hitro zapustila vrh in začela s smučanjem v dolino. Smuka je bila naravnost odlična. Pri spustu sva srečala še nekaj turnih smučarjev, ki so se komaj vzpenjali proti vrhu Križa.

Odsmučala sva lahko vse do zadnjega skoka, kjer sva smučke dala na ramo. Od tu do avta je bilo še dobre pol ure hoje. Za ta letni čas smuka ni bila slaba. Obvezno še na pivo v Galo in pot pod noge nazaj v Ljubljano.