Ker
nama z očetom ni uspelo ujeti polfinalnih tekem lige prvakov Barcelone se odločiva,
da odletiva v Madrid na finale kraljevega pokala med FC Barcelono in Atletic
Bilbaom. Edini problem tukaj je bil, da nisva imela vnaprej kupljenih kart, pa
tudi opcij, da bi jih dobila prek interneta ni bilo.
Zopet
sem se odpravil v iskanje najboljše in najcenejše opcija letalske povezave do
Madrida in našel let z Ryanairom iz Bergama v Madrida, ki leti dvakrat dnevno v
špansko prestolnico. Do Bergama tudi ni tako zelo daleč, iz Postojne potrebuješ
malo več kot tri ure normalne vožnje. Dve letalski povratni karti pa sem dobil
za 130€. Tudi parkiranje na letališču ni problem. Cena pa tudi ugodna.
Tudi
v Madridu sva imela s prenočiščem kar srečo, da sva na koncu našla hotel v
centru mesta, po zelo dobri ceni. Dvoposteljna soba z kopalnico za dve nočitvi
120€. Kar ni slabo. Šele potem sva ugotovila, da sva imela kar srečo, glede na
to koliko navijačev obeh moštev je bilo tisti vikend v Madridu.
Z
Bergama odletiva zjutraj ob 8.25 uri in sva bila v centru Madrida že malo pred
12.00 uro. Hotel sva našla v nekaj minutah, saj je sistem ulic v Madridu zelo
enostaven in tudi metro sistem na vrhunskem nivoju. Za tri dnevni pass sva
plačala 16,50€. Najprej sva se sprehodila po centru mesta in si ogledala trg
Puerto del Sol, odšla do mestne hiše in se sprehodila še po glavni aveniji,
kjer je največ trgovin.
Popoldne
se pa odpraviva tudi do stadiona Vincente Calderon, da preveriva situacijo pred
velikim finalom in da pogledava kako je s kartami. Dan pred srečanjem še vse
mirno. Vse je bilo zaprto, le prodajalna nogometnega kluba Atletico Madrid je
bila odprta. Srečava tudi enega domačina in ga povprašava kako je s kartami.
Možakar nama reče, da ima dve karti vendar hoče za obe karti 1200€. Malo morgen
rečeva in greva naprej. Malo se še ogledava naokrog in greva nazaj v center
mesta nekaj pojest.
Zvečer
pa naju čaka še ena tekma. V dvorani Palacio de los Sportes si ogledava prvo
tekmo polfinala španskega prvenstva v košarki med Realom Madrid in Caja
Laboral, kjer za Real Madrid igra »naš« Mirza Begič. Tekma na vrhunskem nivoju,
na koncu pa z malo več sreče in z nespametnimi potezami Reala zmaga Caja
Laboral.
Drugi
dan se zopet odpraviva na ogled znamenitosti, ogledava si še kraljevo palačo,
odpraviva se do univerzitetnega mesta in do stadiona Santiago Bernabeu. Že od
jutranjih ur pa je bilo v Madridu vse več navijačev. Povsod, kamorkoli si se
obrnil so bili navijači. Na koncu sva ocenila, da jih je bilo ta vikend v
Madridu zagotovo več kot 100.000. Prednjačili pa so baski. Zelo prijazni
ljudje, vedno pripravljeni na šale in na pogovor.
Vedno
bolj pa sva se zavedala da do kart ne bova prišla, to pa so nama potrdili tudi
baski sami, saj jih je v Madrid prišlo brez kart čez 20.000. Ko sem slišal to
številko, se mi je kar zavrtelo. Nikoli si nisem predstavljal, da lahko za en
kljub navija toliko domačih ljudi. Ampak za baske je Atletic Bilbao več kot
samo klub, to je ponos Baskije. Sprijaznila sva se s tem, da v živo tekme ne
bova videla in sva se odločila, da si jo bova ogledala na prostem saj so za
vse, ki niso mogli na stadion pripravili big screen.
Toliko
ljudi na kupu že dolgo nisem videl, vsaj ne, da bi spremljali nogometno tekmo.
Vzdušje je bilo zares fantastično in bilo je res nekaj posebnega. Pa tudi ta
prijateljski duh med navijači je bil res neverjeten. Na koncu zaslužena zmaga
Barcelone. Igrali so zares fantastično in kraljevi pokal je romal v Katalonijo.
Po
tekmi se sprehodiva še po mestu, kjer je bilo veliko ljudi in pot naju počasi
vodi do hotela. Zadnji dan se še malo sprehodiva po mestu, si ogledava še malo
trgovine, pojeva odlično kosilo in se okrog 16.00 ure odpraviva na letališče
Barajas, kjer ob 18.25 uri ujameva let v Bergamo. Zares odličen vikend. Španska
mesta so res nekaj posebnega. Še se bomo kdaj vrnili...
