Viševnik, Triangel & Rodica

V hribih je zapadel prvi sneg. In ker sem ga že nastrpno čakal, sem nisem mogel upreti in sem se podal na najbolj oblegane turne cilje v Sloveniji.

Z Žigatom, Matejo in Maretom smo bili sredi tedna na Viševniku. Zares smo imeli lep sončen dan, snega je bilo za prvo letošnjo turo dovolj. Odsmučal sem z vrha pa vse do Pokljuke. Le v srednjem delu je bilo potrebno paziti na skale, ki so kukale ven, saj je bilo tukaj snega malo manj, ker ga je večino spihal veter.

V petek sem se enkart po 9.00 uri spomnil, da bi šel lahko pogledat razmere nad Ljubeljem. Ker v službi ni bilo velike panike, odrinem na pot. Slovenski idiotizem in upravljalci smučišča Zelenica so lepo poskrbeli, da se turni smučarji ne bi preveč nasmučali in so razrili skoraj ves teren po smučišču. Ampak še sreča da so ljudje v tistih koncih tako zamašeni, da jim po moje možgani ne delajo dovolj, saj se je dalo lepo smučati po desnem delu smučišča in smuka z vrha Triangla je bila za ta letni čas vrhunska.

Vmes sem skočil še malo pod steno centralne grape v Begunjščici in še od tukaj naredil par zavojev v dolino. Dan je bil več kot odličen.

V soboto pa sem šel z Žigatom in Kekecem pogledati na Rodico. Z avtom se pripeljemo visoko in imamo peš hoje do planine Suha približno 25 minut. Tukaj si nadanemo smučke in gasa proti vrhu Rodice. Dokaj hitro ugotovimo, da se bo dalo smučati vse do planine Suha. Malo pod vrhom Rodice nas zajame megla in pa močni sunki vetra. Odločimo se da ne tvegamo vrha, počakamo da se je malce razjasnilo in odsmučali smo nazaj do planine. Smučarija pa je prinesla veliko zabave in smeha. In valda Kekčevi akrobatski vložki. Spet en super dan.

Greben Zeleniških špic

Greben Zeleniških špic deli dolini Kamniške Bele in Repovega kota (gre za Kamniško-Savinjske Alpe). Na zemljevidu je dolg dva kilometra, v resnici pa gre gor in dol in se tako raztegne, da ga ni ne konca ne kraja. Dolga gorska pregrada se začne nad Domom v Kamniški Bistrici, prvi vidni vrh nad gozdnimi pobočji pa je izrazita skalnata glava Kamniškega Dedca (1583 m). Tu se prečenje sicer začne, vendar zaradi obilice ruševja običajno ta del izpustimo. Naslednji vrh je Staničev vrh (1805 m, ime po alpinistu Valentinu Staniču). Tu se začne nazobčan skalnat greben poln številnih škrbin, rogljev, stolpov in vrhov.

Do zadnjega Najvišjega roba (2127 m) ima ime samo še eden, to je Največji špic (1937 m). Prečenje se zaključi na Srebrnem sedlu (2115 m), kjer se gorski hrbet spaja k masivu Planjave. Okoliška "praznina" na obeh straneh nudi lepe razglede. Prečenje Zeleniških špic je eno najlepših grebenskih plezanj ne samo v Grintovcih, ampak v vseh slovenskih gorah. Gibanje po ostrem in nazobčanem razu s stolpa na stolp, v izredni izpostavljenosti, a v trdni skali, nudi čudovite plezalne užitke. Prvi je vrhove Zeleniških špic obiskoval legendarni lovec Valentin Slatnar - Bos s svojimi lovci, poleti 1911 leta pa so v dveh delih izvedli prečenje Drenovci.

Z očetom sva se prilagajala vremenski napovedi in se odločiva za četrtek. Vremenarji so sprva napovedovali zares lepo vreme, no na koncu je bilo iz tega bolj malo. Nekaj malega naju je motila megla, predvsem na začetku, vendar je bila vidljivost vseeno dovolj dobra, da na poti nisva imela težav. Jaz sem sicer prečenje naredil že pred 2 leti, vendar je bil spomin na poti kar slab. Z Staničevega vrha sva se za vsak slučajo varovala oz. sva se spustila po vrvi do platoja, naprej pa vrvi nisva več potrebovala. Za prečenje sva porabila 2,5 ure, kar je kar soliden razultat. Polovico poti sva imela meglo, drugi del poti pa lepo vreme in nad meglo tudi za ta letni čas kar precej toplo.

Težavnost prečenja: 300 m (zaradi vmesnih sestopov še več) plezanja II. stopnje (morda celo kje več). Izpostavljenost je mestoma kar na nivoju. Vendar midva večjih težav nisva imela. Kljub manjši oblačnosti je bil čudovit jesenski dan, ki sva ga maksimalno izkoristila.