Velikost: 51.100 km²
Prebivalstvo: 3,8 milij. prebivalcev (96% španskih priseljencev, 2% črncev in drugi)
Uradni jezik: španski; v turističnih krajih govorijo tudi angleško
Glavno mesto: San Jose (400.000 prebivalcev)
Državna ureditev: demokratična republika
Zgodovina Kostarike se začne z Krištofom Kolumbom, ko se je leta 1502 zasidral na obalo in bil presenečen nad njeno lepoto. Sprejela so ga takratna indijanska ljudstva, ki so tu živela in bila z njim zelo prijazna. Zaradi vsega tega je državo poimenoval Costa Rica, kar pomeni bogata obala. Kakih šestdeset let kasneje, so za njim začeli prihajati Španski osvajalci, ki so iskali plemenite kovine. Kljub temu, da kovin niso našli so se naselili, saj kakšnega večjega upora s strani domorodcev ni bilo. Tako je Kostarika hitro postala Španska kolonija in za uradni jezik je bila razglašena španščina, ki se je obdržala vse do danes. Kakšnih hujših pretresov ali spopadov v državi ni bilo, saj so takratni voditelji znali poskrbeti za socialni red in disciplino. Veliko so storili za izobraževanje, šolstvo in zdravstvo, kar pa ne bi mogli reči za sosednje države, ki so bile kar naprej v vojnah. Kostarika je resnično postala samostojna leta 1871, ko so sprejeli ustavo in državno ureditev, ki velja še danes. Največja posebnost Kostarike pa je, da ta nima vojske. Od leta 1948 je vojska z ustavo prepovedana, vojaško funkcijo pa je prevzela policija. Država je znala zelo spretno poudariti še svojo biološko raznovrstnost, ki presega skoraj vse države sveta. Tukaj lahko najdete prek pol milijona živalskih in rastlinskih vrst, ki živijo na različnih ekoloških območjih in to na površini dveh Slovenij. V državi je 23 narodnih parkov in več kot 100 zaščitenih območij. Ta področja so skrbno varovana, a dostopna za vse obiskovalce.
V glavno mesto Kostarike sva s punco Janjo priletela zvečer. Bilo je hladno, ulice po mestu pa prazne. Mesto leži na planoti v osrednjem delu države na nadmorski višini 1200 m. Ni ravno biser arhitekture, niti prostorskega planiranja, a vseeno diha s svojim latinsko-ameriškim šarmom. Zgodovina mesta je relativno kratka, v njem pa lahko pričakujete nekakšno mešanico polpretekle španske arhitekture in novodobnega škatlastega ameriškega sloga. Mesto ni veliko, zato si lahko znamenitosti ogledate kar peš. Posebnost mesta je to, da je strogi center zaprt za promet, na glavnem trgu ob narodnem muzeju pa je vedno veliko domačinov, obvezna pa je tudi ulična glasba v latinskih ritmih. Domačini so sila vljudni in prijazni, a konzervativni, tako po vedenju kot po stilu oblačenja. Vedno se radi pogovarjajo, te sprašujejo od kod prihajaš, se smejijo in ti priskočijo na pomoč. Skoraj zagotovo pa boste iz njihovih usta zaslišali: Con mucho gusto! (kar bi po naše pomenilo z velikim veseljem). V mestu se počutiš zelo varno, po ulicah je zelo veliko policije, največjo skrb pa ti povzročijo morda preveč nadležni taksisti in pa prometni režim v mestu. Čeprav je ulični sistem zelo enostaven, si lahko zaradi prometnega kaosa prav zmeden. Ni stvari po kateri bi bilo mesto lahko prepoznavno. Mesto ponuja ogromno muzejev, med katerimi je najlepši narodni muzej. Obvezen je ogled tržnice in mestnega parka, kjer vas lahko ustavijo vedno radovedni študentje s svojimi vprašanji. Gostinska ponudba in večina trgovin je žal močno amerikanizirana in ne prinaša posebnih presenečenj. Radi ali ne, če se boste odpravili v Kostariko boste v mestu preživeli kar več dni kot boste morda planirali. Kamorkoli po državi se boste podali, ali na Karibsko obalo, ali na Pacifik, jug ali sever, vse poti vas bodo vodile prav iz San Joseja. To je razlog zaradi katerega morate mesto vzljubiti, drugače boste razočarani. Midva sva se na koncu počutila že prav domače.
Že pred odhodom v Kostariko sva vedela, da je to dežela vulkanov, vendar sva bila z ogledom od blizu zelo presenečena. Ker je država na tektonsko zelo nemirnem področju, jih tukaj najdete kar veliko. Med njimi je tudi nekaj aktivnih (sedem), ki se dvigajo iz masiva Osrednjih Kordiljer. To pa je bilo tudi najino prvo srečanje z vulkani. Najbližje in najbolj enostavno se lahko srečate z 2708 m visokim vulkanom Poas v bližini glavnega mesta, kamor vodi asfaltna cesta čisto do vrha. Na vrhu pa kar naenkrat pred sabo zagledaš mirno zeleno jezero v nekdanjem kraterju in skrivnostni megleni tropski gozd na pobočjih. Na vrhu vulkana je tudi raziskovalni center in muzej v katerem si lahko ogledate zgodovino le tega in kratki dokumentarni film. Povsem drugačen je vulkan Irazu, ki ga večino dne prekrivajo tropski oblaki in malo je tistih srečnežev, ki ga lahko vidijo z doline. Vulkan je potrebno omeniti, saj je leta 1963 s pepelom zasul ulice glavnega mesta ter uničil na tisoče domov in večino letnega pridelka. Zelo je popularen tudi med turisti (predvsem ameriški), ki jih še bolj kot štirje kraterji privlačijo za kopanje primerni izviri tople vode, speljani v lagune, jezerca in slapove.
Posebno sva bila navdušena ob obisku vulkana Arenal. Leži ob istoimenskem jezeru v provinci
Guanacaste. Vulkan je med obiskovalci prava atrakcija predvsem zaradi nenehnih erupcij. V kolikor imate srečo z vremenom lahko ponoči opazujete iz bližnje vasi, kako vulkan bruha v manjših sunkih lavo, ki se spušča po strmem pobočju. Vendar pa so taki dnevi zelo redki, saj se okoli vulkana nenehno zadržujejo oblaki. Agencije in domačini v vasi ti ponujajo večerni ogled vulkana od blizu, med potjo pa se lahko ustavite tudi v pravih termalnih vrelcih. Vendar pa je cena za izlet precej zasoljena. Omeniti je potrebno tudi najvišji vulkan v Kostariki, Chirripo Grande. Leži v jugovzhodnem gorskem grebenu in meri 3820 m. Problem tega vulkana je težka dostopnost in bujni tropski gozd na pobočjih.
Obale Kostarike so danes eden izmed glavnih virov zaslužka. Na vzhodnem delu države boste našli razmeroma težko dostopno in močvirnato obalo Karibskega morja, ki je že osvajalskim Špancem delala velike težave. Danes so to območja slikovitih naravnih parkov in rezervatov, kjer v bogatem zelenju gnezdijo redke ptice im morske želve. Celotna obala meri približno 200 kilometrov in jo z notranjostjo povezuje magistralna cesta, ki se konča v nekdanjem pristanišču banan, Puerto Limonu. Severno od mesta se začenja razvejani sistem plovnih kanalov, ki sega prav do meje z Nikaragvo. Pravi izziv za tiste, ki si želijo pustolovščin, je narodni park Tortuguero, kjer se je do danes ohranil skoraj nedotaknjen deževni pragozd z vsem neizmernim bogastvom rastlinskega in živalskega sveta. Največja zanimivost so gotovo orjaške želve, po katerih je park tudi dobil ime. Če boste ta narodni park obiskali med julijem in septembrom, imate možnost videti kakšno od gnezd, v katero želve ponoči izležejo jajčeca. Želve so s strani vlade zaščitene, zato je ogled možen le z lokalnim vodičem, pa še tega se presneto
drago plača. Južneje od Puerto Limona vas bo zagotovo pritegnil nacionalni park Cahuita, ljubitelje valov in surfanja pa vasica Puerto Viejo. Obala nacionalnega parka Cahuita je zaščitena, zato je potrebno ob vstopu v park plačati tudi vstopnino. V njem pa boste našli čudovito peščeno plažo obdano z tropskim rastlinjem, na svoj račun pa bodo prišli tudi ljubitelji potapljanja. Če pa se boste na plaži dolgočasili vas bodo poti vodile skozi gozd, kjer boste lahko opazovali različne živalske in rastlinske vrste. Predvsem je park dobrodošel za ljubitelje fotografskih avantur. Vsi ljubitelji surfanja pa se boste odpravili v sosednjo vasico Puerto Viejo. Tukaj se zbirajo predvsem mladi popotniki, ki poležavajo na plaži in si celijo rane od predolgih napornih noči. Če pa ostaneš v vasici predolgo, ti lahko postane dolgčas.
Zahod obale Kostarike je pravo nasprotje vzhoda. Tukaj boste našli veliko več turistov, saj je turistična ponudba tukaj bolj pričakovana in nezahtevna. Našli boste tudi poceni hotele s prodnatimi plažami, razna križarjenja, enodnevni obiski bližnjih otokov in polotokov in druge aktivnosti. Od atrakcij je potrebno omeniti Kokosov otok (Isla de Coco). Otok leži v Tihem oceanu, približno 560 kilometrov jugozahodno od pristanišča Puntarenas, in je edini morski otok, ki spada k Kostariki. Cel otok je narodni park, na najem pa gnezdijo redke vrste morskih ptic. Ker je bil Kokosov otok nekoč zatočišče morskih razbojnikov, prihaja nanj tudi veliko pustolovcev ki upajo, da bodo našli na njem skrite zakopane zaklade. Na polotoku Nicoya pa boste našli veliko turističnih krajev s čudovitimi plažami. Edini problem polotoka je težka dostopnost in slabe ceste. Med mladimi je najbolj popularna vasica Montezuma na skrajnem jugu polotoka. Značilnost kraja so čudovite plaže, nočni bari z glasbo, ki so odprti dolgo v noč, v okolici vasice pa je v tropskem gozdu speljanih veliko sprehajalnih poti. Ena izmed njih vas bo pripeljala v osrčje gozda, kjer boste zagledali čudovite slapove in manjše lagune v katerih se boste lahko tudi osvežili. Vlažnost je tukaj zelo velika.
Pacifiška obala pa vam ponuja tudi čudovite narodne parke. Omembe vredna sta zagotovo nacionalni park Manuel Antonio, ki leži v bližini kraj Quepos in nacionalni park Corcovado, ki se razprostira na polotoku Osa na skrajnem jugu Kostarike. Prvi je zelo priljubljen med turisti, saj je lahko dostopen. V njem pa boste našli čudovite peščene plaže, posebnost tega parka pa so zagotovo opice, ki tukaj živijo. Ko se na glavni plaži zberejo obiskovalci, se te počasi približujejo in zabava se lahko začne. Opice namreč iz nahrbtnikov in torb obiskovalcev kradejo hrano. Čeprav so v parku tudi pazniki, to opic prav nič ne moti in prav zanimivo jih je gledati, kako se podijo sem ter tja po parku. Nacionalni park Corcovado pa spada med večje parke v Kostariki, vendar se nahaja na odročnem južnem delu države. Že sama pot do tja je zelo dolga in naporno. V parku pa boste našli zelo veliko živalskih in rastlinski vrst med njimi zagotovo ptico Tucan, ki je nekakšen simbol države. Obisk
parka pa lahko postane prava avantura. Ogledate si ga lahko samo peš, pot pa vas bo vodila po peščenih obala, skozi zaraščen tropski gozd, večkrat pa boste morali prečkati tudi reke. In to peš, ker mostov v parku ni. Park se razprostira na 41.787 hektarih, vstop pa je možen le na dveh straneh. Nekje v sredini parka, v bujnem gozdu pa so zgradili tudi nekakšno postajo, kjer lahko obiskovalci tudi prenočijo. Za vstop v park in samo prenočevanje se je potrebno predhodno dogovoriti v bližnji vasici Jimenez, kjer ima park tudi svoj sedež. Za treking po parku je potrebna dobra obutev, s seboj vzemite veliko hrane, obvezen je tudi šotor, svetilka in zaščita proti žuželkam. Pot zna biti zelo naporna, zato jo priporočam samo pravim avanturistom.
V Kostriki lahko najdete praktično vse, kar lahko ta podnebni pas ponuja. Od zelo redkega listopadnega tropskega gozda, ki je ohranjen le še v narodnem parku Guanacaste v SZ delu države, do pravega neprehodnega deževnega gozda. Značilnost teh gozdov je tudi velika oblačnost in meglenost, ki daje gozdu tudi veliko vlage. Tukaj dežuje skoraj vsaki dan. Žal pa se v bogatih tropskih gozdovih čedalje bolj vidijo posledice človekovega nasilnega in grobega posredovanja in poseganja v naravo. Če se bo to nadaljevalo tudi v prihodnje bodo Kostariški pragozdovi v nekaj desetih letih v celoti izginili. Največ opisanega boste zagotovo našli v nacionalnem parku Monteverde, najbolj strahovitim parkom v Kostariki. V njem so samo bujna tropska drevesa, sprehajalne poti in ogromno dežja. Pravijo mu tudi temni biser, saj tudi ko ni oblakov, sončni žarki težko prebijejo to bujno rastje. Posebnost parka so tudi pragozdni tramvaji, ki te v visečem vagonu (kletki) popeljejo med krošnje in debla, tako rekoč med nebo in zemljo pragozda. Šele tukaj lahko opaziš vso veličino pragozda in spoznaš, da prav človek najbolj ogroža svojega močnega zaveznika.
