Istanbul, Turkey

Končno je prišel na vrsto tudi Istanbul, moja velika želja, saj sem o njem slišal le najboljše. Pri Adria Airways sva dobila poceni letalski karti in nisva dolgo razmišljala.

Istanbul je s svojo izjemno lego na stiku evropske celine z Azijo najpomembnejše kulturno in gospodarsko središče moderne Turčije. Iz temeljev starodavnega mesta Byzantion se je razvil Konstantinopel, slavna prestolnica vzhodnorimskega cesarstva, ki so jo krasile številne razkošne stavbe. 

Svojo zlato dobo je mesto doseglo pod vladavino cesarja Justinijana, s katerim je povezana gradnja mogočne cerkve Hagia Sofia. Več kilometrov dolgo mestno obzidje, ki je utrjeno s številnimi stolpi, predstavlja največjo arhitekturno mojstrovino Istanbula. Nič manj ne preseneča izjemna konstrukcija obsežnih podzemnih cistern. 

Veličino otomanske dinastije poleg veličastnih mošej čudovito odsevajo sultanove palače, med katerimi je najdragocenejši Saraj Topkapi. Svojevrsten stik z Orientom ponuja nakupovanje v bogato založenih trgovinah in stojnicah živahne tržnice Kapali Çarsi, ki velja za največji bazar na evropskih tleh.

Prvi dan sva namenila ogledu arheoloških in arhitekturnih ostankov grško-rimskega BIZANCA. Antična metropola je predhodnica današnjega mesta. Z ogledi sva začeli na Hipodromu, ki je predstavljal srce starega Bizanca in ga še danes krasijo antični stebri ter monumentalen egipčanski obelisk. 

Sledil je obisk znamenite cerkve Hagija Sofija, ki se ponaša z veličastno kupolo. Justinijanova mojstrovina, ki so jo pozneje spremenili v mošejo, navdušuje obiskovalce z jasno in preprosto arhitekturno zasnovo, ki so jo stoletja pustila popolnoma nedotaknjeno. Kljub temu je v notranjosti čutiti več stoletij islamske prisotnosti. Posebej naju je presenetil nagrobnik beneškega doža Dandala, ki je umrl med križarsko zasedbo Bizanca leta 1204. Blizu sv. Sofije se nahajajo nekdanje cisterne, ki so hkrati spomenik Justinijanove dobe.  Strop tega veličastnega podzemnega prostora, imenovanega tudi “Potopljeni dvorec”, nosijo mogočni stebri, ki so deloma zaliti z vodo.

Na območju nekdanje sultanove palače sva obiskala arheološki muzej, ki je eden najpomembnejših na svetu. Sprehod skozi zbirke muzeja je sprehod skozi zgodovino mesta ter zgodovino antične in srednjeveške umetnosti. Poleg ostankov iz najzgodnejše zgodovine mesta sva lahko občudovala bogate najdbe iz Male Azije. Med njimi posebej izstopa t. i. Aleksandrov sarkofag, helenistično delo iz IV. stoletja pred Kr., ki so ga odkrili v današnjem Libanonu in prikazuje slovito bitko pri Issu.

Drugi dan najinega obiska sva posvetila predvsem spomenikom iz otomanskega obdobja, ko so Bizanc preimenovali v ISTANBUL. Najprej sva si ogledala mogočno Modro mošejo, ki predstavlja vrhunec turškega stavbarstva. Arhitekturno se mošeja močno naslanja na sosednjo, tisoč let starejšo cerkev Hagija Sofija. Nad zgradbo se dviga šest minaretov, kar je edinstveno v vsem islamskem svetu. 

V nadaljevanju sva si ogledala sloviti kompleks Topkapi Sarayi, v katerem so dolga stoletja prebivali turški sultani. Nekdanji center turške države, ki je nastal na prominentni legi na rtu, ki se zajeda v Bosporsko ožino, sestavlja več zgradb, ki jih obdajajo razsežni vrtovi.

Ogledala sva si zbirko porcelana, bogato zakladnico s čudovitimi dragulji, med katerimi izstopa topkapijsko bodalo, ter razvpiti harem, ki zavzema velik del palače. Harem krasijo mojstrovine osmanske umetnosti, kot so keramične ploščice, intarzije, porcelan, pohištvo in razkošne tkanine. 

Popoldne sva namenila tudi ogledu največje in hkrati najvišje turške mošeje Sulejmanije. Gre za izjemen spomenik sultana Sulejmana II. Veličastnega, katerega vlada predstavlja vrhunec turške države. Mošejo je zasnoval arhitekt Sinan, ki mu nekateri pripisujejo tudi projektiranje starega mostu v Mostarju. V bližini so tudi univerza, mestna hiša in akvadukt. 

Obiskala sva normalno tudi bazar Kapali Çarsi, ki velja za najzanimivejši mestni predel v Istanbulu. Kljub temu, da stoji na evropskih tleh, je Veliki bazar z izjemno ponudbo začimb, tkanin, zlata, dišav in preprog ter sproščujočim vrvežem popolna podoba Orienta. Da se v tem svetu zavitih uličic lažje znajdeš je potrebno poleg orientacije tudi nekaj iznajdljivosti in pogajalskih veščin pri nakupih. 

Zadnji dan najinega obiska se zapeljeva v GALATO in si na obali Bosporja ogledava veličastno palačo Dolmabahce. Rezidenca zadnjih turških sultanov je nenavadna mešanica orientalskih in evropskih vplivov. Presenetile so naju izjemne dimenzije in očarljiva lega ob morju. Po ogledu palače sva si privoščila še izlet z ladjo po BOSPORJU. Obale morske ožine med Evropo in Azijo so posejane s številnimi palačami, mošejami in razvalinami, ki so nastajale od antike do danes. Še posebej očarljive so lesene vile iz otomanskega obdobja, ki sodijo med najlepše primerke turške posvetne arhitekture. Opazovala sva lahko nepozabno veduto večmilijonskega mesta na dveh celinah. Ne glede na vse dozidave v moderni dobi Bospor še vedno sodi med najlepše predele Turčije. Pozno popoldne je sledil še sprehod po trgu Taksim, centru sodobnega Istanbula in obisk Tržnice začimb ter za konec še malo nakupovanja, saj je Turčija zelo poceni.

Alpinistična odprava ČAO RAŠICA PERU 2013

Odprave Peru-Cordillera Blanca 2013 smo se udeležili naslednji člani: Tina Leskošek, Roman Strmšek, Luka Kac, Maj Sojer-Burek, Miha Lapanja, Aleš Bardorfer-Brdi, Primož Sedej (ČAO), Primož Buh (ČAO), Janez Toni ter neplezalni član Miran Lapanja.

Na pot smo iz Vinje odšli malo čez polnoč 1.6. in 2.6. zjutraj prispeli v Huaraz. Nastanjeni smo bili v hostlu Andinista, ki je v lasti Gisele in Artize Monasteiro. V hostlu smo imeli vse potrebno udobje, izjemno prijazno lastnico, nasvete enega najbolj prepoznanih južnoameriških alpinistov, ki je verjetno plezal z več slovenskimi soplezalci kot kdorkoli od nas, ter zajtrk z jajci na 11 načinov.

Po opravljenih aklimatizacijskih turah (Cordilliera Negra (4450m), Lagua Chorup (4500m) , Lagua Llaca) smo se na višino prilagajali še v plezališču Hatun Machay, ki leži na planoti 4300m visoko. Poleg plezanja v odlični kamenini plezališče nudi tudi klasični plezalni refugio in bližnji vrh za aklimatizacijo (Antenaraju, cca 4800m).

Takoj po vrnitvi v Huaraz smo odšli v nakupovanje hrane za dolino Ishince, kamor smo se odpravili naslednji dan. V dolini se je večina udeležencev povzpela tako na Ishinco (5530m) kot Urus (5490m). Našim mokrim sanjam o poskusu na Tocllaraju (6032m) smo se zaradi govoric o izjemno globokem snegu in nevarnih razmerah začasno odpovedali.

Po vrnitvi v Huaraz smo se razdelili na posamezne naveze. Naveza Brdi-Kac-Burek-Sedej je poskusila na Chopicalqui (6354m). Po vzponu na mesto, kjer so postavili višinski tabor (cca 5800m), so en dan namenili počitku, naslednjega jutra pa sta Sedej in Brdi zaradi mraza obrnila malo pod 6000m. Svojevrsten rekord je dosegel Burek, ki je dobrih 17 ur preživel v spalni vreči.

Navezi Tina-Buh in Romc-Janez sta se odpravili prespat v dolino Llace z namenom vzpona na Wallunaraju (5686m). Vrh je uspelo osvojiti Tini, Buhu in Romcu, Janez pa je zaradi težav z dihanjem ponoči sestopil v Huaraz. Miha in Miran sta ta čas preživela v okolici koče pod Piscom.

Po vrnitvi je bil čas za baňose in nove hribe. Naveza Buh-Romc je odšla v dolino Ishince z namenom osvojiti enega izmed šesttisočakov, ostali (Tina-Burek-Sedej in Brdi-Kac-Janez) pa smo se odločili za poskus na Yanapaccho (5460m). Po prespani noči na 4800m smo po malenkost različnih smereh osvojili izjemno razgleden vrh in še istega dne prišli v Huaraz. Romc-Buh sta v vmesnem času v dežju prišla na višinski tabor pod Tocllaraju-jem in ga naslednji dan v vetrovno-mrzlem vremenu tudi uspešno osvojila. Ne vedoč za njun uspešen vzpon smo se tudi ostali odpravili pod Tocllaraju. Srečali smo se na začetku doline. Romc se je takoj po vrnitvi v Huaraz odpravil proti Limi, Buh pa je zastopal našo odpravo v nočnem življenju Huaraza.

Ob prihodu na višinski tabor pod Tocllarajujem so nas je pričakal veter, ki se je zvečer sprva umiril, ponoči pa ponovno okrepil. Naslednji dan smo prav zaradi močnega vetra obrnili na rami, potem ko smo že preplezali edino tehnično mesto.

Po vrnitvi smo Tina, Buh, Kac in Janez ostali v Huarazu, naveza Brdi-Sedej-Burek pa se je odločila za maščevanje Chopicalquiju, ki so ga ob drugačni taktiki (brez višinskega tabora), uspešno osvojili. Na poti domov pa je Burek spoznal tudi prijaznost in nepripravljenost deljenja dobička voznikov taksija.

Zadnje dni pred odhodom smo se šli turiste ter mrzlične nakupovalce spominkov za domače. Do 2.7. smo se vsi člani odprave po različnih poteh srečno vrnili v Slovenijo.

Ob zaključku odprave lahko rečem, da je bila odprava uspešna. Vsi smo se nepoškodovani in brez resnih zdravstvenih težav vrnili v Slovenijo, večina članov je kljub relativno neugodnim razmeram (lepo vreme samo zadnji teden, sicer pa veliko novega, nepredelanega snega, oblaki so pokrili vrhove v jutranjih urah,,,) osvojila vsaj en vrh nad 6.000m in tako dosegla zastavljen cilj pred odhodom. Preživeli smo tudi vse poskuse nategovanja lokalnih arierotov in taksistov ter spoznali da moramo tudi besede iz ust sonarodnjakov razumeti po principu »vsake oči imajo svojega malarja«. Dobili smo pomembne izkušnje pri osvajanju vrhov, kjer je precej več odvisno od zunanjih dejavnikov, kot pa v Alpah.

Sam sem odpravo po 14 dneh in po osvojenem 5495m visokem Nevado Urusem zaradi zdravstvenih težav zaključil. Staknil sem zelo močan prehlad, ki mi je zamašil nos in tudi del pljuč, zato je bi bilo lahko napredovanje na višje višine nevarno. Bil sem zelo razočaran, saj sem se uspešno aklimatiziral in bil pripravljen preseči mejo 6000m.

Že pred odhodom sva bila z očetom dogovorjena da proti koncu odprave odideva še malce po Peruju in v sosednjo Bolivijo. Zaradi prehlada, sva lahko to storila še prej in uživala v lepotah Peruja in Bolivije.

Smučarski spust z vrha Ojstrice - 2350m

Zaključevalo se je obdobje lepega vremena, razmere v hribih so bile vrhunske in ker je bila dolgoročna napoved bolj slaba, sva se z Matotom dogovorila, da greva še nekaj konkretnega odfurat v Kamniško-Savinjske Alpe. In tako Mato predlaga Ojstrico. Ker še nisem bil pozimi na vrhu, še manj pa da bi smučal z vrha, sprejmem izziv.

Z Matotom se dobiva v Kamniku ob 5.30 uri zjutraj, vendar nisva bila sama saj je Mato na turo povabil še kolega Mareta. Tako se skupaj iz Kamnika zapeljemo vse do planine Planinšek, do tukaj je bila namreč splužena cesta.

Hitro si nadenemo smuči in že hitimo naprej, saj se zavedamo, da je tura dolga in v popoldanskem času je bila že napovedana pooblačitev. Že dokaj hitro sva zaradi hudega tempa zgubila Mareta in mu prek sms-a sporočila, da bova šla naprej in je kasneje tudi sam potrdil, da tako hitro ne bo mogel in da bo cilj Ojstrico opustil in da bo šel samo do vrha Dleske.

Midva z Matotom najprej mimo planine Vodole na Prag in potem okrog Tolstega vrha vse do koče na Korošici. Tukaj krajši premor. Ugotoviva da je južna stena Ojstrice kar nevarna in predvsem trda, zato se odločiva da za dostop uporabiva kar letno pot na Ojstrico in da bova po tej strani tudi odsmučala. Smuči snameva in si na pancerje natakneva dereze, ker bo tako pot proti vrhu hitrejša in bolj udobna.

Po dobri uri hoje sva na vrhu. Ker sva pozna je že začel vleči močan zahodni veter, zato se po hitrem postopku pripraviva in spokava v dolino. Zgornji del flanke ni težak, je pa zoprn, ker je potrebna previdnost, saj je lahko vsaka napaka usodna. Odsmučava jo brez problemov. Naprej dol pa samo še uživancija, vse do Korošice, kjer si zopet natakneva pse in se dvigneva do Tolstega vrha, od koder odsmučava najprej do planine Podvežak, potem pa naprej do avta. Vmes še »pobereva« Mareta in skupaj odsmučamo v dolino. Tura odlična. Obvezna analiza ture ob piru v Kamniku. Super je bilo!

Krma – Rž – Doma Valentina Staniča – Kot

Klic gorenjske ekipe za it kaj odfurat enostavno ne smeš zgrešiti, še manj pa turo odpovedati. Ker so ture vedno vrhunske in vedno ponudijo odličen sneg in pa pogoje oz. teren za smučat. Saj se fantje vedno potrudijo, da izberejo kakšno zanimivo varianto.

Vremenska napoved je bila odlična, nizka oblačnost nekje na višini 1500m, kar je bilo super. Edino zgodaj smo se morali zbuditi, da smo z avtom čim prej prišli do Kovinarske koče v Krmi, saj je bilo prostora za parkirat za max. 5 ali 6 vozil. In ujeli smo še zadnje prosto mesto. 

Nekaj na veliko se nismo obotavljali in že smo drveli po dolini vse do začetka vzpona, vreme oblačno, vendar smo vedeli da hitrejši ko bomo prej bomo na soncu. Postanka do druge terase pod pastirsko kočo ni bilo, šele tukaj krajši premor za počitek in potem zapustimo gaz in se usmerimo na pot, ki poleti pelje proti Rjavini. Po dobrih 15min hoje pa že ugledamo sonce in prečudovite razglede daleč naokrog. Od tukaj naprej je bilo vse lažje in bolj prijetneje.

Po dobri uri hoje pridemo do sedla in potem še malce gor proti Ržu. Od tu že vidimo Staničevo kočo. Blaž, Jaka in Mato se odločijo, da odfurajo še flanko z Rža, Sara, Janja in jaz pa se kar direkt odpravimo do Staniča. Tukaj smo imel kar več kot pol ure pavze, potem pa pripravili vse potrebno za uživaški spust v dolino Kot.

Smučanje pa itak da odlično. Vse tja do višine cca. 1400m je bil tak malce bolj u izi pršič, potem pa se sneg spremeni in je bilo že precej bolj trdo, to pa predvsem zaradi dežja, ki je padal nekaj dni prej na tej višini. Ampak kljub temu, tudi na tej višini se je dalo lepo odpeljat, pa tudi vsa ključna mesta v spodnjem delu so bila lepo smučljiva, tako da midva z Matotom nisva imela težav. Nekaj več pa sta jih imeli predvsem Janja in Sara. Ampak je bilo na koncu vse super. Vrhunska tura, ki so jo splača še kdaj ponoviti.