Razmere za vikend so bile odlične zato sem se odločil, da bom plezal kar oba dneva. Niti ni bilo težko naj ekipco, ki bi imela podobne plane. Na vezi sem bil z Rokom in Mokijem in odločitev za soboto je bila soglasna, da gremo poiskati grapco v severni steni Begunjščice. In tudi smer smo dokaj hitro našli, na koncu smo izbirali med jesensko in lenuhovo smer. Razmere pod steno so nam dale vedeti, da bomo lahko zlezli kar jesensko smer. Pri našem podvigu se nam je na kuncu pridružila še naša Barbara.
Razmere za vikend so kazale na to da bom plezal kar oba dneva
Iz Ljubljane smo proti Ljubelju krenili ob 7.00 uri, pod steno pa smo bili okrog 9.00 zjutraj. Trd sneg in mrzlo vreme sta bila razlog, da so bile razmere vrhunske. Po začetnem težjem delu smeri smo se kar naenkrat znašli v delu smeri, kjer je bil sneg dokaj mehak (pršič), zato je bilo napredovanje zelo počasno. Vsi skupaj pa smo se trudili iskati optimalne razmere, da bi nam bilo čim lažje. Po ogledu terena smo se odločili kreniti bolj v desno, kar se je na koncu izkazalo za zadetek v polno. Sneg je spet postajal vse bolj trd, pa tudi plezarija je bila odlična. Na poti proti vrhu ni bilo več problemov, ko pa smo se nekje na 2/3 poti pridružili lenuhovi smeri, smo vedeli, da bo kmalu vrh.
Na vrhu pa prava poezija. Sončno in rahlo vetrovno vreme. Razgledi na vse strani, v dolina in kotlinah pa nizka oblačnost. Čeprav so napovedovali inverzijo je bila temaperatura kar pod ničlo. Privoščili smo si karjši odmor, pospravili opremo, ki jo ob sestopu nismo več potrebovali in že je sledil spust po centrali grapi nazaj proti Ljubelju. V Ljubljano smo prišli še pred 15.00 uro. Jaz, Moki in Rok pa smo se že dogovarjali na naslednji dan in dogovor je bil, da se dobimo pred BS-om ob 7.00 uri zjutraj.
Že v soboto popoldne, ko smo se vozili iz Ljubelja proti Ljubljani, smo se Moki, Rok in jaz dogovorili, da gremo nekaj splezati tudi v nedeljo. Sprva je bila ideja, da bi šli v Kamniške alpe, vendar smo se potem zjutraj v avtu na hitro premislili in pot nas je vodila na Vršič. Med vožnjo do Vršiča je Moki iskal grapce v plezalnem vodničku in na koncu smo se vsi trije odločili, da gremo v Meniskusov žleb v Robičju.
Cesta na Vršič je splužena do Koče na Gozdu, tukaj smo tud pustili avto, pripravili vse potrebno za vzpon in odšli po nespluženi cesti proti Erjavčevi koči. Pri predzadnjem ovinu smo zavili desno skozi gozd, ki nas je pripeljal do vstopa v žleb. Dobra stran te grape je bila ta, da je bil dostop razmeroma kratek. Bilo je sicer manj mrzlo kot v soboto, vendar še vedno dovolj, da so bile razmere odlične. Pri vstopu v grapo smo srečali še tri hrvaške plezalce, ki so imel podoben cilj kot mi trije, vendar smo jih dokaj hitro v grapi prehiteli. Grapa se je zopet začela z najtežjim delom, prva polovica grape pa je bila vrhunska. Kasneje smo imeli malce težav, ker je na grapo posijalo sonce in zaradi očitne inverzije je sneg postajal že mehak in moker, kar nas je v določenih delih že malce motilo. Vseeno smo precej prešvicani prišli na vrh Robičja, kjer je bila temperatura precej čez nič stopinj, kar je pomenilo, da smo bili na vrhu v kratkih rokavih. Zaradi lepega vremena in hitrega plezanja smo ostali na vrhu kar nekaj časa.
Sledila je še odločitev, kako se bomo spustili do Erjavčeve koče. Bili sta dve opciji: ali prečiti vrh Robičja ali se pa po sestopni grapi spustiti v dolino. Ker je bilo vreme lepo in ker smo imel še kar nekaj časa na razpolago, smo se odločili za prečenje. Odlični razgledi z vrha, potrebno je bilo tud paziti, saj je bilo na nekaterih odsekih kar precej nevarno, pa tud sneg je bil že precej južen. Po malo več kot dveh urah matranja z južnim snegom in hojo gor in dol, smo le prišli do Erjavčeve koče. Od tukaj je sledil še spust po cesti do našega avta. In tako je bila za nami še ena čudovita nedelja.
