Otok, na katerem se najlepše sredozemske vonjave spajajo s čudovito igro barv in svetlobe. Vrtoglavo visoke gore objemajo starodavne vasice in se strmo spuščajo v kristalno čisto morje. Narava se je tu ohranila v svoji največji pestrosti in raznolikosti. 
Od zgodnje pomladi do pozne jeseni nas povsod spremlja omamni vonj makije, značilne korziške podrasti, ki jo sestavljajo številna mediteranska zelišča. V jeziku, kulturi, jedeh se prelivata francoski in italijanski navdih, pa vendar so ljudje v vsej pestri in bogati zgodovini otoka ohranili samosvojo in posebno naravo. Njihov ponos in pokončna drža sta postali pregovorni. Korzika leži v Tirenskem morju in le 14 kilometrov jo loči od italijanske Sardinije. Gorati francoski otok je en sam naravni park (dve tretjini Korzike leži v območju naravnega regijskega parka) in se lahko pohvali s kar dvajsetimi dvatisočaki. Najvišji med njimi je Monte Cinto s častitljivimi 2710 metri nadmorske višine. Pokrajina je vsa prepredena s prelepimi potmi in najbolj slavna je tako imenovana GR20, 200 kilometrov dolga pot, ki velja za najlepšo in najbolj spektakularno evropsko pešpot. Če se odpravimo v gorato notranjost otoka, nas osupne živopisana lepota, ki je navdihovala že romantike 19. stoletja: Gustava Flauberta, Alexandra Dumasa, Guya de Maupassanta.
Pešpot GR20
Pešpot GR20 ("Grand Randonnee 20") je najbolj znana pešpot na svetu. Dolga je 180 km in se razteza od SZ proti JV otoka, v tem času pa premagate približno 10.000m višinske razlike. Veliko je vzponov, tudi spustov, nekaj pa je tudi ravninski predelov, tako da se lahko človek na poti tudi spočije.
Ker sem imel na voljo le 12 dni (2 sem porabil za pot na Korziko in nazaj domov) sem se odločil, da ne bom pretiraval in si izbral le severni del pešpoti, saj so mi rekli, da je ta dosti lepši od južnega. Tako me je pot vodila od štarta pešpoti v vasi Calenzana do vmesne točke na tej poti, ki je v vasici Vizzavona. Ta vas je pa tudi edina točka na poti, kjer se srečate s civilizacijo (promet, trgovina, gostilne...).
Prenočišča na poti
Na celotni trasi poti so koče(refuges), ki so bile zgrajene in so tudi vzdrževane s strani upravljalca parka (Parc Naturel Régional de la Corse (PNRC). Koče so zelo lepo razporejene na poti, tako da lahko brez večjih težav pridete v enem dnevu od ene do druge koče. Kapaciteta koče je nekja med 25 in 30 ležišč, tako da se lahko zgodi, da so v poletnih mesecih kar polno zasedene. V okolici koč lahko seveda tudi kampirate oz. bivakirate. Cena prenočišča v koči je 10 eurov, kampiranja pa 5 eurov. V to ceno je vključeno spanje, uporaba vode, možnost uporabe skupne kuhinje in stranišč. Obvezno pa morate imeti s seboj spalno vrečo. Kar nekaj koč ponuja tudi hrano (ponavadi je to zajtrk ali pa večerja), vendar je le to potrebno naročiti kako uro prej. Moram povedati, da sem kar nekajkrat jedel v kočah in hrana je bila izvrstna in tudi ne predraga. Pa preden se odpravite na pot poskrbite, da imate s seboj dovolj denarja.
Prehranjevanje
Ne smete računati na to, da boste lahko na poti vedno prišli do hrane. Najbolje je, da si v nahrbtnik nabašete hrano vasj za polovico dni, ki jih bote preživeli v parku. V nekaterih kočah boste lahko kupil nekatere stvari (kruh, sir, klobase, testenine, piškote, čokolado, juhe, razne konzerve...), ne pa v vseh. Jaz sem imel kar dobro naložen nahrbtnik. Je pa tudi res, da potem ko spoznaš ljudi na poti ti je precej lažje. Ponavadi je tako, da iste ljudi srečuješ ves čas svoje poti in tako se mi je trikrat zgodilo to, da smo vsi skupaj v koči zbrali hrano. Punce so potem skuhale večerjo, fantje pa smo pomili posodo in pospravili kuhinjo.
Pitna voda v parku ni problem. Virov je veliko, a se poleti lahko zgodi, da kakšnega potoka, ki sicer teče pozimi, poleti ni. Vendar v kočah je vedno dovolj pitne vode. Dobili pa boste tudi druge oblike pijače, tudi mrzlo pivo.
Označbe na poti
Pot je zelo dobro označena in skoraj ni možnosti, da bi se zgubili. Ves čas poti boste morali gledati za belo-rdečimi črtami. Pot je večkrat označena tudi s smerokazi in s časom, ki je potreben da pridete do določenega cilja. Zemljevid je dobrodošel, ni pa obezen. Sam sem v obmorskem mestecu Calvi iskal zemljevide parka, vendar jih nisem videl dosti, pa še tisto kar sem dobil v roko me ni zadovoljilo. Tako sem imel na poti le nekaj kopiranih strani z znanega svetovnega vodiča Lonely Planet.
Moja pot na GR20:
Na Korziko sem se odpravil v mesecu avgustu. Sprva sem imel v načrtu Dolomite, vendar sem se za Koriko odločil zaradi slabe vremenske napovedi na S Italije. Še preden sem potrdil odhod na Korziko, sem preveril kako bo z vremenom na otoku in že sem bil na vlaku, ki me je odpeljal proti pristanišču Livorno (pa še obvezen prestop v Firencah). V Livorno sem prišel natanko eno uro pred odhodom trajekta proti pristanišu Bastia na Korziki. Vožnja do Bastie traja približno 4 ure, včasih tu manj. Po prihodu v Bastio sem si našel še kamp v katerem sem prvo noč prespal, zgodaj zjutraj pa že odrinil z vlakom najprej do turističnega kraja Calvi, v popoldnaskih urah pa še na štrat moje poti v vasico Calenzana. Postavil sem si šotor, priskrbel vse potrebne informacije, hrano in že komaj čakal da se moja pot začne.
1. DAN: Calenzana - Refuge d'Ortu di u Piobbu
To je verjetno najtežji dan na poti, saj se pot že takoj na začetku strmo dviguje in kaj kmalu se že dvigneš na višine čez 1000m. Vasica je na nadmorski višini 255m, prva koča na poti pa na višini 1570m. Pa tudi pot do koče je precej dolga. Jaz se nisem zbudil preveč zgodaj, posparvil šotor, pozajtrkoval in se okrog 9.00 podal na pot. Nekje okrog 15.00 se prispel do koče, si hitro našel primeren prostor za kampiranje in se popoldne odpočil na terasi koče ter se pogovarjal z ostalimi popotniki. Proti večeru je začel pihati veter zato sem v šotor naložil nekaj večjih kamnov, da ne bi ponoči prišlo do kakšnih presenečenj.
2. DAN: Refuge d'Ortu di u Piobbu - Refuge de Carozzu
Hladno jutro. Zbudim se z bolečinami v hrbtu. Posledice včerajšnega dne, saj sem 20kg težki nahrbtnik nosil skoraj 6 ur, pa še postankov nisem imel veliko. Odločim se, da bom imel sedaj na poti več postankov. Pa tudi časa sem imel veliko. Jutranji ritual in že sem bil na poti. Najprej se pot dvigne in po nekaj več kot eni uri hoje se začne spuščati vse do reke Mandriacca, ki jo je potrebno prečkati. Potem pa se pot spet dvigne in prvič na poti se približate meji 2000 višinskih metrov. Na prelazu Boca Piccaia (1960m) je čudovit razgled. Vreme je lepo in toplo. Odločim se za krajši počitek. Nato sledi še spust do koče, kjer si privoščim mrzlo pivo. Dan ni bil prenaporen, zato si postavim šotor in se odpravm raziskovat okolico.
3. DAN: Refuge de Carozzu - Haut Asco
Ta dan je precej podoben prejšnjemu. Najprej se pot dvigne, malce spusti, nato spet dvigne in spet strmo spusti do enega izmed dveh smučarskih centrov na Korziki. Naprave zastarele, vendar mi je lastnik koče povedal, da le te delujejo in da se je pozimi možno smučati. Koča Haut Asco je tudi izhodišče za naskok na najvišji vrh Korzike, 2706m visoki Monte Cinto. Popoldne sedim na terasi koče in razmišljam ali vrh osvojiti al ne. Odločitev pade zvečer. Ker so o vrhu naslednji dan razmišljale tudi dve danske popotnice, se jim tako pridružim.
4. DAN: Vrh Monte Cinta – 2706m
Skupaj z Brigitte in Marte iz Danske se odpravim na najvišji vrh Korzike. Pot je bila naporna in dolga. Še sreča, da smo večino stvari pustili v koči in je bil nahrbtnik lažji. Imeli smo čudovit sončen dan, le na vrhu je pihal veter.
5.DAN: Haut Asco - Bergeries de Ballone
Tehnično najtežji del poti, saj je na poti do koče Ballone naletiš na kline in vrvi, pa tudi na dolečenih odsekih je pot zelo strma in mogoči zdrs se lahko konča tudi s poškodbami. Potreben je biti le previden. Drugače pa je to eden lepših predelov same poti. Zelo veliko je lepih razgledov, tudi sama pokrajina je malce drugačna kot prve tri dni. Ker sem bil spočit, pot ni bila pretežka. Pred kočo si že postavim šotor, ko se kar naenkrat pooblači. Ker je lastnik koče povedal, da so ponoči možne padavine, se premislim in grem spat na ležišče v kočo. Vzrok? Že prvi dan se mi je pokvarila zadrga na šotoru in nisem hotel tvegati.
6.DAN: Bergeries de Ballone - Hotel Castel di Vergio
Zjutraj ugotovim, da sem odločil pravilno, ko sem spal v koči. Zjutraj so bila tla še malce mokra. Ta dan je pot najdaljša, vendar pa ni toliko vzponov in spustov. Dvigneš se le za kakih 300 višinskih metrov, več je hoje po ravnem. Vseeno pa te hoja tudi po ravnem utrudi. Pozno popoldne pridem še do drugega smučarskega centra na Korziki. Ta center izgleda malce bolj urejen, samo še vedno daleč od centrov, ki so drugje po Evropi. Večer je hladen. Vseeno spim v šotoru.
7.DAN: Hotel Castel di Vergio - Refuge de Manganu
Edini dan na poti, ko nisem videl sonca. Oblačno vreme, rahlo je tudi rosilo. Še sreča, da je bil pred mano najlažji in najkrajši del poti. Odločim, se da se kaj hitro odpravim proti naslednji koči. Bilo je tudi vetrovno. Spomini so mi segli tri leta nazaj, ko sem v vetrovnih razmerah hodil v Patagoniji po nacionalnem parku Torres del Paine. Komaj sem čakal naslednji dan, saj je bila napoved spet sončna in topla.
8.DAN: Refuge de Manganu - Refuge de Petra Piana
Zbudim se in zagledam sonce. Bil sem vesel, kajti pred mano je bil spet en zanimiv dan trekinga. Na poti do koče Petra Piana dosežeš najvišjo točko pešpoti (2225m), imaš čudovit razgled čez celoten otok in na zahodu otoka vidiš tudi morje in plaže. Pot te ta dan vodi tudi mimo treh čudovitih jezer, v daljavi pa že zagledaš drugi najvišji vrh otoka – Monte Rotondo. Na poti te ves čas spremlja malo večji potok na katerem se na določenih delih naredijo manjše lagune v katerih se lahko tudi kopaš. Glede na to, da je bilo sončno in toplo in ker sem imel še veliko časa, sem se tudi sam namakal in si privoščil malo relaksacije.
9.DAN: Refuge de Petra Piana - Refuge de L'Onda
Spet ne preveč zahteven dan. Ni bilo večjih vzponov, pa tudi pot do koče L'Onda ni bila dolga. Bilo je kar malce dolgočasno. Nagajal pa je tudi veter, ki je bil na določenih odsekih kar močan. Zavedam se da se bliža konec, saj to noč zadnjič spim v parku.
10.DAN: Refuge de L'Onda – Vizzavona
Potrebno je bilo priti le še do Vizzavone in ujeti vlak, ki pelje na relaciji Ajaccio – Bastia. Ta pelje le dvakrat na dan, dopoldne in popoldne, zato je bilo zelo pomembno, da popoldnaskega ne zamudim. Zato sem štartal nekoliko bolj zgodaj in se na poti še večkrat ustavil, saj sem se zavedal da je poti konec. Popoldne ujamem vlak in se odpeljem do starega univerzitetnega mesteca Corte, kjer tudi prespim v mestnem kampu.
Mojega trekinga po zanemeniti pešpoti je bilo tako konec. Ogledal sem si še mestece Corte in se potem popoldne odpeljem naprej do pristanišča Bastia. Kupil sem si karto za trajekt, še enkrat prespal in se dopoldne naslednji dan z ladjo odpeljal proti Italiji in naprej z vlakom do Trsta. Odločil sem se, da se na Korziko še vrnem in poskušam osvojiti tudi južni del pešpoti od Vizzavone do Conteja.
Od zgodnje pomladi do pozne jeseni nas povsod spremlja omamni vonj makije, značilne korziške podrasti, ki jo sestavljajo številna mediteranska zelišča. V jeziku, kulturi, jedeh se prelivata francoski in italijanski navdih, pa vendar so ljudje v vsej pestri in bogati zgodovini otoka ohranili samosvojo in posebno naravo. Njihov ponos in pokončna drža sta postali pregovorni. Korzika leži v Tirenskem morju in le 14 kilometrov jo loči od italijanske Sardinije. Gorati francoski otok je en sam naravni park (dve tretjini Korzike leži v območju naravnega regijskega parka) in se lahko pohvali s kar dvajsetimi dvatisočaki. Najvišji med njimi je Monte Cinto s častitljivimi 2710 metri nadmorske višine. Pokrajina je vsa prepredena s prelepimi potmi in najbolj slavna je tako imenovana GR20, 200 kilometrov dolga pot, ki velja za najlepšo in najbolj spektakularno evropsko pešpot. Če se odpravimo v gorato notranjost otoka, nas osupne živopisana lepota, ki je navdihovala že romantike 19. stoletja: Gustava Flauberta, Alexandra Dumasa, Guya de Maupassanta. 
Ker sem imel na voljo le 12 dni (2 sem porabil za pot na Korziko in nazaj domov) sem se odločil, da ne bom pretiraval in si izbral le severni del pešpoti, saj so mi rekli, da je ta dosti lepši od južnega. Tako me je pot vodila od štarta pešpoti v vasi Calenzana do vmesne točke na tej poti, ki je v vasici Vizzavona. Ta vas je pa tudi edina točka na poti, kjer se srečate s civilizacijo (promet, trgovina, gostilne...).
Na celotni trasi poti so koče(refuges), ki so bile zgrajene in so tudi vzdrževane s strani upravljalca parka (Parc Naturel Régional de la Corse (PNRC). Koče so zelo lepo razporejene na poti, tako da lahko brez večjih težav pridete v enem dnevu od ene do druge koče. Kapaciteta koče je nekja med 25 in 30 ležišč, tako da se lahko zgodi, da so v poletnih mesecih kar polno zasedene. V okolici koč lahko seveda tudi kampirate oz. bivakirate. Cena prenočišča v koči je 10 eurov, kampiranja pa 5 eurov. V to ceno je vključeno spanje, uporaba vode, možnost uporabe skupne kuhinje in stranišč. Obvezno pa morate imeti s seboj spalno vrečo. Kar nekaj koč ponuja tudi hrano (ponavadi je to zajtrk ali pa večerja), vendar je le to potrebno naročiti kako uro prej. Moram povedati, da sem kar nekajkrat jedel v kočah in hrana je bila izvrstna in tudi ne predraga. Pa preden se odpravite na pot poskrbite, da imate s seboj dovolj denarja. 
Na Korziko sem se odpravil v mesecu avgustu. Sprva sem imel v načrtu Dolomite, vendar sem se za Koriko odločil zaradi slabe vremenske napovedi na S Italije. Še preden sem potrdil odhod na Korziko, sem preveril kako bo z vremenom na otoku in že sem bil na vlaku, ki me je odpeljal proti pristanišču Livorno (pa še obvezen prestop v Firencah). V Livorno sem prišel natanko eno uro pred odhodom trajekta proti pristanišu Bastia na Korziki. Vožnja do Bastie traja približno 4 ure, včasih tu manj. Po prihodu v Bastio sem si našel še kamp v katerem sem prvo noč prespal, zgodaj zjutraj pa že odrinil z vlakom najprej do turističnega kraja Calvi, v popoldnaskih urah pa še na štrat moje poti v vasico Calenzana. Postavil sem si šotor, priskrbel vse potrebne informacije, hrano in že komaj čakal da se moja pot začne.
4. DAN: Vrh Monte Cinta – 2706m
