Že
v mesecu aprilu mi je Andrej javil, da z Markotom planirata drugi vikend v maju
eno podaljšano turo v Dolomitih, v okolici Marmolade. Snega letos sicer ni bilo
veliko, samo ledenik nad Marmolado je ponavadi aktualen tudi še v maju in
začetku junija. Zaradi malce čudne vremenske napovedi smo se odločili da gremo
proti Dolomitom v petek popoldne in se vrnemo domov v ponedeljek zvečer.
Pot
do Passa di Fedaia ni dolga, v Ljubljani pa smo štartali v slabem deževnem
vremenu v upanju, da ko bomo prišli do našega cilja, dežja ne bo več. Malce po
21.00 uri pridemo v kraj Maigla Chapila, ki je zadnji kraj pred vzponom na Passo
di Fedaia, ki meri 2067m. V kraju je bil en manjši kamp, ki pa je bil na srečo
zaprt, tako da smo si dokaj na hitro našli prenočišče pod streho in ker je bila
ura že pozna tudi legli k počitku.
Zjutraj
pa ob 5.30 uri že akcija. Na hitro pozajtrkujemo in že letimo na prelaz, kjer
ugotovimo, da razmere so in da bo tudi vreme zdržalo. Odločimo se da gremo prvi
dan narediti eno izvidniško turo, plan je bil vrhu Punta Roca, ki je visok
3250m. Tura ni bila težka, le zadnji vzpon na vrh, se je kar vlekel in nikakor
ni hotelo biti konca. Zaradi utrujenosti sem malce zaostajal zato sta šla
Andrej in Marko probati osvojiti še sosednji vrh, vendar sta bila na žalost
zaradi slabih razmer neuspešna.
Kljub
temu da je bila sobota in vikend smo pričakovali malce več ljudi, vendar neke
pretirane gužve ni bilo. Smuka je bila pa mešana, vendar smo tudi pričakovali,
saj je ravno dan pred naših prihodom nekaj snežilo, nekaj pa deževalo. In to se
je tudi poznalo na terenu. V zgornjem delu sneg dober, rano prav odjenjan, v
spodnjem delo pa že malo čoftast in težak. Poznalo se je da je dež, ki je padel
v spodnjem delu, kar precej razmočil snežno površino, ki je bla še dober teden
nazaj precej stabilna in kompaktna.
Ampak
generalno gledano smuka je bila za ta letni čas super, presmučali smo več kot
1000 višinskih metrov, kar pa tudi ni bilo slabo. Sledilo je še 10min pešpoti do
našega parkirišča in relaksacija se je lahko začela. Najprej smo posušili
stvari, se malce odpočili, potem pa kar na parkirišču naredili mini žar in
čevapčiče. Mojster peke Marko je pripravil izvrstne čevape, ki smo jih
pripeljali iz Slovenije. Še malce smo polenarili in se potem zapeljali v dolino
na drugo stran do središča tega dela Dolomitov do Canazei-ja. Glede na to da v
tem času nekega turizma ni, je kraj sameval. Skočili smo še v trgovino in potem
v športni park kjer smo preostanek popoldneva igrali balinčke.
Pozicijo
za drugo noč spanja smo imeli že nagledano, pa cilj za drugi dan tudi. S tem da
smo se odločili da se zbudimo bolj zgodaj. Tura v nedeljo je bila zopet na
ledeniku Marmolada, le da smo se tokrat odpravili da drugi vrh imenovan Punta
Penia, ki je za 100m višji kot Punta Roca. Vreme zjutraj malce mešano, vendar
smo si rekli, da se bo zagotovo razkadilo. Vendar bolj kot smo bili višje več
je bilo oblakov. Plan smo imeli da bomo na vrh šli po zahodni strani, smučali
pa bomo na vzhodno stran. Ker pa se je vrh nenadoma ovil v gosto meglo, sem sam
100m pred vrhom obrnil in odsmučal kar po zahodni strani nazaj proti
parkirišču. Nevarnosti ni bilo, vendar mi je smuka v gosti megli prej mučenje
kot pa užitek.
Marko
in Andrej nadaljujeta proti vrhu, jaz pa jima sporočim, da ju počakam pri avtu.
Snežne razmere so bile drugi dan boljše oz. kar vrhunske, Marko in Andrej pa ko
prismučata nazaj dol povesta, da je bila v zgornjem delu res megleno in malce
neugodno, ampak da se je dalo odpeljati. Ni mi bilo žal za vrh, saj razgledov
in vidljivosti zaradi megle ni bilo. Na parkirišču pa smo srečali enega turnega
smučarja iz Avstrije in se malce pogovarjamo in nam takoj priporoči, da se ne
splača še en dan smučati na ledeniku Marmolada in da je bolje da se odpravimo na
sever proti Brunicu oz. severno na mejo med Italijo in Avstrijo, kjer kraljuje
s svojimi 3480m visoki Grosser Moseler.
Niti
nismo dosti razmišljali, na hitro nekaj pojedli in se takoj odpravili proti
kraju Lappach, ki je izhodiščna točka za vzpon na omenjeni hrib. Vožnje do tja
je bilo za slabe 2 uri, ki pa je minila dokaj hitro. Že Avstrijec nam predlaga,
da se takoj zapeljemo nad kraj Lappach do istoimenskega jezera, kjer je štart
vzpona. Ni nam pa povedal da je to nacionalni park in da je potrebno za vstop v
park plačati cestnino. Ampak to ni bil problem. Gremo v park in smo takoj
navdušeni in očarani. Pregledamo malce teren in se zaradi malce močnejšega
vetra odločimo, da ne bomo spali pri jezeru, ampak da gremo rajše malce nižje
do kraja Lappach, kjer si ob enem zaprtem hotelu najdemo prenočišče pod streho.
Naštudiramo vse možne karte in se odpravimo k počitku, saj predlagam bujenje za
4.30 uro zjutraj.
In
res vstanemo, se dokaj hitro spokamo, v avtu do jezera pojemo tudi zajtrk in
nekaj po 5.00 zjutraj že hodimo. Do snega je bilo približno 20 minut hoje.
Potem pa k sreči na smučke in gasa proti vrhu. Čakalo nas je približno 1680
višinskih metrov. Sama konfiguracija terena vrhunska, snega dovolj, razgledi pa
fantastični. Malce po 9.00 uri smo že na sedlu, nad katerim se dviga mogočni
Grosser Moseler. Najprej gremo desno na nižji vrh, potem pa še levo na glavni
vrh s katerega potem tudi smučamo. Na vrhu je obvezno tudi velik leseni križ,
kar je za Avstrijce zelo značilno. Na vrhu se kljub brezvetrju nismo preveč
zadrževali, ker so se začeli že nabirati oblaki. Tako da smo pripravili vse
potrebno in se odpravili nazaj v dolino.
Smuka
vrhunska, tereni res ta pravi turno-smučarski in užitek je bilo peljati po
terenih, kjer tisti ponedeljek ni bilo nikogar. Vsi trije smo zares uživali,
kljub temu, da smo že malce čutili mišice v nogah. Malce pred 12.00 uro smo
bili že pri avtu in obvezna procedura kuhanja kosila. Nismo se preveč
zadrževali, saj je sledila še pot domov mimo Dobiacka in Lienza, skozi predor Karavanke nazaj v Slovenijo. Malce pred 19.00 uro smo bili že v Ljubljani, vsi
zadovoljni in srečni, da smo imeli zares vrhunski smučarski vikend.
