Pred odhodom na treking:
Oprema: Priporočljiva je zimska planinska oprema (predvsem topla oblačila in dobra obutev), ne pozabite pa na dobro spalno vrečo (vsaj do -5ºC) in čelno svetilko. Poleg večjega nahrbtnika (le tega nosijo nosači) je priporočljiv tudi majhni nahrbtnik, v katerem naj bo nekaj pijače, energetska hrana, zdravila, zaščita pred morebitnem dežjem in obvezen fotoaparat. Zelo prav pa bodo prišle tudi pohodne palice.
Čas obiska: Najprimernejši čas je od marca pa do maja in od septembra pa do novembra.
Hrana: Svoje hrane ni potrebno vzeti s seboj, ker je na poti ( v postojankah) možno poceni dobiti povsem svežo in okusno šerpovsko hrano. Priporočljiva je le hrana z energetskim učinkom, ki je vedno dobrodošla.
Denar: Na trekingu lahko uporabljate tako domačo valuto (Nepalska rupija), kot tudi dolarje. Denar lahko menjate tudi na poti, vendar je menjalniški tečaj nekoliko nižji. Hrana na poti je poceni, prav tako tudi razne pijače. Prenočišče pa dobite že za dolar ali dva.
Zdravje: Najbolj pomemben na poti je čas. Nikoli ne smete hiteti, stvari se morate lotiti počasi. Na poti vas bodo kar naprej opozarjali, da ste na najlepšem trekingu na svetu. Največje probleme lahko prinese driska in višinska bolezen. Tej se najučinkoviteje izognemo s počasnimi napredovanji, vsaj dvema enodnevnima postankoma na poti in s krajšimi aklimatizacijskimi turami. Bodite pozorni na zelo močno sonce, zavarujte si tudi oči. Ponoči pa ne hodite naokoli brez čelne svetilke. Vodo pijte le ustekleničeno. 
Nosači: Na pot do baznega tabora boste zagotovo potrebovali tudi nosača. Najlažje ga boste najeli v Lukli, kjer čakajo in se ti ponujajo na vsakem koraku. Najcenejše pa tudi najbolj prijazne pa boste zagotovo dobili na poti do glavnega šerpovskega kraja – Namche Bazarja. Cene so zelo različne, gibajo pa se od 5 pa do 10 dolarjev na dan.
Tudi midva z očetom sva bila malce zmedena zaradi pristanka, vendar sva kaj hitro pripravila vse potrebno za odhod. Najin prvi cilj je bil priti čim bližje Namche Bazarju in na poti najti primernega nosača. Odločila sva se, da tega ne bova iskala v Lukli, saj je bila gneča ob letališki stezi neznosna. Na vsakem koraku so se ponujali nosači, vodiči in domačini, ki so ponujali poceni prenočišča. Želela pa sva najeti nosača, brez posredništva drugih agencij, ki večji del zaslužka s tem ustvarijo zase. Pot naju je iz Lukle vodila po dolini reke Duč Koši, ki se napaja iz največjega nepalskega ledenika Ngozumpa, ledenika Bote Koši in ledenika pod Everestom, Solo Kumbu. Pokrajina v dolini je zelo rodovitna, zato boste tukaj videli predvsem terasasta riževa polja in
gozdne površine. Na poti je zelo veliko postojank (imenovani lodži), ki se zelo dobro urejeni in obloženi, kar priča o vse hitrejšem razvoju tudi v teh predelih Nepala. O tem pričajo tudi na novo zgrajeni mostovi čez reko, ki so zamenjali stare, neuporabne. Financiranje in gradnjo le teh so omogočile prijateljske države. Prvi dan trekinga ni zahteven, saj pot večinoma vodi navzdol. Potrebno se je spusti do vasice Pakding, približno 250 m nadmorske višine nižje kot je Lukla. Na žalost pa je bil to tudi konec prvega dne najinega trekinga. Iz oblakov je začelo rositi in potrebno se je bilo ustaviti. Na koncu pa se je izkazalo,da sva imela pravzaprav srečo. Ustavila sva se pred lodžom, katerega lastnica je znala tudi italijansko. Med pogovorom nam je zaupala, da dvakrat na leto pride v Italijo (v Cortino), kjer ima prijatelje. V enem izmed hotelov pomaga v kuhinji in pri strežbi. Prijazno nam je ponudila prenočišče in nam pripravila izvrstno večerjo. To je bilo tudi prvo okušanje šerpovske hrane in načina bivanja, ki naju bo spremljalo naslednjih nekaj dni. Tudi težavo z nošenjem nahrbtnikov sva dokaj hitro rešila. Lastnici sva povedala, da sva brez nosača, ki bi šel z nama vse do baznega tabora. Ponudila nama je kar svojega sina, ki je drugače pomagal v kuhinji. Ideja je bila odlična, saj sva bila mnenja, da sva dobila zanesljivega nosača, ki nam ne bo delal težav. Tudi za ceno smo se hitro dogovorili, 7 dolarjev na dan. Pa tudi samo pot do baznega tabora je dobro poznal, gospa pa je imela na poti do vrha kaj nekaj svojih prijateljic, pri katerih naj bi prenočevali. Z nestrpnostjo sva že čakala naslednji dan.
Sledila je pot do Namche Bazarja (3440m), upravnega in administrativnega središča parka Sagarmata. V vasici Mondžo pa je bilo potrebno plačati še 15 dolarjev za vstop v nacionalni park. Namche Bazar je slikovito terasasto šerpovsko naselje, grajeno na strmem pobočju v obliki polkroga, z znamenitim tibetanskim bazarjem v središču. Vsako soboto je tukaj tudi tibetanski sejem, na katerem Tibetanci prodajajo najrazličnejše stvari. V vasi boste našli prav vse: čudovite lodže, pekarno, tudi gostilno z biljardom, nekaj agencij, zobno ambulanto (najvišja na svetu), trgovine, na vrhu vasi pa tudi šolo, ki so jo zgradili s pomočjo italijanskih donatorjev. Od tu pa se že odpira čudovit razgled na prve šesttisočake Tamserku, Poche in Kongde Ri. To vas sva si tudi izbrala za prilagajanje na višino in naslednji dan že opravila aklimatizacijsko turo, ki nas je vodila v dve uri oddaljeno 3790 m visoko vasico Kumjung. Na tej krožni poti lahko že vidiš prve osemtisočake, ki so videti še zelo daleč. Tukaj spoznaš, kam vse te bo vodila pot v naslednjih dneh. Vasica Kumjung je vredna ogleda, predvsem zaradi lepega razgleda na Ama Dablam, eno najlepših himalajskih gora. Severnozapadno steno tega skoraj sedemtisočaka je pred leti kot prvi preplezal v alpskem slogu tudi naš izjemen alpinist Tomaž Humar s soplezalcem. V vasici imajo tudi najvišje ležečo pekarno
na svetu, kjer si lahko privoščiš njihove sveže izdelke. Pot naju je ta dan vodila tudi do znamenitega hotela na vrhu enega izmed sosednjih vrhov, od koder lahko vidiš tudi vrh Everesta. Značilnost tega hotela je, da v njem prebivajo le japonski in ameriški turisti, ki nimajo namena iti višje, ampak se zadovoljijo že s tem razgledom na čudovite gore. Po končani aklimatizaciji lahko vsak posameznik ugotovi ali je sposoben nadaljevati pot naprej. Tako je sledil četrti dan, pot do Tengbočeja (3860m).
Pot iz Namche Bazarja nas je vodila po zelo razgibanem področju obdanem z travniki in še zadnjim grmičevjem. Po nekaj ovinkih se je pred nami razširila široka dolina, v ozadju pa smo že lahko videli visoke gore z Mt. Everestom v središču. Še preden smo prispeli v Tengboche smo se morali najprej spustiti za 200 m nižje vse do reke Duč Koši, da smo jo lahko prečkali, potem pa je sledil kar dve urni naporen vzpon do svete vasice Tengboche, kjer stoji znameniti budistični samostan. V njem prebiva 30 menihov in edini lama v nacionalnem parku. Vsak dan ob 15. uri tu prirejajo tudi verski budistični obred, ki sva si ga z očetom obvezno ogledala. Z vasice je čudoviti pogled na Ama Dablam, še lepše pa ga bo videti naslednji , ko bomo spali čisto pod njegovo zahodno steno v vasici Dingboche. V lodžu pred večerjo so nama povedali, da je pot iz Tengbocheja do Dingboceja na višini 4410 m tudi najbolj naporna. In niso se zmotili. Da smo prišli do tja smo porabili skoraj 7 ur, vendar smo zaradi velike višine napredovali zelo počasi, z veliko postankov. Eden izmed teh je bil tudi v vasici Pangboče, od koder je najlepši pogled na bližnji Ama Dablam. Tukaj se med potjo ustavi veliko trekingašev in kaj hitro se zapleteš v daljši pogovor. Med pogostimi vprašanji je seveda od kje prihajaš in kam na trekingu si namenjen. Zelo so bili presenečeni, ko sem jim razlagal od kod prihajava z očetom in večina je našo majhno deželo tudi poznala. Govora pa je bilo tudi o naših odličnih alpinistih, o Humarju, Karničarju, Grošlju in ostalih. Ob prihodu v Dingboče in po krajšem počitku sva ugotovila, da problemov z nadmorsko višino nimava, vendar sva se vseeno odločila da bova še en dan preživela v tej čudoviti vasici in se odpravila na krajši aklimatizacijski izlet. Pot nas je vodila do sosednje vasice v dolini v Čukung (4730 m). Na poti pa sva lahko prvič občutila pravo veličino in mogočnost teh gora in večnega ledu. Dolina je namreč obdana z Lotsejem, Lotse Šarom, Nuptsejem na eni strani in z Ama Dablamom, Ampu Gabdženom na drugi strani. Po nasvetu lastnika lodža sva se odpravila tudi pod zahodno steno Ama Dablama, kjer ležita dve majhni laguni in šele tukaj lahko zares občutiš kako strme so stene teh mogočnih orjakov. Ob prihodu
nazaj v Dingboče se nama je prilegla tudi prva topla kopel. Posebnost tušev in stranišč je, da so ločeni od glavne zgradbe. Vodo najprej segrejejo v kuhinji in jo potem po prirejeni cevi spustijo, da se lahko umiješ. Cela stvar se sliši morda komplicirana, vendar je prav zabavna. Od Dingbočeja naprej pa je šlo zares, bližali smo se namreč višini 5000 m in tukaj pogosto pride do višinskih težav. Zato smo napredovali zelo previdno in počasi.
Naša naslednja postojanka je bila vasica Lobuče (4910 m). Pot do te višine niti ni bila naporna, vmes pa smo se ustavili še v vasici Tukla, od koder vodi pot čez znameniti prelaz Čo La, v sosednjo dolino Gokyo. Tudi težav z glavobolom nisva imela. Žal pa sta bila nastanitev in spanje tukaj na nekoliko nižji ravni kod drugod, vendar pa je bila to samo ena noč in tudi ta je bila hitro mimo. Vstati je bilo potrebno že zelo zgodaj. Že ob 5.uri zjutraj smo odrinili do zadnje vasi na našem trekingu do Gorak Šepa (5140 m), najvišje oskrbovalne postojanke pred baznim taborom Everesta. V načrtu smo imeli, da se bomo že isti dan povzpeli na najvišjo točko trekinga na 5560 m visoki Kala Pathar, vrh nad Gorak Shepom. Ves čas vzpona, ki je zelo počasen, lahko opazuješ okrog sebe veličastne vrhove, ki se dvigajo v okolici. Po dobrih dveh urah težkega vzpona, smo končno le prišli na tako pričakovani cilj. Občutek, ki ostane v tebi za vedno. Pogled, ki te očara in ti vzame sapo. Tukaj se iz oči v oči srečam z njegovim veličanstvom Everestom, v ozadju se vidi vrh Lotseja in tudi zahodna stena Nuptseja je vredna spoštovanja. Sledilo je nekaj fotografij, malo vitaminov in že je sledila pot nazaj v Gorak Shep. Drugi dan pa še eden izmed vrhuncev, pot do baznega tabora po Everestom. V lodžu sva bila z očetom obveščena, da je v taboru kar nekaj alpinističnih odprav, ki
naskakujejo tako Everest kot Lotse. Pot do 5400 m visokega tabora je zelo razgibana, saj je ta posejan po Kumbujskem ledeniku. Ob prihodu v tabor je vladalo veliko navdušenje. Od blizu smo si lahko pogledali, kakšno je življenje alpinistov na takšnih zahtevnih odpravah, kaj vse počnejo čez dan ko čakaj na vzpon, s čem vse se prehranjujejo in kaj vse je potrebno da takšna odprava tudi uspe. Prevladovale so predvsem japonske in francoske odprave. Vsem smo zaželeli veliko sreče ter lepo vreme in že je sledil povratek nazaj v Gorak Shep.
Naslednji dan pa odločitev kako nazaj. Bilo je kar nekaj možnosti. Z očetom sva se odločila, da ne bova tvegala prehoda čez 5360 m visok ledeniški prelaz Čo La v dolino Gokyo, saj je pot čez prelaz dokaj zahtevna in v primeru slabega vremena tudi nevarna. Pa tudi vse potrebne opreme nisva imela s seboj. Tako je v popoldanskih urah sledil hiter povratek nazaj v Dingboče in odločitev, da bova še en dan ostala na višini prek 4000 m. Ker je bilo vreme naslednji dan spet sončno, sva se sama brez nosača odpravila še malo naokrog po dolini Dingbočeja. Sledil je še dolg naporen dan, da sva se vrnila do Namče Bazarja, se pošteno umila in spet nekaj dobrega pojedla. To je bil tudi čas, ko sva se ozrla nazaj. Ugotovila sva, da sva imela res srečo. Vreme je bilo čudovito, težav z zdravjem ni bilo, razen manjše prebavne motnje, ki pa so za to kuhinjo tukaj kar pogoste. Imela sva tudi odličnega in prijaznega nosača. Odločila sva se, da mu bova ob prihodu v Pakding podarila nekaj najine stare opreme, od pohodniških palic, manjšega nahrbtnika do mojih čevljev, ki so mu bili morda za številko ali dve preveliki, vendar ga to ni motilo. Tako je bil navdušen, da nama je prostovoljno odnesel še nahrbtnik do letališča v Lukli. Tukaj pa je sledilo slovo. V žep sem mu potisnil še dodatnih 10 dolarjev in mu obljubil, da se bom zagotovo spet vrnil. Sledil je še vznemirljiv vzlet iz Lukle in konec je bilo enega najlepših trekingov, vrednega vsega truda in denarja. Nasvidenje do naslednjič!
